Srečko Kosovel
VEŠ, KAKO RASTE HRAST?

" Kadar popolnoma obupam, verjamem samo v materijo in vanjo vklenjeno misel, ki ne more  nikamor, pa samo malo in spet je v meni vse mogoče, vse, vse, duša dobi premoč in vidim, da je obup samo prevara nad resničnostjo, ki ne more biti laž. Tako živim, rad bi določil, kaj in kje živim, čemu in kako, kaj sem, toda ne morem.

Premalo miru imam in skoraj ne verujem niti v to, kar sem. Vendarle sem skoro uverjen, da ni nobene stvari tako resnične, kakor umetnost, nobene stvari tako visoke, kot je lepota. Če materije ni, eno je: duša. Če Resnice ni, eno je: Lepota. In v njej je skrita resnica, ki je Nadresnica."
(Pismo Avgustu Černigoju, 7.1.1924)

18. marca leta 1904 se je rodil fant v ostri Kras, med brinje in bore, v burjo in rdečo kraško zemljo. Njegovo dvaindvajset let, dva meseca in devet dni trajajoče življenje je bilo sestavljeno iz notranjih bojev, iz slutnje smrti, iz soočanja z opustošenim, izčrpanim življenjem takratnega časa in ljudi. Vendar je njegova neuklonljivost presegla stisko in rojevala izjemno ustvarjalno moč, neprestano delo, iskanje, raziskovanje, poglabljanje, izpopolnjevanje, hrepenenje. Nekoč je dejal:" Pod pritiskom gore nastanejo kristali - bomo mi kristal ?" Njegovo življenje je to potrdilo. Znotraj njega je stal neomajen in oster, očiščen in razpihan od svetlobe duha. Njegov um ni dopuščal licemerja, potvarjanja, površnosti in ploskega zadovoljstva. ("Treba je poglabljanja, poglabljanja, če že žrtvujemo življenje umetnosti, žrtvujmo vse, ker polovičarstvo je brezsmiselno in nepotrebno.") Zato je vsako njegovo delo, vsaka pesem, izbrušen briljant zase in ko jih združiš v dlani, je odblesk sonca tako močan, da presvetli tudi najbolj odmaknjene, temne, pozabljene kotičke življenja. Njegova globoko prodirajoča misel, revolucionarna uporniška narava, vizionarstvo, njegovo srce, odprto na vse strani za trpljenje posameznikov, naroda, človeštva, je dalo zlato seme, vkopano globoko v ta prostor. Žareče sije iz težke zemlje, jo rahlja in iz oddaljene tišine sporoča vizijo vsem, ki jo hočemo videti in ki želimo tukaj ustvariti temelje za drugačno življenje. Vsem, ki želimo razpreti sive zavese odtujenega, skoraj zavrženega in nespoštovanega življenja, ki je med nami tako pogosto udomačeno.
Skozi njegovo poezijo, pisma, ocene, članke, eseje, prodira žarek svobodnega duha, ki se ni hotel ukloniti nikakršnim zaplotnim predstavam in predsodkom. Visoko se je dvignil nad takratno običajno miselnost. In nad njo je še danes, osemdeset let kasneje.

OTROK
Otroštvo je preživljal v naprednem, ljubečem družinskem okolju, v vasi Tomaj pri Sežani. Bil je peti po vrsti, za tremi sestrami in enim bratom. Oče je bil razgledan in tudi glasbeno izobražen prosvetni delavec, svobodomiselen in narodno zaveden mož. Tri starejše sestre so Srečka obdajale z naklonjenostjo in skrbjo, še posebej pa ga je varovala topla ljubezen njegove matere. Živel je v duhu kulture in umetnosti, zapisan v Kras. Njegov starejši brat Stano je pisal verze in je kasneje deloval kot novinar. Sestra Karmela je bila pianistka in zvok klavirja se je vanj globoko vtisnil in ga za vedno spremljal v njegovem ustvarjanju, tako kot tudi glasba nasploh. Med skladatelji ga je najbolj navdihoval Beethoven, s svojim nepopustljivim viharništvom in neuklonljivostjo. Kosovel je celo sam želel pisati glasbo, imel je idejo za t. im. Goriško rapsodijo, ki pa je ni izpeljal. Z enajstimi leti se je njegovo otroštvo nanagloma končalo, pretrgano s prvo svetovno vojno, ki je zahrumela blizu njegovega kraja. V bližini Tomaja je nastalo veliko avstrijsko-italijansko bojišče. Čez Kras so v smeri proti Italiji hodili vojaki različnih narodnosti, oblečeni v avstrijske uniforme, in se iz spopadov vračali ranjeni, krvavi, na pol mrtvi. Doživetje vojne, krvi in smrti je bilo za enajstletnega dečka surovo in boleče. Leto kasneje ga je oče vpisal na realko v Ljubljano in Srečko se je poslovil od Tomaja in otroštva. Od takrat naprej je bil razpet med ti dve mesti, kar je dajalo pečat vsemu njegovemu ustvarjalnemu delu.

