Kulturno društvo Nova Akropola prireja ob UNESCO-vem dnevu filozofije predavanje z naslovom
PITAGORA - prvi filozof

Pitagora je deloval v VI. stol. pr. n. št. in s svojo zapuščino vplival na vse poznejše filozofske šole.

Bil je prvi, ki je uporabil poimenovanje » filozof« (gr. ljubezen do modrosti), namesto dotedanje oznake »sophos« (gr. modrec). V kolektivno zavedno je tako uvedel nov pojem, ki opredeljuje tiste iskalce modrosti, ki modrost postopoma ponotranjajo in živijo.

Med izzive sodobnih staršev spada tudi razporejanje časa med službo in otroki. In da bi bili starši kljub obremenjenosti dobri in v otrokovem življenju prisotni, se je treba držati petih osnovnih pravil.

Vedno ostanite v stiku. Ko vas ni doma, bodite prisotni vsaj s telefonskimi klici, elektronsko pošto in videosporočili, povejte otroku, da ga imate radi in ga pogrešate. Dajte mu vedeti, da se veselite časa, ki ga preživite z njim, in komaj čakate, da boste spet vsi skupaj. Pripovedujte mu o svojem dnevu, vključite ga v vaš vsakdanjik kolikor je le mogoče.

Otroški kotiček v službi. Če imate priložnost, vzemite otroka kdaj s sabo v službo. Poskrbite, da se bo tudi tam počutil kot doma, naj ima svoj kotiček, v katerem se lahko tudi on igra, da je v službi. Pomembno je, da se vedno, ko je z vami, počuti kot doma.

Skoraj vsak izmed nas ima življenjsko izkušnjo, kako je to, če si "na tleh".

Če se nam to dogaja zelo redko, ni nobene težave. Če pa je to skoraj vsakodnevni pojav, potem nas lahko to pripelje v kronično stanje, ki se največkrat odraža v slabi samopodobi.

Takšno stanje nas privede do nezdravega odnosa do življenja. Postanemo apatični in resignirani.

Začnemo se prepuščati toku dogodkov, naš najpogostejši občutek je nemoč. Naše soočanje z življenjem se omeji le na medlo pariranje izzivom in vsakodnevnim nevšečnostim.

Priročen izgovor za to, da ne naredimo tistega, kar bi morali in kar je pravilno. V današnji družbi izgovor “Ne vem, ne znam, ne morem” postaja vodilo za materialno-potrošniški način življenja. Pri vzgoji naših otrok pa to vodilo postaja že kar norma in običaj. Ni več nenavadno, da vzgojiteljica skoraj vsakemu otroku na sprehodu pove, da naj dvigne nogo, ko bo stopil na pločnik.

Kot da tega ni sam sposoben razumeti in spoznati. Otroku dajemo navodila kako in kaj naj naredi, kot kakšnemu robotu, ki samo posluša zvok in nato premakne svoje telo v skladu z ukazi, brez razmišljanja. S takšno napačno vzgojo, zanikamo otroke kot bitja, ki so sposobna priti do lastnih pravilnih spoznanj, odkritij in odgovorov.

Jeseni se za mnoge starše začenja čas jutranjih bitk, saj otrok noče v vrtec in bi raje ostal v varnem in poznanem zavetju doma. Kljub temu ni še vse izgubljeno; s pravim pristopom je mogoče jutranje odhajanje v svet spremeniti v prijetno izkušnjo, tako za otroke kot za starše.

Počasi in postopoma
Otroci se takšne korenite spremembe kot je hoja v vrtec ne bodo navadili kar čez noč, delo na tem pa čaka predvsem starše. Otrok potrebuje precej časa, da se navadi novega prostora in novih ljudi (otrok, vzgojiteljic). "Njegovo navajanje na vrtec se začne šele takrat, ko prvič prestopi prag velike hiše imenovane vrtec, saj v nasprotju s starši ne more poizvedovati vnaprej," pravi vzgojiteljica in sociologinja Simona Iglič, voditeljica Familylabovih seminarjev za starše.

Spletni časnik Žurnal24 piše, zamisel, da bi morali zaposleni imeti določeno svobodo pri organizaciji delovnega časa, se je pojavila šele konec prejšnjega stoletja, danes pa je to v mnogih poklicih samoumevno.

Še v 80. je posebej v razvitih zahodnih deželah prevladoval klasični model oziroma osemurni delovnik "od devetih do petih", pri nas pa smo vstajali in hodili domov kakšno uro bolj zgodaj. Do spremembe je prav tako najprej prišlo na Zahodu predvsem zaradi treh dejavnikov:

Idealna podoba
Ko se otrok rodi, znotraj sveta v katerem živimo odrasli, praktično še ne obstaja (razen fizičnega telesa seveda). To pomeni, da še nima svoje identitete, ki si jo mora šele izgraditi. To otrok naredi s pomočjo igre, v kateri veliko vlogo igra domišljija. Otrok s petimi čutili zaznava svet. Vendar mu je ta svet tuj, zato ga mora nekako `posvojiti´.

