Dežne kapljice polzijo po steklu,
Okno je kot objokano, žalostno,
Turoben dan je prinesel meglo,
Pogled skozi okno je nejasen.,
Le krošnje dreves oživijo,
Veter jih vzame v okrilje,
Z njimi maha v meglen dan,
Skozi objokano stekleno lice.

Je vse nejasno, izkrivljeno,
Kakor dan ki je cmerav,
Zvok dežja odmev iz žlebov,
Počasi vabi v dremež,
V sanje obogatene s soncem,
Ki bo osušilo okna, stekla,
Pregnalo megleno zaveso,
Utišalo ječanje vetra..

Berem pesem, mi je nerazumljiva,
besed veliko, na trenutke zapeljiva,
ni repa, glave, vsebina zamegljena,
že brišem vse, zdaj bo spremenjena.

Osladna bo, odpira se mi um,
še bolj preprosta pravi razum,
tudi komentarji bodo deževali,
ogledov več, bodo se smejali.

So tisti ki jim ne gre pisanje,
kritizirati so jim večne sanje,
obregniti se v vse je up zanje,
bo pravo kar besedno cefranje.

Ustavil se je.
Pojoča skrinjica je onemela.
Cvetoč vrt je zastal v rasti.
Šepet vetra se je potuhnil.
Vse je kazalo na zastoj.
Ustavil se je.
Uhojeno stezico je zakrila megla,
zdrizasta, gosta, siva.
Sprva je bil presenečen,
nato jezen in žalosten,
ker ni mogel dalje,
kot si je zamislil.

Srečko Kosovel
VEŠ, KAKO RASTE HRAST?

" Kadar popolnoma obupam, verjamem samo v materijo in vanjo vklenjeno misel, ki ne more  nikamor, pa samo malo in spet je v meni vse mogoče, vse, vse, duša dobi premoč in vidim, da je obup samo prevara nad resničnostjo, ki ne more biti laž. Tako živim, rad bi določil, kaj in kje živim, čemu in kako, kaj sem, toda ne morem.

Premalo miru imam in skoraj ne verujem niti v to, kar sem. Vendarle sem skoro uverjen, da ni nobene stvari tako resnične, kakor umetnost, nobene stvari tako visoke, kot je lepota. Če materije ni, eno je: duša. Če Resnice ni, eno je: Lepota. In v njej je skrita resnica, ki je Nadresnica."
(Pismo Avgustu Černigoju, 7.1.1924)

Klaviatura tipk,
same igrajo, brez not.
Čustvena lestvica
poje navznoter.
Odnos,
ki ni vez,
ampak bližina.
Prijateljstvo.
V njem bolje spoznavam sebe,
tudi v globinah,
kamor drugače ni možno priti.
Objeti, sprejeti,
izbrati.

Poljub tišine
je pobožal večer.
Ujel se je v moja krila
in jih umiril.
Spokojnost šepeče,
da je za danes dovolj.
Najboljše sem dala od sebe
in to je gotovo dovolj.
Poljub tišine je pobožal večer.
Vame diha utrip zadovoljstva.
Čutim ta pulz,
valovi mir.

Ti, ki ljubiš dež,
povej,
blodiš okoli to noč?
Nekje daleč
skozi kopreno dežnih kapljic
vidim tvoj obraz.
Morda niti ni tvoj,
ne vem,
ker je koprena gosta
in dež šumi.
Zaman kličeš to,
kar si izgubil,
ker te nihče ne sliši.

Koprenasta belina je zakrila temo.
Vase je spustila sončne niti.
Popile so meglo in pozdravile so sončni vzhod.
Ptičje petje se je oglasilo iz tišine.
Deviško čisto jutro je oznanilo nov dan.
Nov, edinstven dan Življenja.
Drugačen, od vseh že minulih dni.
Skrivnosten, ker svojo vsebino še skriva.
Njegovo bogastvo bo znano zvečer.
Deviško jutro je oznanilo nov dan.

Ko je spoznal svoje sanje,
jih je želel živeti.
Sprva je igro igral, kot vsi v skupini.
Šahovnica življenja, šah in pravila,
ki v tej igri veljajo.
Kot so ga naučili.
Igro je igral,
kot vsi v skupini.
Tako, kot so jih naučili.
Igra se je vlekla v nedogled.
Zdela se je težka,
naporna in neuspešna.

Ne druži se v jate.
On leta sam.
Njegov let je veličasten.
Jadra neviden val, pluje.
Je kralj višav
in svoj vladar.
Ne druži se v jate.
On leta sam.
On služi le sebi,
zanese se nase.
Ne druži se v jate.
On leta sam.

Življenje me množi
in me s tem blagoslavlja.
Spočela sem te
in zdaj rasteš.
Moja maternica je tvoj dom.
Vselil si se nekega dne,
s semenom Božanske ideje.
Povezana sva z ljubeznijo.
Povezana sva z zaupanjem.
Povezana sva s sodelovanjem.
Dan za dnem rasteš
in to mi je v veselje.

Zazibale so se v spanje.
v več mesečne sanje,
se nekatere pokrile z listjem,
našle počitek v rovih,
med skalami pred zimo
v varnem zavetju narave,
pred snegom, vetrom,
ko bo dan kratek, dolga noč,
tam kjer bodo varne,
pred sovražniki, človekom.