POEZIJA
Če berete njegovo poezijo, je tako, kot bi pili najčistejši, bister izvir, ki vam pohladi rane, prebudi upanje in hrepenenje. Vendar je v njegovi poeziji tudi krik, ki je njegov lasten in ki je krik vsakega človeka, še posebej tistega, ki si išče pot v svetlobo iz zamotanih labirintov materije. Zato vas njegova poezija zagrne tudi v plašč mrakobe, bolečine, upora. Ob njej sežete v prostranstva božanskega in v globeli pekla.  Ali kot je sam dejal:" Prišel sem skupaj s samimi mistiki, čudovito je, da ti ljudje lažje živijo, oči, obrnjene v transcendent, prezirajo življenje in iščejo višjega in višjega. - To so očala, s katerimi se vidi res nekaj višjega in lepšega, toda tak raj si ustvari lahko vsak človek v duši - življenje je pa treba spoznati in ga vzljubiti z vsem prokletstvom in strupom."

Napisal je okoli tisoč pesmi, uvajal nov slog, iskal vedno nove, boljše, bolj primerne oblike. Redko je bil zadovoljen z njimi in jih je ves čas izpopolnjeval. Potoval je skozi različne smeri, od impresionizma, ekspresionizma do konstruktivizma, ki ga je razvijal zadnjega pred smrtjo. Poezijo je povezoval z glasbo, v njej je iskal notranjo harmonijo, notranji ritem in zvok. Vsaka pesem je kot skladba, tako to dojemam tudi sama. Njen ton odmeva skozi besede namesto skozi note, vendar je vsebina ista. Je neskončno valujoč ritem, razširja se v večnost. Kako dati v poezijo takšno moč, če le-ta ne živi od znotraj, če se ne dotika telesa, če iz svetišča srca ne odmeva njen glas? Kakorkoli je Kosovel trpel, se soočal vedno znova s propadom, pogorišči, obupom, je v njem nezadržna sila prebujenega duha vedno našla pot, smer, vizijo.

NAROD
Kosovela je nemogoče oddvojiti od slovenskega naroda. Njegova zavest, zlita z narodovo identiteto, je vtkana v vse, kar je razmišljal, govoril, pisal. Visoko osveščen o svojem poslanstvu, zavezan umetnosti, se je vendar zelo jasno zavedal socialnega in političnega položaja v svetu in pri nas. Položaja ljudi okoli sebe, predvsem delavcev, krivičnega družbenega ustroja in motnega, zaspanega, razklanega narodovega življenja. Slovenska duša je dihala v njegovem srcu in zanjo je delal. ("Kar se pa tiče Slovenstva, nam je vsem v našem krožku (op.p. literarno dramatični krožek "Ivan Cankar") tako sveto, da bi ostali Slovenci, magari če vsi okoli nas to Slovenstvo zanikajo. Bomo pa narod 20 Slovencev...) Potrebno se je spomniti, da so leta 1918 Trst, dobršen del Primorske, pa seveda Kras s Tomajem, priključili Italiji. Posledice, ki so jih primorski Slovenci takoj občutili, so bile v deželi prebujajočega se fašizma iz dneva v dan hujše.

