Barka je bila prepuščena morskim valovom.
Jambor je ležal na krovu,
zvezan nanj.
Vrvi so ga rezale v meso.
Napenjal se je, da bi jih potrgal,
popolnoma brez uspeha.
Z vso silo se je uprl, da bi popustile ,
popolnoma brez uspeha.
Vrvi so ga ob tem
le še bolj rezale v meso.
Zavedel se je,
da se bo s takim početjem le še bolj ranil
in da bo ranjen ostal zvezan na tleh.

Brez možnosti, da si rane pozdravi
in da varno pluje svojo barko.
Barka je bila prepuščena morskim valovom.
Globoko je vdihnil in sprejel svoj položaj.
Nanj je pogledal drugače,
z zaupanjem, da je in da bo vse v redu.
To je bilo edino, kar je zdaj lahko res storil.
Zrl je v nebo,
opazoval sonce, oblake, veter in dež.
Vročina in dež sta se izmenjavala.
Vrvi so pričele prhneti,
razpadle so same po sebi.
Zdaj se je zlahka postavil pokonci.
Napeto jadro spet lovi veter
in barčica jadrno reže valove.
Gosti jadralce in jim predaja svojo modrost –
kako modro je sprejeti takšen položaj brez upora,
brez sile in brez obsodb,
pustiti Stvarstvo, da opravi svoje
in vstati takoj, ko za to pride pravi čas.