Kriza, ki dodobra pustoši po vseh področjih današnje globalne družbe, je prvenstveno ekonomske narave. A resnično napak bi bilo razmišljati, da je potemtakem njeno reševanje lahko osredotočeno samo na ekonomsko področje. Ekonomija ni niti nadrejeni niti posebni del družbe, temveč predstavlja njene temelje, saj je njena osnovna naloga omogočiti vsem ljudem, da lahko zadovoljujejo svoje osnovne potrebe in omogočiti nemoteno delovanje družbenim skupnostim ter njenim dejavnostim.

Zato reševanje krize zahteva temeljit razmislek o temeljnih ekonomskih oziroma družbenih vrednotah in predvsem široko družbeno akcijo, v kateri morajo aktivno sodelovati tako politiki, ekonomisti, lokalne skupnosti, nevladne in religiozne organizacije, društva in posamezniki. V seriji člankov pod skupnim naslovom K novi ekonomiji bomo razmišljali o tem. Začnimo s - krizo.

Vedno znova se vračam nazaj v preteklost in obujam kako je bilo.
Obujam stare rane in iščem njihovo ponovitev v sedanjosi.
Vedno znova sem ogrožena zaradi preteklosti, ne znam popustiti in iti naprej. Pa se sprašujam kaj me zadržuje tam.

Ne znam odpuščati stare grehe pod pretvezo, da sem samo previdna in hočem biti sigurna, v resnici pa ne ne znam sprejemati ljubezni in vztrajam v okoliščinah, kjer mi moj ego lahko vedno znova zadaje bolečine.
Bojim se spustit, nenehno se oziram nazaj za smernice za naprej. Bojim se, strah me je, ker ne zaupam.

Piše: Bern Jurečič v novi številkiKarme plus

Konec dober – vse dobro, pravi stari slovenski pregovor. Tina Maze je tekmovalno sezono zaključila izvrstno. Ne le da je zmagala še na zaključni veleslalomski tekmi sezone, v skupnem seštevku točk alpskih smučark se je povzpela na 6. mesto, v specialni veleslalomski razvrstitvi pa kar na tretje in Sloveniji prvič po osmih sušnih sezonah spet priborila "mali kristalni globus". Kapo dol, bi lahko rekli, Tina je naša kraljica in vsi smo z njo.

Pa smo res? Vredno debate. Domala niti enega pravega zapisa o njenih športnih postajah v tej sezoni ni bilo, ki ne bi omenil grdega dejstva, da je ta ista Tina Maze obrnila hrbet uveljavljeni organizaciji naših alpskih smučarjev in se odločila za svojo lastno pot, lastno ekipo in lasten propračun za sezono.

Tradicionalno je maj mesec rož, mesec, ko je pomlad na vrhuncu. Toda nas ne zanimajo te že neštetokrat uporabljene preproste literarne prispodobe, temveč želimo najti preprosti in dejanski smisel pomladi in cvetja. Kakor filozofi starih učenj, ki so tako stara, da so postala spet nova, želimo dobiti neposredni odgovor od narave, da bi potešili našo žejo po spoznavanju, ki tli v nas.

Nedvomno pomlad pomeni prebujenje iz spanca, ki ga predstavlja mrzla zima. In prav tako nedvomno v človeku obstajajo faze prebujanja po obdobju teme ali dremanja. Prebujanje je vedno lepo, saj pomeni svetlobo, aktivnost, prenovo, gibanje...

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

ŽIVLJENJE V ZLATI KLETKI
Nič ni bolj krutega in nevzdržnega od ljubezni, ki postavlja pogoje. Ljubezen, ki se sprevrže v obsedenost ter se začne prepletati z vsakim partnerjevim korakom in odločitvijo, je znak pretirano zaščitniškega in lastniškega vedenja, ali z drugim imenom, posesivnosti.

