Sočutje je ljubeč varuh.
V svojih krilih nosi zlat prah.
Siplje ga v špranje
ranjenega samospoštovanja
in ga celi.
Nežno, z ljubečo toplino,
brez odvečnih besed.
Siplje ga v prizadetost
in jo pozdravi.
Nežno, z ljubečo toplino,
brez odvečnih besed.
Sočutje je ljubeč varuh.

V svojih krilih nosi zlat prah.
Ko ga raztrosi po bojišču,
boj odvrže vse meče.
Sočutje je ljubeč varuh.
Ko z njim podpiram sebe,
zmorem biti sočutna tudi do drugih.
Sočutje je,
ko spregledam resnico in jo objamem,
jo sprejmem za svojo
in jo upoštevam.
Sočutje je,
ko svojo rano nežno negujem,
čuteč, da potrebuje ljubezen.
Sočutje je,
ko si po storjeni napaki
priznam tudi svoje najboljše lastnosti
in si tako podprem samospoštovanje.
Sočutje je,
ko računam nase, pa tudi na druge.
Sočutje je,
ko storim zase vse,
kar lahko,
tako, da je prav zame in tudi za druge.
Sočutje je, kar lahko dajem,
tja, kjer je to potrebno.
Srce najde pot do tja.
Nežno, z ljubečo toplino,
brez odvečnih besed.
Dajem ga prostovoljno,
Dajem ga tudi povsem anonimno.
Čutim ga zate,
z odprtim srcem,
enako, kot ga čutim zase.
Vem za tvoje napake,
a vem tudi za tvoje vrline,
Cenim jih in ti jih priznavam.
Kar ti v sočutju izrečem,
je priznanje tvojim vrlinam.
Tvoji rani pošljem odpuščanje,
to gre tudi brez besed.
Tvoji rani pošljem nego brezpogojne ljubezni,
tudi to gre tudi brez besed.
Kar je bilo ranjeno v odsotnosti ljubezni,
se lahko pozdravi le v prisotnosti ljubezni.
Sočutje je ljubeč varuh.
Čutim ga zate,
z odprtim srcem,
enako, kot ga čutim zase.
Verujem v tvoje moči,
zaupam, da zmoreš,
tako, da je prav zate in tudi za vse druge.
Sočutje je ljubeč varuh.