Idealna podoba
Ko se otrok rodi, znotraj sveta v katerem živimo odrasli, praktično še ne obstaja (razen fizičnega telesa seveda). To pomeni, da še nima svoje identitete, ki si jo mora šele izgraditi. To otrok naredi s pomočjo igre, v kateri veliko vlogo igra domišljija. Otrok s petimi čutili zaznava svet. Vendar mu je ta svet tuj, zato ga mora nekako `posvojiti´.

To stori s pomočjo domišljije, ko si iz zunanjih dogodkov, doživljanj, situacij ustvari notranjo podobo le-teh in jih na tak način ponotranji, tako, da postanejo del njega (npr. otrok zboli in kasneje to doživetje ponotranji tako, da se igra, da je njegova najljubša punčka tudi bolna in jo mora potolažiti in poskrbeti zanjo; ali otrok zaznava živali okoli sebe in ta fenomen ponotranji tako, da se pretvarja, da je tudi sam npr. muca…Pri vsem tem pa mora uporabiti domišljijo.).

Preko igre si torej otrok izgrajuje svojo identiteto (občutek, da obstajam, ki ga otrok sprva doživlja preko igranja). Da se ta proces izgrajevanja identitete sploh lahko razvije, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Otrok mora imeti določeno svobodo (v smislu prostora, v katerem se svobodno igra in tudi s strani staršev oz. vzgojiteljev, ki mu to igro dopuščajo). Tudi zgodnja socializacija ni preveč zaželena.

Vsaj ne prepogosto druženje majhnih otrok do 3. leta starosti, saj se le-ti namreč niso sposobni igrati z vrstniki. Da bi se bil otrok sposoben igrati z vrstniki si mora najprej, do določene mere seveda, izgraditi identiteto, ki mu daje nekakšno podlago iz katere deluje (se igra). Spomnite se na: to je moje!...pa jok in prepričevanje, da je stvari treba deliti z drugimi.

Tega otrok enostavno še ni sposoben, ker si stvari okoli sebe še ni `prisvojil´, to pomeni jih ponotranjil, zato jih niti ne more deliti z drugimi. Človek lahko z drugimi deli le tiste stvari, za katere občuti, da so njegove. Prepogosto druženje majhnih otrok otroku odvzema možnost izgradnje identitete in v njem ustvarja občutek trenja, tekmovanja, frustracije…

Šele ko otrok doseže starost približno petih let, je pripravljen na ti. socializacijo, ki pa je takrat seveda zaželena, saj si je otrok zgradil zadostno mero identitete, iz katere se bo podal v igro z vrstniki, s pomočjo katere se bo lahko razvijal naprej.

Poleg svobode otrok za izgradnjo identitete potrebuje tudi modro vodstvo s strani staršev oz. vzgojiteljev. Naloga le-teh je, da so mu v prvi vrsti dober vzgled (zdrav način življenja, spoštovanje in skrb do vseh živih bitij in tudi do stvari, ljubeznivost, prijaznost, odprtost in samorefleksija, močna osebnost brez dogmatične avtoritativnosti in potrebe po vsiljevanju lastne resnice…).

Hkrati pa morajo starši oz. vzgojitelji posedovati določeno `občutljivost´ (v pozitivnem pomenu besede) in znanje, s pomočjo katerih opravljajo funkcijo nekakšnega `filtra´, ki v otrokovo okolje spušča le tiste dejavnike, ki otrokov razvoj spodbujajo in čim manj ovirajo. ( enostaven primer: namesto slaščic z rafiniranim sladkorjem, otroku ponudijo slaščice sladkane z rjavim sladkorjem ali z drugimi naravnimi sladili; otroku ponudijo kvalitetne igrače iz naravnih materialov, a v (precej) omejeni količini, do četrtega leta popolno izločitev televizije, saj ta blokira razvoj domišljije…).

Poleg tega je dobro, da starši oz. vzgojitelji znajo oceniti, kolikšno količino oz. intenziteto zunanjih impulzov je otrok sposoben ponotranjiti. Preveč ali premalo zunanjih impulzov vodi v neravnotežje v otrokovem razvoju. Najpomembnejše pa je zavedanje, da je proces izgrajevanja otrokove identitete individualne narave. Obstajajo sicer neke skupne smernice, hkrati pa je potrebno vsakega otroka v njegovem razvoju spremljati individualno.

