Slišim potok skozi gozd šumi,
Pomlad se prebuja, sneg se topi,
Tja v dolino k Savi hiti,
Čeprav še vedno rahlo sneži.

A Sava v dolini glasno buči,
Polna pritokov na cilj hiti,
Nič je ne ustavlja na cilj želi.

Odnaša vejevje je blaten njen tok,
Ob bregovih se obnaša kot otrok,
Se poigravava z bregovi,
Ponekod so blizu domovi.

Obljubam Narave kaže zaupati.

Oblaki obljubljajo padavine.
Jutro obljublja dan.
Večer obljublja noč.
Vdih obljublja izdih.
Sonce med dežjem obljublja mavrico.

Obljubam Narave kaže zaupati.

Vera vase obljublja radosten uspeh.
Narava to ve.
In Jaz tudi!

Imamo praznik svoj, me žene,
tiste samske ali poročene,
ko dobimo šopke rož, darila,
morda košček svilenega perila.

Že res, da na trenutke nam to ugaja,
saj ne živimo sredi raja,
a da bi bile razbremenjene,
želijo si na svetu vse žene.

Čemu bi se ukvarjala s težavami, problemi,
izluščila največjega med njimi vsemi,
saj rešitve ni, ne vidim je na dlani.
za rešitev v popolni sem osami.

Le en problem me vselej tare in razburja,
od kod veter moč dobi in burja,
krepi na moči, vse podira,
ta prav zares ne da mi mira.

Je res vsega človek kriv, njegovo početje,
Ko v naravi spreminja ravnovesje,
pa naj bo suša, mraz ali poletje,
zavrta rast, uvelo cvetje.

Snežinke padajo zima še kar traja,
a jaz želim si pomladi, želim si maja,
ko bo povsod okoli vse cvetelo,
ptic stotero bo žgolelo.

Vse se bo spremenilo,
pomlad v maju svoj nosi čar,
pozabila bom na zimo,
uživala pomladi dar.

Ponovno bodo čaplje poletele,
labodi s krili frfotali,
tam od daleč štorklje bodo se vrnile,
na rodno ognjišče niso pozabile...

Mraz z vsem hladom nas objela,
Pesem v mrazu je izvenela,
Petje žalost nosi s seboj,
V dušo nemir naselil se nocoj.

Še ptičje petje kot da ga ni,
Prenekater ptica v mrazu obleži,
Jo veter s snegom prekrije,
Ki klub sonim žarkom brije.

Ledene sveče oznanjajo.
Da snežinke še naletavajo,
Mraz najde pot skozi oblačila.

Zakaj vse lepo izgine,
Se še zakoplje v spomine,
Kot svetla luč nas obišče,
V težkih čeprav kdaj sozla polzi,
Pomin jo izbriše vse dobro želi...
trenutkih poišče.

Ko lep cvet je z nami,
S spomini nikoli nismo sami,
So kot sonce ki nam sveti,
Nežno boža nikoli ne potemni.

In takšno sonce naj vsem sveti,
Iz težav nam bo pomagalo,
Rešiti iz težave nas znalo,
Pot v prihodnost utrjevalo...

Tam kjer rod Slovencev za obstoj se bori,
Najlepša roža v gorah cveti,
Vabljiva planincem poželjiva,
A rokam prepovedana nedotalkjiva.

A sreljaj od tam morje modro naše,
Kjer vsak rad v vodo skače,
Da se osveži, z valovi poigra,
V globinah skriva se jih ima.

Še čarobnih rek imama jih poznamo,
Tam Dravo, Muro, Krko imamo,
Sočo ki med skalami hiti,
V soncu čudovito se iskri.

Je tam nekje čudovita dežela kot v raju,
Težko naštel bi vse lepote vsakemu tam kraju,
V ljudeh utripa dobro srce, jih bogati nasmeh,
Dobro vedo kaj je dobro kaj je greh.

A žal kot da ljubezni primanjkuje,
Se starajo od povsod se sliši,
Otrok je vse manj, starostnik trpi,
Strah jih je kaj bo čez desetletja dni.

Kakor da izumira, rod se stara, izginja,
Med ljudmi često pride do prepira,
A otrok je le za vzorec vse manj,
Nihče se ne sprašuje kako, zakaj.

Mi nekdo je rekel besede tvoje so osladne,
Nič ne de so le pomladne,
Čas ko Valentin našel ključ do korenini,
Pa čeprav še sneg pokriva polja trate.

Kaj lepšega ko vse je v cvetju, kjer petje ptic pozdravi dan,
Snežake po tratah zamenjajo narcise,
Sončen žarek rad ponuja,
Sneg in mraz v spominu še ostaja.

Se dan prebuja,
Me sončen žarek ne zamuja,
Skozi okno roko ponuja,
A skozi okno vidim sneg me zmrazi,
Le kdo si zdaj vstati želi.

Potem te še lajež predrami,
Saj časopis prihaja,
Šel bom ponj se kavica že ohlaja,
A ura še bije, kar vztraja,
Ni temu videti kraja.

Ko na pragu kužam svežino,
Obogateno s snežno belino,
Me hlad prežene nazaj,
V domače zavetje, toplino,
Ne maram mraza a rad imam zimo...

