Pokončno hodim,
Sredi mesta se oziram,
V ulice neznane,
Kot bi hodil sredi puščave,
Podobno pesku mi misli polzijo,
Brez vode mi telo ne dela,
Kljub vsemu se mi oči rosijo,
So poti, ki jih ne razumem,
In so misli, ki mi po glavi rojijo,
Ne morem pozabiti določene trenutke,
In vse tiste občutke,
Ko si me neutrudno bodrila,
Čutim okove na zapestjih,
Noge vklenjene v verige,
Trni zarili so se v okončine,
Končno sem spregledal,
Da sem sredi lastnega pekla,
In ugrizi tisočerih kač,
Niso prišli mi pod kožo,
Ker si ti vedno ob meni,
Dvoje rdečih lic in nežna dlan,
Ki me znova in znova dvigne,
Nad oblake,
V ozadju vidim bolečino,
Pred menoj pa sonce na obzorju,
Se ozrem naokoli in vidim le obrise hiš,
Ob tebi se počutim varno,
Ob tebi moji dnevi so iskreni,
Ti si zame vse,
Kar mi res pomeni.
Pokončno hodim,
