Vsak na svoji poti, vsak svoj kreator, vsak skrbnik sebe. Postavlja se tudi vprašanje ali mi živimo življenje ali življenje živi nas. Kakšno vlogo igramo v tem življenju? Kakšna je naša naloga v tem življenju? Ali sploh smo na pravi poti?

Močna filozofska, vseživljenjska vprašanja, o katerih se lahko in zmore spraševati le malokdo. Kje pa najdemo čas za vsa vprašanja, v svojem že tako prezapolnjenjemu urniku. Treba je poskrbeti za osnovne življenjske potrebe. Sama nisem odgovorna samo zase, ampak moram poskrbeti še za celo kopico drugih ljudi, ki so odvisni od mene. Kaj pa kmetje?

Milijone let nazaj je narava ustvarila človeka.
Ustvarila nas je z namenom, da ji pomagamo oplemenititi
prostor za sobivanje vseh in vsega na zemlji.
Prostor, ki je dom vsem ljudem, živalim, rastlinam in mineralom.

Človek je najvišje razvito bitje na zemlji.
Naša odgovornost za skupen razvoj je s tem največja,
zato je izredno pomembno, da se zavedamo, kdo smo in zakaj smo tu.
Od tega védenja in spoznanja je namreč odvisno, kakšno je naše življenje.

Kaj lahko preprosto vprašanje pove o vaši osebnosti?
Mnogo, odvisno od vprašanja.

Vprašanje:“Če bi lahko izbirali med sposobnostjo letenja ali biti neviden, kaj bi izbrali in zakaj?”

Odgovor lahko razkrije ali oseba hrepeni po nezadržni svobodi izražanja (letenje) ali po varni preračunljivosti/pretkanosti in moči (nevidnost).

Piše: Neža Mrevlje v Vivi www.viva.si

Kakšna je pot iz travme in kako je to mogoče preboleti, se z njo soočiti? Zakaj določen dogodek nekoga bolj zaznamuje kot drugega, ga obremeni in lahko tudi čustveno uklešči?
Odgovor na to psihiatrinja in pedopsihiatrinja Martina Tomori, dr. med., podčrtuje v prepletu več individualnih dejavnikov.

Na posameznikovo doživljanje, odziv in sposobnost premagovanja psihološke obremenitve tako ne vpliva le vsebina travmatičnega dogodka, temveč predvsem psihosocialne razlike v ranljivosti in odpornosti, predhodne izkušnje, razvite strategije za obvladovanje stresa, dejavni pristop k težavam in zunanji podporni dejavniki. 

Ste mislili, da so osebnostne lastnosti vaših otrok le stvar genov?
Strokovnjaki z Michigan State University so naredili raziskavo, kjer so ugotavljali, kako "nalezljive" so lahko osebnostne lastnosti. 

V raziskavi objavljeni v Journal of Personality and Social Psychology so ugotovili, da so otroci od prijateljev prevzeli nekatere osebnostne lastnosti. Tako so potrdili, da se osebnost oblikuje tudi glede na okolje in ni povezana le z geni.

Predstavljajtesitekstbrezvejicstavkovodstavkovsstikajočimisebesedami:
torej tekst z besedami brez presledkov.

Mnogo ljudi živi tako kot tekst s stikajočimi se besedami. Hitijo od ene naloge k drugi, neumormo brez počitka, brez kratke umske predpriprave na naslednjo dejavnost. To zmanjšuje učinkovitost in tekom dneva povečuje stres.

Na srečo obstajajo preprosti in prijetni načini, kako med različnimi nalogami ali deli nalog, umiriti um in zmanjšati stres. Naslednje vaje pripomorejo k sprostitvi uma in vas umsko pripravijo na naslednjo nalogo. Odvzele vam bodo le trenutek vašega dragocenega časa:

Piše: Nives Pustavrh v Vivi www.viva.si

Intervju: mag. Veronika Seles, psihoterapevtka

Kot pravi mag. Veronika Seles, psihoterapevtka s področja družinske in zakonske terapije, nihče ni imun na afere, ki so dandanes – večinoma skrite za zidovi – zelo pogoste. Kaj to pomeni za prihodnost odnosa in kaj razkriva o njegovi zgodovini, smo se pogovarjali z mag. Veroniko Seles, ki je napisala tudi knjigo z naslovom Nezvestoba.

Kako razumeti nezvestobo, se soočiti z njo in premagati njene posledice. "Odkritje afere je, kot pišejo nekateri strokovnjaki, največji dogodek v zakonski oziroma partnerski zgodovini. Označuje konec starega zakona oziroma odnosa.

