#Poezija

Sunjata

arlena1 min branja2806 ogledov skupaj
Komentarji
Deli zgodbo

Noč umira, spomini plešejo, temne sence me obdajajo srce je prazno, hladno novo jutro se budi. Sedim na bregu reke in jočem... A reka tiho teče. Sonce sije in posijalo je tudi v moje srce, posijalo je na spomine, ki kakor led zamrznjeni leže v njem in jih stopilo. In z novim jutrom se je rodila bolečina... Kaj sem JAZ, sem mar bolečina, v čem je smisel moje srce? KDO sem JAZ, kje si ljubezen sem jaz sploh kdo mar BOG sploh je? In reka teče , teče in mi šepeče: spusti vame zdaj spomine , naj v valovih se stope, reši zdaj se bolečinein odpusti vsem solze odpovej se hrepenenju in pozabi na želje daj prepusti mi samoto, daj srce mi , čustva , VSE... In , kot dežne kaplje, mi po licih spolzijo solze in se združijo s kapljicami reke... In reka tiho teče in mi šepeče: daj mi še to , kar misliš da ti ti da še imaš, daj mi svoj JAZ! Bilo je julijsko jutro in s prvim ptičjim petjem se je rodil čist , sončen dan in reka teče, teče... vse je tiho vse je mirno- na bregu ni nikogar je le s soncem obsijan... Vse je isto vse je ENO le gladina reke je narasla... ARELENA

Skupnost Pozitivk

Komentarji

0

Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.

Prejšnji članek na to temo

Kot ptica