Ti, ki ljubiš dež,
povej,
blodiš okoli to noč?
Nekje daleč
skozi kopreno dežnih kapljic
vidim tvoj obraz.
Morda niti ni tvoj,
ne vem,
ker je koprena gosta
in dež šumi.
Zaman kličeš to,
kar si izgubil,
ker te nihče ne sliši.

Vihar duši tvoj glas.
Vem, da ti dež bije v oči
in da ne vidiš ničesar.
Zakaj ljubiš to noč?

Bila je prav takšna,
tista prejšnja
strašna noč.
Toda ti si jo ljubil
in ljubil si dež
tudi takrat.
In vendar si takrat,
v dežju,
sam sredi mokre ceste
izgubil vero in
ostal prazen.
Zakaj?

Tista noč je bila prekleta
in ti nisi slišal
hudobnih glasov
in strganih besed.
Niti tega ne veš,
da sem iztezala proti tebi
mokre roke.
Bile so grozljivo bele,
ko so se zasvetile v luči bliska.

Takrat sem videla tvoj obraz.
Imel si strašansko velike oči.
Ne, to niso bile oči,
bile so vdolbine,
strašne, velike, črne vdolbine,
kjer bi moral imeti oči.
Toda tega nihče ne verjame
in celo ti si se samo smejal.
Ali res nisi slišal mojega krika?
Obupno dolgega, vreščečega.
Ko bi le lahko preglasila
šum dežja,
grom
in svoj strah!

A je vse bilo glasnejše:
dež in veter -
in celo odmev tvojih korakov
je bil strahotno glasen.
Ti, ki ljubiš dež
in viharne noči,
nikar ne išči več
izgubljenih besed.