V pismu profesorju Draganu Šandi je zapisal:" ... položaj za Slovence ni ravno najboljši. A krivi smo ga sami. Naše hlapčevstvo ga je krivo. Ko bi ne bili Slovenci taki podpetniki jugoslovenstvu, bi bilo vse boljše....A svetovni politični položaj je prav tako mizeren kakor naš. Videli boste, da bo novi svet nastal za zastavo človečanstva, takrat, ko bo pomenil narod organizem človeštva. Ekstenzivni nacionalizem, kakor je, recimo, srbski ali italijanski, bosta pala pred človečanstvom, ki šteje ljudi ne po milijonih, marveč po človeku. Vsak človek, tudi najbednejši, poslednji, ponižani! To je naše geslo. To je tista velika etična ideja, ki jo nosi sredi gibanja socializem, in sicer revolucionarni. Če bomo čakali mirno, da se vse razvije in ne bomo delali za to nič, tudi ne bo nič. Meni se zdi, da narod šele tedaj postane narod, kadar se zave svojega človečanstva. Res, nam je treba revolucije našega mišljenja, boja za etična načela in boja za etiko prakse ..." Te besede lahko mirno prestavimo v današnji čas.

KOSOVEL - UČENEC MODROSTI
V prid njegovi učeniški drži naj govori članek kot celota, predvsem pa njegove pesmi. Bil je umetnik po duši, razpet, kot vsak umetnik. Obvladoval je tančice čustev in jih presegal z jasno mislijo in jasno zavestjo o duši. Z razumom je segal v tolmune božanske zavesti, njegova vizija je imela jasno začrtano pot, ne le zanj, temveč za vse. Slišal je glas Boga, kot ga je poslušal tudi Beethoven in mnogo drugih duhovno visoko osveščenih učencev modrosti. Njegov duh je sledil božanski volji, zrl visoko onstran, bil je njen glasnik, bil je snovalec udejanjanja v fizičnem svetu, ki ga ni zavrgel, temveč ravno nasprotno, povzdignil. Zanj naj govori njegova misel:" Ustvarjati naj se pravi poduhoviti materijo."

ZA KONEC
Umrl je 27. maja 1926, v Tomaju. Njegova močna slutnja smrti se je uresničila. Naj zaključim z njegovimi besedami: " Prihajamo; v znamenju umetnosti prihajamo. Ne one, ki se košati v obliki, ne one, ki se oblači po modi. Prihajamo, kakor smo: zdravi in bolni, veseli in trpki, vsi, kakor nas je rodilo življenje. Kajti človečanstvo umetnosti obstaja v tem, da se človeku približamo. Ne onkraj dobrega in zlega, pravičnega in krivičnega, ne z nadčloveško lažjo; kakor ljudje prihajamo sredi dobrega in zlega, pravičnega in krivičnega. Naša umetnost bo odsev naših življenjskih borb in našega iskanja, nje oblika pa bo rastla iz našega lastnega izpopolnjevanja." 

Berite Kosovela in naj povzdigne vašega duha!

OP.P.: Veš, kako raste hrast, je naslov simboličnega Kosovelovega predavanja, ki je govorilo o notranji potrebi izraza v umetnosti, notranji misiji umetnika, ki mu ni za čast, ampak za stvar, za pravo življenjsko umetnost.

 
POT DO ČLOVEKA

Krute sile oblikovanja
oblikovale so moj obraz,
preko zorenja, zatajevanja
so mi umirile uporni izraz.

Smrt mi je poljubila lice,
bil sem kakor smrt hladan,
nisem sanjal, ne čakal pravice
in ne utehe v razkošju sanj.

Šel sem skozi trnje spoznanja,
da ugaša Veliki Zapad,
in na pajčolane molčanja
mi je brezup udaril pečat.

Ali prišlo je kot nova sila,
kot šum golobov iznad polja,
ko da nenadoma se prebudila
je mrtva, speča sila srca.

Ko da zapal že sneg molčanja
preko polj, preko belih streh,
ko da človeka obupa, spoznanja
rahlo poljubi mehki smeh.

