Se spomnil, ko tresočo roko mu podala,
na želežniško postajo nositi pomagala,
kovček, dobrote v krušni peči še pečene,
objem solzne matere v slovo ljubeče.

Le še pogled v slovo skozi okna vlaka,
kjer na postaji stoji mati v slovo pomaha,
a že hlapon s piskom se oglasa odhaja,
potuje daleč proč od rodnega mu kraja.

Pot dolga mučna minil dan je tam že noč,
že je tam na postaji v tujini daleč proč,
kjer čakal ga prijatelj, v tujini novi dom,
a razmišljal na moj dom pozabil ne bom.

Spoznaval tam ljudi, pozno hodil spat,
pisal materi, pogrešam te imam te rad.
pogrešam mama te, mojo tam domovino,
kjer živim, delam vse obdano je s sivino.

Minili dnevi tedni mesci leta so mu v tam,
saj si ustvaril dom, družino ni bil več sam.
ko v hladen zimski dam ga čaka sporočilo,
domov mora nekaj je tam hudega zgodilo.

Se mati s poslednjimi moči ga je razveselila,
spoznala vnuka dva, snaho, tiho spregovorila,
bo dom prazen, odšla med zvezde jaz bom...
pridi vrni se saj je le tu tvoj edini pravi dom.

Se od vseh bolehna poslovila, zatisnila oči,
na dan pokopa snežilo hladen veter je zavel,
je družina mlada ognjišče materino vzljubila,
kmalu za vedno v prazen dom se je vrnila.