Ta pa je kot rak: prej ko ga prepoznate, boljše so možnosti za ozdravitev, preden postane smrtonosen za partnerski odnos. Ko si začnemo partnerja lastiti in čutimo paničen strah pred njegovo izgubo, nastopi negotovost o prihodnosti odnosa. Da bi si zagotovili partnerjevo ljubezen, okrog njega začnemo zategovati vezi.

Če se boste pred otrokom po naključju ali celo namerno sporekli s partnerjem, mu lahko povzročite stres, ki vodi v fiziološke bolezni. Starši, ki se prepirajo, lahko negativno vplivajo na duševno zdravje otrok, raziskovalci pa zdaj trdijo, da lahko prepiri povzročijo tudi fiziološke spremembe.

Znanstveniki z univerze University of Rochester (New York) so preučili 206 otrok, večinoma belcev, ki so bili izpostavljeni simuliranemu telefonskemu prepiru med njihovimi starši. V njihovi slini so merili spremembe glede prisotnosti kortizola, hormona stresa.

Iskrena resnica je zelo pomembna, saj do potankosti zrcali odnos do nas samih in do vsega kar se nam dogaja. Bolj smo iskreni v mislih in dejanjih, bolj živimo v resničnem svetu. Vse kar nas obdaja postane resničnejše, bolj stopimo v stik sami s sabo in močneje začnemo zaznavati svojo lastno resničnost. Če smo pozorni, dejanja in misli, ki jih izražamo z iskrenostjo budijo čisto posebne občutke, take, za katere bi lahko rekli, da smo v zelo tesnem stiku s samimi sabo in svojo pristno naravo.

Takrat se nam tudi okrepijo naše zaznave, tega kar se nam dogaja, bodisi v okolici ali znotraj nas samih. Postanemo pristnejši, bolj povezani s svojo notranjostjo in verodostojnejši. Mnogi bi to poimenovali kot večja prizemljenost. Trdneje stojimo na tleh, v naš um pride jasnost, naše misli so bolj osredotočene… Boj vemo, kaj bi radi in to tudi izražamo z neko novo jasnostjo in ostrino, ki prebada strukture, ki so se nam prej upirale.

Skoraj ne mine dan, da ne bi zasledili novice o izbruhu nasilja v t.i. razvitem svetu. S tem, ko se civilizacija, kot jo poznamo bliža koncu, se vedno bolj pojavlja necivilizirano obnašanje in družba imperija izgublja razsodnost, medtem ko vrednote in smisel za obstoj izginevajo.  Potrebno je razumeti iz psihološkega vidika, kaj se dogaja.

Trenutni izbruhi nasilja so več kot nezaposlenost in finančne težave. Seveda izguba službe, bankrot, brezdomstvo, pomanjkanje zdravstvene nege privedejo ljudi na rob obupa. A vseeno se pod tem skriva še en bolj pomemben razlog zaradi katere so zgoraj našteti pojavi le simptomi.
Pod vsem tem kaosom se skriva razpad civilizacije. Kaj to pomeni?

Resnična zgodba

Andreja, poročena 30 let. Njen mož glasbenik je bil zelo veliko odsoten, saj je igral na raznoraznih zabvah, dogodkih in užival v družbi lepih deklet, njo pa kritiziral, da je nesposobna in debela.

Andreja je večino vikendov, preživela doma, prala, likala, kuhala in skrbela za otroke. Vedela je, da jo mož vara in to jo je žalostilo,  in jo spravljalo v depresijo, zaradi česar je bila večino časa nesrečna, kar se ji je kazalo tudi na zunanjosti. Zaprla se je vase, bala se je novih in novih kritik, na račun njene nesposobnosti in primerjanja, kako so druge lepe ženske.  Zredila se je, počutila se je nemočno,  počutila se je naljubljeno in nevredno.

Kot oseba, ki delam z ljudmi imam zelo izostren čut za poslušanje in čutenje besed in energije, ki je za njimi. Večina stvari začutim in ne dovolim, da gredo neopažene mimo mene.