Ko da ubit, zatrt in prevaran
s smehom življenja pozdravi ljudi,
ko da od svetle tišine očaran
krivicam in zlobam vsem odpusti.

Ko da so tihe, bele peroti
se razprostrle preko sveta,
ko da so v mirni, prijazni dobroti
zbrani ponižani tega sveta.

V srcu mojem besede šumijo,
človek se v tihem srcu budi,
zanj se vse moje sile borijo,
zanj, za človeka, človeštvo, ljudi.

Naš pogum je trpeti,
preboleti temo,
z novo silo živeti,
z novo lučjo.

Pot.
Kdo bi obupoval nad njo.
Kdor zna-jo presveti z novo lučjo.
Kot Picassovi obrazi
knjiga novih lic,
v nas pretajni so ukazi
novih resnic.

PREROJENJE

Sam, sam, sam moram biti,
vsako telo neprozorno moram v prozornost preliti
in zvoki klavirja bodo potem
mogoče le zimske zvezde mojim očem.

Sam, sam, sam moram biti,
da pozabim misliti in govoriti
in da občutim v sebi le eno veličast
vesoljstva tihega: Rast.

Sam, sam, sam moram biti,
vse, kar je prikrito bilo, vse moram odkriti,
ne s svojo mislijo, s svojim molčanjem
kakor z molitvijo pred najsvetejšim iskanjem.

Sam, sam, sam moram biti,
v večnosti sebe in v sebi večnost odkriti,
svoje prozorne peruti v brezdaljo razpeti
in mir iz onstranske pokrajine vase ujeti.

V SVETI URI

Pride, očara nas s svojo tišino
in preko nas razprostre pajčolan
z mehko dobroto, s toplo milino,
vodi nas v daljno svetlo davnino,
v krajino lepih sanj.

Vse, kar nas je pekoče bolelo,
kar nas prevaralo, v hipu molči;
kar je umrlo, je oživelo,
sanjsko se je v resnico odelo,
da duša lepote prevzeta strmi.

Ko da so angeli krila razpeli,
preko polja in preko srca,
ko da so v dalji tiho zapeli,
tiho zapeli in odhiteli
v bleščečem molčanju onkraj sveta.

Naših src so se dotaknili
(tako poljubi mati sinu!)
in bolečine so v sanje prelili,
naše brezupje so z vero pokrili,
s svetlo sladkostjo miru.

Šli so; za njimi bleščanje sijaja
in ugašajoči šum...
a v naših čašah pelin ostaja...
Ne obupuj, izprazni do kraja,
pelin daje pogum!

DREVO NAD OBAL

Drevo, nad obal sklonjeno,
ne šumi.- Ko da posluša
nekaj in da strmi.-
Kam strmiš ti?

Ko da besede rasto iz
tišine - iz svetišča
harmonij - tihe, tihe
so morja gladine.
In ti?

Nekdo je, ki govori
za bregovi. - Nekdo,
ki so mu poslušni vetrovi,
in moja uporna duša
je mirna sedaj,
ne vem, zakaj.

RAZOČARANJE

Smrt je legla na moje srce,
ogenj pod skalo pa ni zamrl;
ubijaj, kriči, zatiraj me,
jaz se bom uprl.

Zlati oltar med sivim kamenjem,
vem kdo ga je razdrl;
jaz pa ga obnovim z vstajenjem,
jaz se bom uprl.

Smrt je legla na moje srce.
Mislila je, da se bom strl.
Ali duh, ki je v meni do zadnjega dne,
bo klical: jaz se bom uprl!

BALADA O NARODU

Korenike dehte pod hladom ros,
mavrične rose bleste sredi vej,
kje je tvoja sila, kje je tvoj ponos?
Narod, povej!

Vsa polja zlatijo se, bregovi rde,
nad vsemi rodovi vstaja dan,
kakšne sanje ti dušo teže?
Vstani iz sanj!

Vrnil sem se iz tujine domov
in se naslonil ob bok gozdov,
nad vsemi rodovi se dani,
vse se prebuja, da zaživi,
a narod, narod, narod?
Molči.

Nataša Zorc

Vir: www.cdk.si/soutripanje