Ležim samo ležim,
srce mi razbija in po njem hrepenim.

V času nazaj z mislimi bežim
in želim si obuditi spomin.
Spomin na lepe dni z njim
in na dni, ko življenje z rožicami postlano je bilo
in težko pospraviti mi je bilo posteljo.
Ko za praznovanja sem si želela stvari
in ne ljudi
in ko je sestavljanka bila le škatla s koščki,
ki potrebno jih je bilo pravilno urediti
in ne zdaj,
ko življenje se je v zahtevno sestavljanko spremenilo
in ne najdem več pravih koščkov,
ki skupaj bi ga nazaj zložilo.
Prav tako bi lahko rekla za srce,
ker ne vem kateremu koščku bi sledila
in v katero smer bi se obrnila.

Boleče se je spominjati kaj vse je bilo
in kaj vse je za vedno nekam šlo.
Vsak dan si rečem jaz to zmorem,
ampak kaj pa če ne?
Kaj pa, če je to le laž,
ki posmehuje se mi
in upa, da me čimprej zdrobi?
Kaj, če je to le laž?
Laž, ki me vedno znova spominja kako nemočna sem,
saj se ne počutim kot da zmorem, a vem da moram.

Včasih še vedno boli
ti vsi spomini, ki so mi iz misli že ušli.
Vsaka beseda in čustvo, ki sem ga doživela, a nikoli prebolela.

Včasih še vedno boli.
Ko se spomnim iskric v očeh,
a le nekaj časa kasneje solznih oči skritih v dlaneh.
Nikoli ne bom pozabila kako prve dni je bilo,
ko roza očala sem še nosila
in slabih stvari niti v vidni center nisem dobila.
Vse je bilo lepo do takrat,
ko očal nisem več nosila
in prav vse je temačna samota ogrnila
in celotna resnica se je pred očmi mi razgrnila.
Nič več nisem bila v zraku ali v domišljiji,
samo še prizemljena na tleh v ogromni podrtiji.

Enkrat vse je bilo lepo, a zdaj včasih še vedno boli.