Piše: Bern Jurečič v Karma plus

Večina stisk, v katerih se znajde sodobni človek, je na ta ali drugačen način povezanih z medosebnimi odnosi. To je tudi najbolj pogost razlog za obisk svetovalcev, psihologov in psihoterapevtov, pa tudi vedeževalcev in astrologov. Še več, pogosto je kot razlog za posvet o trenutnem dogajanju določene osebe navedena služba, morda finančne zadeve, težave z otroki ali še kaj četrtega, a se zelo kmalu izkaže, da pravi vzgib za obisk leži prav v odnosih, ki se ne razvijajo v skladu z željami in pričakovanji, se lomijo ali pa so sredi razpadanja in je že prisotno razmišljanje v smislu "kaj potem".

A če se ne ustavimo pri razglabljanju o tem, kdo je kdo v takšni zvezi ter katera so bila tista pričakovanja, ki se niso uresničila, ter seveda o neizogibni dilemi "kdo je kriv", pač pa se za spremembo lotimo najtežje naloge pri takem posvetu – iskanju vzorcev, ki nas vodijo v težavne življenjske situacije -, kmalu ugotovimo, da vsaka taka oseba v sebi nosi neugodne informacije, katerih izvora navadno ne pozna in ki so zakoreninjene do take mere, da jih sama ne zmore izruvati, premagati, obvladati.

Nekateri ljudje so kot surova jajca s trdo zunanjo lupino. Ampak ko lupina zaradi zunanjih dejavnikov (neznancev, sodelavcev, prijateljev, družinskih članov) poči, pričnejo take osebe razpadati.

Nekateri ljudje so kot puding, mehki, nežni in popustljivi. Nimajo čustvenih pregrad in drugi z njimi zlahka upravljajo in jih zlorabljajo.

Nekateri ljudje so kot čebula. Čebule čustveno rastejo, imajo čustvene plasti, ki jih razumejo in poznajo. Vedo koliko razkriti, ne da bi bili čustveno prizadeti.  Svoje čustvene plasti lupijo, kakor je njih volja.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

SPODBUDNA POT V ODRASLOST
Vloga staršev je prijetna, a tudi zahtevna, polna izzivov in vprašanj, na katera ne najdemo vedno odgovora. Vsaj ne takoj. Univerzalnih rešitev namreč ni. Vsak starš ima svoj pristop k vzgoji otrok(a), da najde najboljši način, kako ga vzgojiti v dobrega človeka, pa potrebuje čas.

Na drugi strani tudi otrok potrebuje čas, da se nauči primerno obnašati in se spopadati z življenjem. Naša naloga je, da ga s pozitivnim usmerjanjem in z disciplino napotimo k sprejemanju premišljenih odločitev, da ga učimo odgovornosti in socializiramo na poti v odraslost, ko bo živel tako, kot smo ga naučili.

Kaj pomeni izraz 'kritično razmišljanje'? Če bi poskušali pomen teh dveh besed strokovno opredeliti, bi lahko rekli, da je to discipliniran intelektualni proces, ki zelo spretno konceptualizira, analizira, ocenjuje, zbira informacije na podlagi opazovanj in izkušenj, ki nas vodijo do določenih prepričanj oz. spoznanj. V bistvu pa pri moji tokratni predstavitvi ne gre za nič drugega kot za 'razmišljanje s svojo glavo'.

Vse prevečkrat namreč sprejemamo informacije, novice, poročila, dogodke, naj se nanašajo na preteklost ali sedanjost, zelo avtomatizirano. Hitro verjamemo vsemu kar slišimo, preberemo ali gledamo preko javnih občil in se bolj malo sprašujemo o verodostojnosti in resničnosti predstavljenih vsebin.

Na kaj vas ti dve besedi spominjata? Naj vam kar povem, ker vas v resnici ne slišim. Torej, suženjstvo v današnjem času je naše služenje, ko služimo za denar. Poklic ali poklicanost pa le malokdo zares opravlja. Tisti redki, ki pa jim to uspe, so zelo srečni in izpolnjeni. Res, da se precej trudijo, a to jih ne utrudi, ker delajo z veseljem in iz srca.

Recimo, frizerka, ki ima svoj salon, a rada dela to kar dela, bo veliko delala, a jo to čisto v resnici, ne bo utrudilo, ker dela s srcem. Torej, radi to delajo, poklicani so in zakaj? Zato ker je to, kar delajo, nekaj, s čimer osrečijo, ali kako drugače dobro denejo drugim ljudem. Dobra frizerka se bo trudila olepšati druge ljudi, da se počutijo lepši...in tudi so! Npr, drug primer, neka dama, ki izdeluje nakit, ki ga dela s srcem in simboliko, bo osrečila in okrasila vrat tako zalega kot manj zalega dekleta. Obe se bosta počutili lepi.