Pri pogovoru s stranko, ki sem jo spoznala že zelo dobro, sem opazila, njen način komunikacije s svojo 7 letno hčerko. Med samim pogovorom z menoj, je izražala veliko nezadovoljstva nad njo, in tu sem ji dala takojšnje opozorilo oz. razumevanje. Gospa ima čudovit dom in čudovito hčerko, katera uživa zunaj na vrtu a kot mala punčka, pogosto kaj rabi iz hiše, zato gre stvari iskat v hišo….  torej, med najinem pogovorom, o čisto drugi temi, zaslišim gospo, kako zakriči na svojo malo Kristino. “Ne, hodi v čevljih po hiši!”

Piše: mag. Veronika Seles, psihoterapevtka v novi Vivi www.viva.si

SMO STARŠI "KRIVI" ZA VSE?
Ko posamezniki in pari prihajajo k meni po pomoč, morda pa že kar vse povprek, se ljudje v skladu z razlagami psihologov, psihoterapevtov in psihiatrov sprašujejo, ali so njihovi starši krivi za vse gorje, ki se jim dogaja zdaj – predvsem ko gre za propadajoče odnose.

Lahko bi dejali, da težave v partnerskih odnosih nastanejo predvsem zaradi posameznikovih psihičnih obramb, ki temeljijo na uničevalni samopodobi. Te obrambe vsakdo nehote prenaša v svoje intimne odnose, v katerih želi prav to samopodobo uresničiti oziroma dopolniti. Nastanek obrambnih procesov pa sega v najzgodnejša leta, ko je otrokova psihična podoba še brez zaščite, ranljiva in v celoti odvisna od staršev.

Človeštvo se skozi dolga časovna obdobja razvija, raste in pridobiva nova spoznanja. Na prvi pogled se zdi, da smo presegli naše prednike. Vendar tradicija hrani globoke izkušnje, na katere v »novem svetu« radi pozabljamo.

Pogosto se bomo vračali v preteklost, toda ne zaradi žalovanja za lepimi starimi časi in želje, da bi se ti spet vrnili. V preteklost se bomo vračali zato, da si naberemo izkušenj in novih moči za pot, ki je pred nami.

V današnjem času primanjkuje velikih idej, ki bi vodile ljudi, ker ni velikih vizionarjev. Vse postopoma drsi v povprečnost, banalnost, stereotipe, vse je relativizirano. Čeprav se pojavljajo zahteve po različnosti, "avtentičnosti" in "originalnosti", so vse to ponavadi le zaplate preko starih preživetih oblik.

Piše: Sabina Šilc v novi Vivi www.viva.si

ZAČUTIMO NOTRANJO MOČ

Vsaka težava ima objektivne, torej resnične, in tudi subjektivne lastnosti – to je pravzaprav naš pogled nanjo. Ni nujno, da se ti polji prekrivata, še manj pa, da večjo težo namenjamo temu, kar dejansko je. Praviloma je za nas pomembneje, kako sami vidimo in doživljamo položaj, četudi ga je naš pogled popolnoma izkrivil. Najhuje od vsega je, da pri ravnanju oziroma reševanju težave izhajamo iz svojega zaznavanja.

Najmanj, kar se zato zgodi, je, da smo pri reševanju težav manj uspešni in da se znajdemo v še večji stiski. Vemo, kakšni so naši cilji, morda smo celo natančno analizirali in ozavestili, kje se trenutno nahajamo. Toda subjektivni pogled nas vodi do ciljev po zelo ovinkasti poti.

Vsak človek je v življenju iz trenutka v trenutek postavljen pred izbiro. Kaj in kako bo izbral je njegova svobodna volja. Kdor izbere pravilno vzstopi v krog zmagovalcev, kdor izbere napačno naj se iz tega kaj nauči in poskusi znova.