Problem
Zgoraj opisano je zgolj idealna podoba, h kateri moramo kar se da stremeti, katere pa seveda ne moremo uresničiti v njeni popolnosti. Večina otrok gre z enim letom v jasli, kasneje v vrtec, kjer otrok ne dobi potrebne svobode za izgradnjo svoje identitete, saj je le redko deležen individualne pozornosti (logično, kajti skupine so prevelike), poleg tega pa so podvrženi preurani socializaciji.

Otroci so tudi podvrženi veliko preveliki količini zunanjih dražljajev v obliki preštevilnih igrač, televizije, računalniških igric, obiskov trgovinskih centrov… Nemalokrat tudi starši in vzgojitelji ne posedujemo potrebne modrosti, da bi uspešno lahko spremljali otroka v njegovem razvoju. Zaradi vsega tega si otrok le stežka izgrajuje svojo identiteto.

Zaradi pomanjkanja svobode in modrosti staršev, vzgojiteljev in vzgojno-varstvenih institucij, zaradi prevelike količine zunanjih dražljajev in hipnotične narave plastičnih igrač, televizije, računalniških igric in moderne tehnologije na sploh, sta otrokova pozornost in dejavna volja fiksirana na zunanjih objektih, namesto, da bi bila zasidrana globoko v njegovi notranjosti in služila kot orodje, s katerim otrok ponotranja zunanji svet in si ga tako rekoč `posvaja´. Na tak način se tvori otrokova individualna identiteta, brez katere pa posameznik ne more uspešno (tj. brez prevelikih travm in bolečin) delovati v svetu.

Kot že rečeno moderna tehnologija in svet plastičnih igrač otrokovo pozornost in dejavno voljo fiksirata nase in tako preprečita, da otrokova zavest na nek način zaobjame določen objekt in ga, v obliki notranjih podob, ki jih ustvari z domišljijo, potegne vase in `posvoji´.

Narava računalniško obdelanih slikanic in risank in do potankosti izdelanih plastičnih igrač je takšna, da ne dopušča nikakršnega prostora otrokovi domišljiji, da bi iz njih ustvarila notranje podobe, ki jih potem otrok `naredi za svoje´ in tako prida nov `zidak´ pri izgradnji svoje identitete. Televizija in računalniške igrice pa imata hipnotičen vpliv na otrokovo zavest. Posledica tega je, da se otrokova dejavna volja poleni, postane nedejavna, otrok ne izgradi svoje identitete in se ne nauči razmišljati s svojo glavo (saj zato nima nobene podlage, namreč identitete).

Domišljija je v otrokovem razvoju zelo pomembna. Ne le, da je nujno potrebna za izgradnjo otrokove identitete, brez nje otrok v kasnejših letih ni sposoben v sebi ustvariti razumevanja drugih, spoštovanja in skrbi do drugih, empatije in sočutja do drugih, zato ker se ni sposoben `postaviti v kožo drugih´. Ta nesposobnost je posledica tega, da je otrokova zavest fiksirana zgolj na zunanji svet (kar se potegne tudi v njegovo odraslo dobo).

Domišljija je tista, ki v otroku ustvari svet notranjega doživljanja, ki mu kasneje omogoči razumevanje in izkušanje globljih resnic življenja. Pomanjkanje naštetih kvalitet in nerazumevanje globljih resnic življenja vodi v neljube situacije vseh vrst, katerih je, v družbi v kateri živimo, vse preveč.

Rešitev?
Iz opisanega je očitno razvidno, da ima problem več razsežnosti in da se ga je potrebno lotiti z večih aspektov hkrati. Najprej in nujno potrebno je, da starši, skrbniki, vzgojitelji in učitelji razvijemo disciplino samospoznavanja. Kajti šele, ko človek pozna in razume samega sebe, lahko razume tudi otroka. Pridobiti si moramo tudi globoko in temeljito znanje o naravi in stopnjah razvoja človeka kot celote, kajti le če poznamo celostno podobo človeka, lahko vemo v kateri smeri moramo delovati pri delu z otroci.

Poleg tega so potrebne tudi temeljite spremembe zunanjega načina življenja, ki morda predstavljajo celo večje preglavice kot spremembe notranjega doživljanja. Način življenja večine ljudi je namreč tesno povezan s strukturo družbe v kateri živimo, ki pa največkrat ni najbolj prijazna do posameznika in pogosto nima posluha za njegove želje in potrebe. Le-ta namreč služi celoti in ne posamezniku. Vendar upanje za boljši svet obstaja. Ko se posameznik prebudi iz teme nevednosti, mu postane struktura v kateri živi pretesna in usojeno mu je, da jo bo začel spreminjati.

Gita Mateja de Laat

Spletna stran: www.sonceve-puncke.si