Kako premagati meduzo?

Zdi se, kot da je v človekovi naravi nekaj, kar je vzrok , da vedno znova dela enake napake. Obstaja nekaj, kar kljub vsem prizadevanjem in izboljševanju preprosto spregledamo; nekaj, kar bi se moralo spremeniti v osnovi če hoče človek zares najti pozitiven odgovor na vse večji pritisk po samouresničitvi.

Kaj je v nam razlog za iskanje vedno novih dražljajev? Je to nezadovoljstvo z obstoječim položajem? Ali je to dolgčas, saj je rezultat prizadevanja vedno enak? Ali je to, kar ogroža človeštvo, zunanji vpliv? V znanstvenih, ezoteričnih in filozofskih krogih je znano, da se kozmične razmere spreminjajo in s tem tudi polje žarčenje našega planeta. Na življenjsko polje človeštva deluje novo žarčenje, ki je tudi rezultat prehoda iz obdobja rib v obdobje vodnarja.

Piše: Zoran Milivojević, psihoterapevt v Vivi www.viva.si

Veliko žensk se v poznih dvajsetih letih sprašuje, kako naj ve, ali je že pripravljena na materinstvo. Nekatere verjamejo v biološko programiran "materinski nagon" in preprosto čakajo, da se bo prebudil in jim dal vedeti, da je nastopil čas za otroka. Osebno poznam kar nekaj žensk v zgodnjih in srednjih tridesetih letih, ki kar čakajo, da bodo nekega lepega dne "to" preprosto začutile.

Čakajo in čakajo, vendar s tem tvegajo, da do tega ne bo prišlo – ali pa prepozno, ko njihovo telo ne bo več pripravljeno za rojevanje Čeprav zagotovo obstaja biološka osnova, ki opredeljuje naše potrebe, pa je zdaj celo uživanje hrane zelo daleč od biologije. Naše prehranjevanje veliko bolj kot biologija narekuje oglaševalska industrija.

Pred 13 leti sem začela spoznavati svet joge, meditacije in ostalih sprostitvenih tehnik. V času, ko sem bila najbolj raztresena in zmedena najstnica, mi je joga pokazala pot iz kaosa ter me usmerila na pot spoznavanja same sebe in prepoznavanja miselnih vzorcev in okvirjev, ki so me omejevali v odnosih in uresničevanju življenjskih ciljev.

Kot najstnica sem bila naučena da sem vedno prijazna, da skušam pomagati drugim, da se trudim in trdo delam, saj bo nekdo opazil moj trud in me nagradil. Veliko mi je pomenilo, da so me drugi imeli radi, da sem dobila pohvalo in da sem delala tako, kot se je spodobilo in pričakovalo.

Karkoli lahko naredimo, lahko naredimo še bolj učinkovito, če dodamo temu tudi prijaznost. Karkoli rečemo, postane veliko bolj prepričljivo, če to izrazimo pristno in prijazno.

Prijaznost v enem samem trenutku lahko prinese pozitivne posledice, ki trajajo leta in leta. Prijaznost je darilo, ki daje svoj dar celotno življenje.

Prijaznost ni prav nič zapletenega in se zgodi sama po sebi, ko popolnoma odprete svoje srce življenju. Prijaznost prinaša novo luč in upanje v najtemnejše dneve.

Razmišljam, berem. Morda namesto koga od vas, vem pa, da je izredno pomembno v življenju se stalno izobraževati. Tako kot je vam blizu. Jaz počnem to z velikim veseljem. Zdi se mi, da se ljudje v nekih obdobjih življenja izgubimo in živimo avtomatično, kot roboti. In potem se nekaj let kasneje zbudimo in ne znamo več ven, vrtimo se v krogu in brezupno pogledamo leta življenja.

Velikokrat nas opozarjajo, da moramo živeti tukaj in zdaj. Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko se iz nje samo nekaj naučimo, prihodnosti ne moremo načrtovati, ker ne vemo, kdaj je naš finalni obračun, lahko si jo samo v mislih zrežiramo in zaželimo. Vmes na poti pozabljamo, kaj nas v življenju veseli, kaj smo radi počeli kot otroci in kakšni so bili naši talenti, katere so starši ali prepoznali ali pa ne, spodbujali ali pa ne.

Ko sem pred leti prvič prebral, da je eden največjih problemov naše družbe, ločenost, se mi je začel odpirati nov pogled na svet. Za vse tiste, ki ste že počasi začeli odpirati oči in imate željo raziskovati našo preteklost, izvor in namen bivanja v tej realnosti, priporočam, da se pred tem poglobite v mitologijo in daste pisano zgodovino malo na stran. Zakaj sem to izpostavil? Zato ker se tudi sama ideja ločenosti začne že v naši mitologiji.