Človek se tako iz dneva v dan srečuje z ovirami tega sveta. Ovire pa so pravzaprav bridki blagoslov boga našega očeta, ki nas vodi od trpljenja do razsvetljenja. Človek je bitje svobodne izbire in kdor sledi poti ljubezni, miru in zadovoljstva, ta bo izpopolnitev tudi dosegel, kajti ljubezen, mir in zadovoljstvo so vzvišena stanja našega notranjega bitja, ki je popolno v vsakem pogledu.

Pogosto se sprašujemo, kaj je tisto, za kar je vredno živeti, kajti pogosto naletimo na znani izraz ''to ni vredno truda''. Kot da bi nas življenje postavilo pred dobro založeno izložbeno polico, na kateri bi morali izbrati med tistimi stvarmi, ki so za nas pomembne, in tistimi, ki so zelo majhnega pomena ali pa ga za nas sploh nimajo.

Nekaj je na tem. In zanimivo je dejstvo, da ne glede na to, kaj izberemo, vse zahteva pozornost in trud, le da nekatere stvari to zaslužijo in druge ne.

Kaj je torej tisto, kar je danes vredno truda? V prvi vrsti gre za rešitev človeškega obstoja tukaj in zdaj s čisto materialističnega vidika in udobja. Nadalje gre za dosego zadovoljivega brezdelja na področju čustev in idej; poglobljena čustva in misli prinašajo le komplikacije, ki seveda ne odtehtajo našega truda.

Mojster -, prek Benjamina Crema

Navsezadnje bodo ljudje spoznali, da so skupaj na potovanju odkrivanja svojega sebstva, ki jih bo sčasoma pripeljalo k stopalom najbolj svetega. Bistvo tega potovanja odkrivanja je, da se človek nanj poda in o njem odloča samostojno, hkrati pa se ga udeležujejo vsi člani človeške družine, vede ali nevede. Res je, da so vsi ljudje bratje, sinovi enega očeta, da vsak sodeluje, zavestno ali drugače, v tej pomembni avanturi, ki jo imenujemo življenje.

Danes je ta avantura za številne žal boleča in ponižujoča izkušnja; za milijone ljudi je nepravična in neplodovita, prej ko se konča, bolje je. Ali je potemtakem majhen čudež, da se tako številnim življenje zdi garanje in muka, njihove otroške sanje o dosežkih in sreči pa so le oddaljeni spomini. Ljudje se rodijo, da ustvarjajo in rastejo v samozavedanju. Potrebujejo okolje, ki to omogoči.

Ženskam v zadnjih dva tisoč letih ni bilo lahko. Na podrejen odnos žensk v družbi so zagotovo vplivale tudi izjave pomembnih cerkvenih učiteljev o ženskah, ki jih papež še do danes ni preklical. V knjigi Kdo sedi na Petrovem stolulahko preberemo, citiram: »Tomaž Akvinski je na primer rekel: „Ženska je spodrsljaj narave.“  Cerkveni oče Avguštin, pomemben cerkveni učitelj, ki je bil prav tako razglašen za svetnika, je rekel: „Ženska je manjvredno bitje, ki je Bog ni ustvaril po svoji podobi.

Naravnemu redu ustreza, da ženske služijo moškim.“  Še ena izjava Tomaža Akvinskega: „Bistvena vrednost ženske je v njeni sposobnosti rojevanja in v gospodinjski koristi.“ Nadalje Tomaž Akvinski o ženski pravi: „S presežkom svoje vlažnosti in s svojo nizko temperaturo je telesno in duhovno manjvredna, neke vrste pohabljen, zgrešen, izjalovljen moški.

Tu je sedem nasvetov za preseganje ukoreninjenih idej o samopomembnosti. Pomagajo vam preprečiti napačno istovetenje z samopomembnostjo ega.