To stori s pomočjo domišljije, ko si iz zunanjih dogodkov, doživljanj, situacij ustvari notranjo podobo le-teh in jih na tak način ponotranji, tako, da postanejo del njega (npr. otrok zboli in kasneje to doživetje ponotranji tako, da se igra, da je njegova najljubša punčka tudi bolna in jo mora potolažiti in poskrbeti zanjo; ali otrok zaznava živali okoli sebe in ta fenomen ponotranji tako, da se pretvarja, da je tudi sam npr. muca…Pri vsem tem pa mora uporabiti domišljijo.).

Študij se splača. Ne le zaradi papirja in znanja, ampak tudi zaradi stikov, ki pomagajo pri razvoju kariere. Tudi čustveno življenje ima nekaj od študija. Britanska raziskava je namreč pokazala, da je vsak peti diplomiranec našel partnerja prav na univerzi.

Raziskavo podjetja Unite, ki skrbi za namestitev študentov, so opravili med 5283 diplomiranimi in nediplomiranimi odraslimi, starimi od 25 do 45 let. Malce več kot polovica jih je imela univerzitetno izobrazbo (2777), ostali pa niso obiskovali univerze (2506).

Čustva, ki jih potlačimo, so kot oblaki, ki zastirajo notranje sonce. Sonce, v katerem domuje ljubezen, po kateri vsi tako zelo hrepenimo. Razblinimo čustvene oblake in odprimo pot ljubezni, da nas napolni in začne tkati iskrene in pristne vezi med nami.

Zaupanje
Topel jesenski popoldan, primeren za »martinčkanje« na soncu, pa tudi še za kratko osvežitev v morju, je bil kot naročen po napornem delovnem tednu. Mehak objem narave, vonj borovcev in šumenje morja so nas kot rdeča nit spremljali na  Debelem rtiču, kjer smo na bivalnem seminarju rahljali plasti čustev, ki so zakrivale naše notranje sonce. Skozi meditacijo, pogovor in družabni večer so se med nami spletala nova znanstva in poglabljala stara prijateljstva. Tako smo skupaj gradili varno okolje zaupanja in sprejemanja, ki nam je dajalo pogum, da se soočimo s svojimi čustvi.

Ura je odbila 18:35 in veselo žvrgolenje ptic je oznanilo rojstvo sina Beneta. Rodil se je sin s posebnimi potrebami. A bolj kot otrok s posebnimi potrebami, bi ga morali poimenovati otrok s posebnimi darovi. Prisotnost sina mi je namreč korak za korakom kazala, da je življenje veliko več, kot sem si sama predstavljala. Kot varen vlak, ki ve kam me pelje in kje se skriva resnično zlato Radostnega Življenja, je Benet prevzel vlogo strojevodje.

Prva postaja – notranji Mir
Zaradi blodnje ob neprespanih dnevih in nočeh, sem se spraševala kako naj človek umiri otroka in dobi sposobnost za spanje. Sin je v meni prebudil dar umetnosti in petja ... nežnih pesmi srca, ki so znale umiriti tako njega kot mene. Tako sem se naučila ne le to, da je prvi temeljni kamen Radostnega Življenja notranja umirjenost, temveč tudi to, da človek ni sposoben umirjati drugih, če predhodno ne umiri sebe. Naučila sem se, da vse kar želimo, da bi storili naši otroci, moramo najprej storiti sami. Druge poti, ki bi bila učinkovita, vsaj na dolgi rok, ni.

Na spletni strani enaa.com pišejo, da v mesecu oktobru praznujejo Tehtnice. Tehtnica spada med kardinalna, zračna ter moška znamenja. Rojene v tem znamenju je težko spraviti iz ravnotežja. Premorejo namreč obilico notranjega miru in pretanjen občutek za pravičnost.

Tehtnice so prav zato znane tudi kot večni romantiki. Ker jim je Venera podarila močan čut za lepoto, so znane kot veliki esteti in ljubitelji vsega lepega.

Ko omenimo borilne veščine, se takoj spomnimo na tiste, ki prihajajo iz Kitajske in Japonske. Toda če pogledamo natančneje v zgodovino, bomo videli, da so bile borilne veščine znane po vsem svetu – od Indije, Bližnjega vzhoda, starega Rima, Grčije do Inkov, Aztekov in severnoameriških Indijancev.