Jože.k

Na svetu je živih ljudi na milijone in milijone,
In tam nekje dežela marljivih je ljudi,
Počasi starajo se neskončno bodo izumrli,
Željo po otrocih, rojevanju so strli.

Že zdaj jih malo a ljubijo prepir,
Med mljajše vnašajo nemir,
Kakor da najslabše se jim zgodilo,
Sodišče bo uredilo, ljudi pomirilo.

Kje so časi kjer v družinah bilo deset je otrok,
Vsi so preživeli sami sebi so živ pomoč,
A zdaj kot da srčna ljubezen več ne živi,
Vse le nekam po nakupih hiti.

Bil je in je mimo,
Kulturni prraznik,
Prešernov dan.

Dan ko se nagrajuje,
Letos me moti ženska ki doji psa,
Druga ki se krasi z raztrgano zastavo.

Žal več ne vem kaj je prav kaj ni,
Slike za pravosodje se zdi.
Lahko trgamo zastavo za nagrado,
Je ženska nadomestna mati?

Snežna odeja briše sledi,
Sledi za umazanijo in prahom,
Nekateri stvari pa nebo mogel.

Nebo mogel skriti krivic,
Tistih ki bremenijo človeka,
Tistega ki dela pa nima za preživetje,
Solze otroka ki joče za starši,
Ko je nit življenja prekinila nesreča.

Ne harfe zvok, želim si domače pesmi,
Melodijo ki vselej prevzame,
Dotakne duše me objame,
Ne čutim več osame....

So narodne potujejo iz roda v rod,
Te spremljajo, poslušaš jih povsod,
Če si v tujini solze iz tebe zvabi,
Vrni se domov, svojih ne pozabi.

Kot da bi slišal vaški zvon,
Pesmi domači vselej predan bom,
Pesmi ki oznani rojstvo, otroške dni,
Ljubezen vse najlepše dni.

Le kje se vrata odprejo naši sreči,
Mogoče doma zjutraj ko sonce prebuja,
Nas žarek prebudi, razveseli,
Skozi okno rano prihiti...

Ni otipljiva a srce prevzame,
Vsak dan ponovno te objame,
Kaj nosi s seboj molči,
Lahko le obljublja se ti zdi.

Vendar vedno njena malha polna,
Do tebe vselej je pozorna,
Le včasih je kot da je ni,
Takrat občutiš puste dni.

Jutro je odprlo oči.
Mežika v koprenasto zarjo.
Pije sončni vzhod
in se umiva v rosi.

Plete načrte
in razpre roke.
V objem novemu dnevu,
v objem svetlim trenutkom,
v objem življenju.

Želel je fant nekoč postati cvet,
vedno v družbi nasmejanih deklet,
kjer so lička vedno nasmejana.
v srcu vselej razigrana.

A cvet ponoči hitro odmrl,
Nič več ne greje dekletu srce,
Tako kot nekoč obraz gube dobi,
Srebrni las leta izda sprgovori...

Morda bi se spremenil v jabolko,
tisto vabljivo sladko rdeče,
a padlo z drevesa bo kmalu,
ni dozorelo, nima sreče.

Le zakaj človek človeku odvzame življenje,
tistemu ki je okusil trpljenje,
bil predan dnevu v nemilosti,
ko mu je prenehalo biti srce.

Morilci se imajo za bogove,
a namestu duše imajo rogove,
za seboj rušijo mostove,
pustošijo domove.

Z dejani ne gredo v pozabo,
le v zlovešč spomin,
ostajajo strah in trepet,
človek, izrodek, smet.

Marmornati kipi, spomeniki slavnih,
so zlovešči pomniki preteklosti,
pogosto nasilne in silno krvave.

Vojskovodje, največji klavci, zasedajo trge mest,
vlivajo gnus ali strahospoštovanje,
le ljubezni in hvaležnosti ne prebude.

Tu in tam je kamnu dana oblika zmaja,
bika, petelina, režečega psa,
le prijaznih in nežnih rastlin ne.

Le en sam cvet, ki mu ugaja, da cveti,
je roža na steklu skozi zimske dni,
ko sončni žarki jo vzamejo s seboj,
že druga vzcvetela bo nocoj.

Tam kukajo že zvončki iz tal,
Trobentic šopki rumeni,
le mačice so bolj sramežljive,
z lepimi cvetovi so darežljive.

Zdaj Vigred, Valentin nas kliče,
da ključ do koreni nam poišče,
Vse je kot, da se prebuja,
saj pomlad zdaj ne zamuja.

Za gozdom
se odpira čistina.
Na njej kraljuje jasnost.
Tke svilnate niti
v jasno obzorje.

Vdihujem svežino.
Vdihujem lepoto.
Vdihujem Boga.

Tam je moj dom, kjer različno le iz enega nastaja,
sonce zemlje v ljubezni se dotika,
roža zrase vsaka v svoji barvi,
res lepota te skrivnosti je tako velika,
da hvaležno srce, jo vsak dan pozdravi.

Globoko v vsako srce se je skrila,
ljubezen enostavna čista mila.
Kdor jo najde ji sledi in razodene, pa ni več od ila.

Le kdo obarva rože, če je pa zemlja temna,
kdo jim dal oblike vonjave je prelepe,
to je več od upa v katerem se komu kaj posreči,
zato tudi moje srce, bilo bi rado mu povsem povšeči.