Morda ste že slišali za mitološko zgodbo povezano z Babilonskim stolpom, ki so ga Babilonci hoteli zgraditi, da bi prišli do nebes. Babilon je bilo antično mesto v Mezopotamiji in je prvič omenjeno v 24.st.p.n.š. Zgodba naj bi govorila o tem, kako je Bog zaradi človeške nečimrnosti kaznoval človeštvo tako, da je ustvaril različne jezike in potem ljudi razkropil na vse konce sveta. To bi nekako lahko bili začetki prve ločenosti. Da pa ne ostanemo samo pri mitoloških zgodbicah, je dobro, da imamo nekaj podlage razumevanja.

Najboljša odločitev je, da boste sprejeli odločitev. Moč izbire je v vaših rokah, torej je na vas, da jo uporabite.

Ko ste pripravljeni sprejeti odločitve, se vaše življenje premakne v vam sprejemljivo smer. Odločitve omogočajo, da prevzamete kontrolo in odgovornost za svoje življenje, skupaj z dosežki in izpolnitvami.

Vaše odločitve iz trenutka v trenutek usmerjajo energijo, ki predstavlja vaše življenje. S sprejemanjem odločitev komunicirate in ojačate svoje preference, svoje želje in svet okoli vas vam odgovarja v skladu s tem.

Najboljši atleti se ne ukvarjajo s tem ali so ali niso najboljši. Vse, s čimer se ukvarjajo, je tekma sama.
Najboljši igralci, glasbeniki, doktorji, znanstveniki, učitelji in podjetniki niso osredotočeni in prevzeti z mislijo biti najboljši. Prevzema jih le strast do tega, kar počnejo.

Če želite biti najboljši samo zaradi tega, da bi bili najboljši, potem se boste trudili in borili proti svetu, ki mu je do tega popolnoma vseeno. Če pa je vaša želja narediti pozitivno spremembo, potem boste sigurno postali najboljši pri stvari, ki jo počnete.

Navkljub dvatisočletni krščanski tradiciji, ki naj bi nas med drugim naučila odpuščati svojim 'dolžnikom', imamo s tem še danes precejšnje težave - izjeme so seveda izvzete. In ker smo Slovenci po naravi kar zamerljivi, se mi zdi vredno malo bolj osvetliti ta problem. Prispevek o odpuščanju bom začel kar z izjemo - s pripovedjo matere, ki je odpustila morilcu svojega sina in se z njim celo spoprijateljila. Čeprav se lahko komu na prvi pogled to zdi nekoliko perverzno, boste videli, da to ni tako.

Odpustila je morilcu svojega sina
Vživimo se torej v pripoved matere: "Pred tremi leti je mojega sina Robbija ubil njegov kolega Sean. Na zabavi sta se sprla, oba sta bila pod vplivom alkohola in Sean ga je v navalu jeze ustrelil. Bilo mi je zelo hudo, kajti Robby je bil sonce mojega življenja. Čeprav sta se v meni prepletali žalost in jeza, sem vedela, da nihče ne more spremeniti te žalostne resnice.

Ker se že mrači, me je pravkar vprašal Peter: »A ti dam luč?«, predno se mi umakne, da v miru lahko pišem. Ja, prav to potrebujem, 'luč' – Djotiš mi daje luč. Djotiš me uči o življenju. Djotiš me uči živeti.

Tokrat se mi je porodilo vprašanje, ki je bolj namenjeno vam, v razmislek, in sicer, ali se lahko zares spremenimo? Vsak, ki mu postavim to vprašanje zelo z gotovostjo zatrdi, da ja, seveda. Pa se je res tako lahko spremeniti? Tu seveda ne govorim o spremembi spola, da ne bo pomote!
Ali se lahko spremenimo osebnostno? Odgovor je zares DA. Problem pa nastane, ker bi vsi želeli slišati preprost recept, takšnega pa ni, ker žal ni preprosto.

Nesebično pomaganje drugim, ne rojeva zgolj toplega in puhastega občutka, ampak omogoča zdravo in daljše življenje. Ezoterična resnica, ki so jo začele podpirati tudi različne znanstvene struje.

“Znanstveniki so mnenja, da v nas obstaja sila, ki nas žene, da dajemo,” piše dr. Stephen Post v svoji knjigi Why Good Things Happen To Good People (Zakaj se dobre stvari zgodijo dobrim ljudem). Dr. Post navaja in dokazuje povezavo med opravljanjem dobrih dejanj ter dolgoživostjo.

Naraščajoče število znanstvenikov podpira njegove trditve s študijami, ki so pokazale, da se človeško telo krepi, če oseba izkazuje hvaležnost, radodarnost, itn.