Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040410152446480




Sunjata

nedelja, 31. marec 2019 @ 18:24 CEST

Uporabnik: arlena

Noč umira, spomini plešejo,
temne sence me obdajajo
srce je prazno, hladno
novo jutro se budi.

Sedim na bregu reke in jočem...
A reka tiho teče.

Sonce sije in posijalo je tudi v moje srce,
posijalo je na spomine,
ki kakor led zamrznjeni leže v njem
in jih stopilo.
In z novim jutrom se je rodila bolečina...

Kaj sem JAZ,
sem mar bolečina,
v čem je smisel moje srce?
KDO sem JAZ,
kje si ljubezen
sem jaz sploh kdo
mar BOG sploh je?

In reka teče , teče in mi šepeče:
spusti vame zdaj spomine , naj v valovih se stope,
reši zdaj se bolečinein odpusti vsem solze
odpovej se hrepenenju in pozabi na želje
daj prepusti mi samoto, daj srce mi , čustva , VSE...

In , kot dežne kaplje, mi po licih spolzijo solze
in se združijo s kapljicami reke...

In reka tiho teče in mi šepeče:
daj mi še to , kar misliš da ti ti
da še imaš,
daj mi svoj JAZ!

Bilo je julijsko jutro
in s prvim ptičjim petjem
se je rodil čist , sončen dan
in reka teče, teče...
vse je tiho
vse je mirno-

na bregu ni nikogar
je le s soncem obsijan...

Vse je isto
vse je ENO

le gladina reke je narasla...


ARELENA

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040410152446480







Domov
Powered By GeekLog