Sij mesečine me je ogrel.
Navdihnila me je moč lune,
tako nevidna,
a tako silna,
da dviga tudi morsko gladino vseh morij.
Sprejela sem svojo Moč.
Svojo zavestno izbiro
sem zasejala v svoje srce,
tja, kjer izvira ljubezen,
tja, kjer domuje ljubezen,
tja, od koder se širi ljubezen.
Moč srca v ljubezni zmore karkoli in vse.

Jesenska tapiserija igraje preliva svoje barve.
Gozd jo je obarval rumeno, oranžno, škrlatno.
Nadel si je pisana oblačila.
Prvi mraz naznanja zimo.
A gozd se ne meni za to.
Uživa v paleti pisanih barv.
Lovi sončne žarke
in pleše v vetrnem plesu.
Živi danes, v vsakem trenutku,
tukaj in zdaj.
Ve, da ima tukaj in zdaj in v vsakem trenutku
vse, kar potrebuje,
vse, kar je zanj zdaj potrebno in dobro.

Gre Marko z Anko po borovnice,
Anka gleda, posluša ptice,
le barva okoli ust jo izda,
da borovnice rada ima.

Zdaj Marko postal že hud,
zakaj ves moj je ta trud,
naj sam nabiram, Anka le je,
Anka si moj kavalir mar ne?

Ob gozdu našla pravega je jurčka,
a Marko preganjal že metuljčka,
se spet jezi sreča ni mu dana,
imej jurčka, sekira bojna zakopana.

Sočutje je ljubeč varuh.
V svojih krilih nosi zlat prah.
Siplje ga v špranje
ranjenega samospoštovanja
in ga celi.
Nežno, z ljubečo toplino,
brez odvečnih besed.
Siplje ga v prizadetost
in jo pozdravi.
Nežno, z ljubečo toplino,
brez odvečnih besed.
Sočutje je ljubeč varuh.

Šel Luka je prvič v živalski vrt,
a se že kmalu prestrašil na smrt,
zagledal žival podaljšan ima vrat,
videl žirafo da ne bo mogel spat…

Mami pomirja vse dar je narave,
to je žirafa višine je prave,
spet slon tam z ušesi zmiguje,
so prevelika fantič namiguje…

Res so velika a nič ne presliši,
tvoja so večkrat premajhna,
a konj tam je zebra ga opazuje,
kdo risal črte Luka modruje...

Je učiteljica videla mu je v dlan...
operi si roke ne bodi zaspan,
ko prideš nazaj pregledam te jaz,
pred tablo bom slišala tvoj glas.

Spet Janezek naglas premišljuje.
v šolski je klopi vse huje,
napisane formule na dlan več ni,
za vse dobro milnico krivi...

Zdaj tamkaj pred tablo stoji,
malo prestrašen se vidno boji,
ga vpraša kaj mamica pravi,
ko Janezek na nalogo pozabi.

Znotraj mene živiš, mala punčka.
Tu sem, da poskrbim zate.
A tega sem se lahko naučila le ob tebi in s tabo.
Oba potrebuješ.
Mamo in očeta.
Torej sem hkrati oboje.
Sebi in zase in hkrati tebi in zate.
Vem, ni bilo tvoje,
da boš kdaj odrasla.
To je bilo moje, ne tvoje.
Tu sem, da poskrbim zate.
Tako sem to sprva dojela,
misleč, da naj prej poskrbim zase in zatem zate.

Sedi dekletce očetu v naročju,
noč se nagiba k polnočju,
očka zakaj buljiš v ekran,
saj jutri je še en dan…

Teh igric imam že vrh glave,
želela sem si narave,
je sonce odšlo že spat,
čas je nehaj se že igrat.

Igrata Mihec se in Nataša,
ko prestrašena Mihca vpraša;
kaj je tisto tam rep ima beži,
zakaj si najine družbe ne želi…

Ne veš ti šleva je ogabna miš,
naj le beži ven iz toplih hiš,
jo mucek naokoli preganja,
o polnem želodčku rad sanja…

Tako ljubka mi je žival,
mucek ne dela nič prav,
še dobro se k tebi je skrila,
v torbo ki sva jo tam prislonila.

Barka je bila prepuščena morskim valovom.
Jambor je ležal na krovu,
zvezan nanj.
Vrvi so ga rezale v meso.
Napenjal se je, da bi jih potrgal,
popolnoma brez uspeha.
Z vso silo se je uprl, da bi popustile ,
popolnoma brez uspeha.
Vrvi so ga ob tem
le še bolj rezale v meso.
Zavedel se je,
da se bo s takim početjem le še bolj ranil
in da bo ranjen ostal zvezan na tleh.

Zagledal Jurček je ježa,
neka posebnega je seveda,
premika se, je poln bodic,
razložil mu bo kaj to je kar stric.

Nikar se ne dotikaj te živali,
težko imel jo boš na dlani,
le trebušček nič ne bode,
za te ima kar urne noge.

Prvič videl Jurček to žival,
nima repa da bi ga lovil,
šel pit je mleko kakor muc,
poln zobotrebcev ni od muh.