Tradicija borilnih veščin je sicer drugje popolnoma potonila v pozabo, toda na Daljnem vzhodu se je v veliki meri ohranila in razvijala. Prav daljnovzhodni tradiciji se lahko najbolj zahvalimo, da so se te veščine prenesle in postale priljubljene tudi v našem času. Temu so v veliki meri pripomogli veliki učitelji kot tudi obilje dostopne literature. Vendar pa so obstajali tudi drugih vplivi na razvoj teh veščin. Tako je na primer pod vplivom borilnih veščin v Južni Ameriki nastala capoeira, veščina, ki se vse bolj širi po celem svetu.

Piše: Melita Košak, univ. dipl. psih. v novi Vivi www.viva.si

Potovanje v sedanjost  
Gledamo, ne da bi zares videli, jemo, ne da bi zares okušali, poslušamo, ne da bi zares slišali, se dotikamo, ne da bi zares občutili, in govorimo, ne da bi se zares zavedali tega, kar pravimo. Potovanja v sedanjost so vse redkejša; večino časa tičimo v preteklosti ali prihodnosti.

Psiholog Černetič opredeljuje čuječnost (angl. mindfulness) kot nepresojajoče zavedanje sedanjega trenutka. Ko smo čuječni, se zavedamo svojega trenutnega doživljanja, ne da bi ga poskušali spremeniti ali mu ubežati. Svojega doživljanja se zavedamo odprto, s sprejemanjem in z radovednostjo.

Spletni časnik Žurnal24 piše, ali laganje v službi vodi k uspehu? Večina ljudi se v življenju kdaj pa kdaj zlaže ali pa malce priredi resnico, da bi imeli od tega kakšno korist. Iščete novo službo in ste "nekaj malega dodali" življenjepisu ali pa ste na razgovoru za delo opisali projekt, ki ni bil ravno vaša ideja? Razmislite, preden olepšate resnico.

Prvič, delodajalec lahko vedno preveri navedbe iz življenjepisa. Drugič, laž vas lahko pripelje do razgovora, a za kakšno ceno? Osebe, s katerimi se boste pogovarjali, razpolagajo z znanji in tehnikami, s katerimi vas lahko hitro razkrinkajo. Poleg tega je eden od ciljev razgovora tudi vzpostavljanje medsebojnega zaupanja.

Na enak način kot kapljice vode delajo luknjo v kamen, se lahko poskušamo mesec za mesecem ločiti od tistih današnjih življenjskih okoliščin, ki ljudem najbolj škodujejo. To skromno, ponižno delo je majhen prispevek, ki ga lahko uresničimo z našo filozofsko držo.

Neprimerno obnašanje ljudi je iz dneva v dan vse bolj prisotno in se množi v neskončnost. Danes se srečujemo s situacijami, ko moramo kričati, da bi ustavili kričanje; biti moramo nasilni, da bi zaustavili nasilje; uporabiti najbolj grobe izraze, da bi nas razumeli tisti, ki poznajo le najhujše besede pouličnega žargona ...

Sicer je res, da je neko silo možno odvrniti le z enako silo, vendar je pri tem namen nasproten. In prav tu je težava: danes uporabljamo le enako silo, a ne z nasprotnim namenom. In zato ne moremo doseči želenih rezultatov.

V življenju se marsičesa oklepamo, da bi bili srečni. Običajno mislimo, da se oklepamo premoženja, lepote, zdravja, drugih ljudi. Ampak zanimivo, oklepamo se tudi strahov, skrbi, žalosti, zamer, depresije ... Zdi se, da se tega oklepamo še celo bolj kot tistih bolj prijetnih stvari. Zakaj jih sicer tako težko spustimo?

Če se jih tako držimo, to pomeni, da nam dosti pomenijo. Zakaj nam nemir, strahovi, zaskrbljenosti, zamere in podobni, sicer neprijetni občutki, tako veliko pomenijo? Po vsej verjetnosti zato, ker če bi jih spustili, ne bi imeli kaj drugega. Oziroma mislimo, da potem ne bomo imeli več nič drugega. Kot da smo zgradili svoje življenje na teh občutkih in kot da za njimi ni ničesar drugega.

Spletni časnik Žurnal24 piše, da je postati očim ali mačeha pogosto težka naloga, lahko pa je tudi izpolnjujoča izkušnja. Če nimate otrok, boste imeli prvič priložnost življenje deliti z mlajšo osebo in hkrati oblikovati njen značaj. Če že imate otroke, boste lahko pomagali vzpostaviti tesnejše vezi, kakršne si delijo bratje in sestre.

Seveda to ni enostavna naloga, saj lahko nova starševska vloga pripelje do konfliktov s partnerjem, njegovo bivšo ali bivšim in njunimi otroki, obstajajo pa poti, kako vsem vpletenim olajšati sprejemanje nove situacije.

Le kdo še ni videl reklame za obrazno kremo, na kateri sta upodobljeni mati in hči z enako sijočo poltjo, kožo, ki je pri obeh napeta kot otroška – obe večno lepi in mladi? Veselo se smehljata v fotoaparat in nevede človek pomisli, da sta nedvomno tudi najboljši prijateljici.

Današnji ideal mladosti in lepote gre z roko v roki s pospešenim staranjem prebivalstva, kar je pravzaprav protislovje. Leta 2050 se bo namreč po izračunih povprečna starost v Evropi z današnjih 39 povzpela na 49 let. Medtem ko politiki ob tem zaskrbljujočem demografskem razvoju ostajajo nemočni, pa se del gospodarstva že preusmerja na izdelke, narejene posebej za starejše uporabnike, kot so npr. mobilni telefoni z glasovno pošto ali večjim ekranom, s katerega lahko berejo tudi brez očal.

Kaj pa smo mi drugega kot berači, ki vseskozi prosjačimo, zahtevamo, hočemo?

Nezadovoljni s samimi seboj nismo zadovoljni niti z darovi, ki jih prejemamo. Nezadovoljni smo s soljudmi, s svojo deželo, s sosednjimi deželami, večno lačni, lačni, lačni. Lačni duhovi. Seveda pa ta pot nikoli ne prinese Spoznanja. Brez tega pa nismo nič, pa naj si prigrabimo karkoli.

Zastonj so velika materialna dobra, molitve in meditacije, vsa prizadevanja, ČE NE SPREJMEMO SVOJE REVŠČINE. Šele ko jo resnično sprejmemo, postanemo mirni in zatem sposobni nekatere stvari izboljšati, a brez lakote, ki nas sili v neučakane, nespametne odločitve.

Spletni časnik Žurnal24 piše, za mnogo otrok so domači ljubljenčki več kot le hišne živali, imajo jih za člane družine in najboljše prijatelje. Žal gredo vsi veseli trenutki, ki jih pričara domači ljubljenček, z roko v roki z njegovo bolečo izgubo. Naj gre za bolezen, starost ali nesrečo, bo nekega dne poginil, kar pa je lahko za otroka zelo težko in stresno.

Konec koncev so domači ljubljenčki pogosto tisti, ki otroka najprej pozdravijo zjutraj in ko se vrne iz šole, ali pa so nepogrešljiva družba v obdobju bolezni in osamljenosti.

Filozof zahteva potrditev svoje vesti. Vendar, pozor, ne imenujmo vest tega, ko gre le za preproste apetite, dvome brez odgovorov, šibkosti, krivičnosti. Da bi nam vest lahko govorila in nam pokazala, kaj je prav in kaj ne, moramo to vest v nas najprej zbuditi.

Najprej se je potrebno izgraditi v razvijanju moralnih vrlin, razločevanja in čustvene katarze. Filozof mora delovati in se motiti, brez strahu priznati svoje napake, brez strahu zavreči tisto, kar ni pravilno. Prestati mora mnoge preizkušnje, da bi naposled znal prepoznati ta notranji glas kot nekaj intimnega, trdnega, povezanega z njegovim pravim jazom, glas, ki se ne glede na spremenljive strasti in druge dejavnike ne spreminja.

Ali ima naše življenje svoj smisel? Ali nezadovoljstvo z določenimi stvarmi in situacijami v nas vzbuja občutek, da mora življenje temeljiti na nečem popolnoma drugačnem? Ali na skrivaj domnevamo, da nam ne da svojih rešitev? Ali pa smo nekaj takega kot "potrošni ljudje" v "potrošniški družbi?" Kajti kljub pravici do človeških pravic, ni težko ugotoviti, da danes človeško življenje velja malo ali nič.

Vsepovsod se zaseda in razpravlja o nujnih spremembah in izboljšavah, o tem kako bi moralo biti, oz. , kako bi lahko bilo. Vendar pa je svetovni mir še zelo oddaljen. Ljudje v vsakdanjih bojih padajo, le čemu? Tega konca še ni videti. To se okoli nas vedno znova dogaja.

Pravijo, da energija zgolj je. Mi pa smo tisti, ki ji damo predznak pozitivna/negativna, ravno tako smo mi tisti, ki jo s svojimi mislimi in čustvi usmerjamo.

Sama doživljam različne energije na zelo specifične načine. Energijo krivde občutim, kot da bi mi nekaj posesalo življenjsko energijo in me zablokiralo, da ne morem narediti koraka naprej ne nazaj. Žalost občutim kot nekaj čudno mehkega, kar mi hkrati otopi ostale občutke.

Jeza je ognjena, rušilno ognjena. Tudi ljubosumje podžge, vendar je bolj usmerjeno in bolj strupeno od jeze. Čustvena bolečina me lomi po čakrah, tudi žalovanje za nekom, ki odide, lahko zlomi notranjost. Strah mi pošlje nemir po telesu, občutki osamljenosti in izoliranosti pijejo energijo iz telesa. Depresija ima težko, počasno energijo in še bi lahko naštevala.