1. Ne bodimo jezni in užaljeni!
Obnašanje in vedenje drugih ni vzrok, da smo paralizirani. To, kar nas zaustavi je naša slabost in neučinkovitost. Če iščete prilike, ki vas bodo onemogočile, jih boste našli na vsakem koraku. To je vaš ego, ki vas prepričuje, da ne more biti drugače. Toda vi ste lahko ocenjevalec življenja in se prilagodite univerzalnemu duhu ustvarjanja. V stanju užaljenosti ste nemočni.

To pomeni, da to dejanje izkorenini spoštovanje sveta, ki izvira iz kolektivnega ega, zato ostanite mirni. Vzrok za čudeže nas opominja – uči: »Mir je od Boga!« Vi, ki ste del Boga, ste pri njem doma samo, kadar ste mirni. Bog je tudi življenje in imate življenjsko moč  samo, če ste v njegovem miru. Užaljenost in jeza ustvarjata razdiralne energije, ki zadenejo v prvi vrsti vas in se odražajo kot nasprotovanje, napad ali vojna.

SKRIVNOST JE V RAZLIČNI ZGRADBI MOŠKIH IN ŽENSKIH MOŽGANOV
»Ah, ženske, kdo bi jih razumel«, sem slišala ali prebrala že velikokrat – in tudi obratno »ah ti moški, ne razumem, zakaj so takšni«. Ženske od moških velikokrat pričakujemo vzorce obnašanja, ki so jim tuji in prav tako tudi moški od žensk. Knjiga »Dečke vzgajamo drugače« avtorja Michael-a Gurian-a mi je razkrila marsikaj, česar si prej nisem znala razlagati. Največja skrivnost je v različni zgradbi moških in ženskih možganov.

Raziskovalca z univerze Hopkins sta preučevala navade 100.000 fantov in deklet, pri čemer so ju pri obeh spolih še posebej zanimali različni pristopi k učenju in življenju. Rezultate svoje raziskave sta objavila v poznih osemdesetih.

Verjameš v moč prijazne misli?
Verjameš, da si lahko vsak izmed nas in vsi skupaj zamislimo boljši svet? Naredimo to skupaj.
V trenutku enakonočja - v petek 20. marca ob 12.44 uri za kratek čas pomisli na nekaj tebi in svetu PRIJAZNEGA.
(Povsod po svetu nastopi enakonočje v istem trenutku, ob različnih urah glede na časovni pas; takrat nastopi pomlad na severni polobli oz. jesen na južni polobli.)

Čez 24 ur - v soboto 21. marca ob 12.44 ponovno za nekaj trenutkov pomisli na nekaj prijaznega. Ob prijazni misli lahko tokrat tudi posadiš kakšno rastlino, zapoješ, se zahvališ, sam ali v skupini moliš, meditiraš,. kar ti je najbližje.

Ne maram kreganja, je izgovor moških (pa tudi nekaterih žensk), ki se nočejo (beri ne znajo) resno pogovarjati. Najbolj me razjezi skrita domneva, da ženske v prepiranju uživamo. In veliko moških je resnično prepričanih v to. Seveda, me, lisice s kačjimi jeziki, prav zaživimo, ko se vname prepir. Takšen pogled mi zelo hitro razkrije, da moški, ki v to verjame, nima pojma, kaj se dogaja med prepirom.

Podoživljanje otroštva
Ko se dva spreta, v resnici vsak brani svoja čustva, svoje misli in svoj svet, ne glede na to, kako glasno, (ne)spoštljivo in žaljivo napada drugega. Kar pa je še najpomembneje: vsak podoživlja občutke, ki jih je doživljal nekoč v preteklosti, najpogosteje v otroštvu. Tako vedno znova vodimo iste prepire, le oseba na drugi strani se (ali pa tudi ne) z leti spreminja.

Pogosto govorimo o težkem delu, težkih nalogah, psihično težkih situacijah, težkih osebah in obdobjih ... Seznam je neskončen in ni naš namen, da pridemo do konca, niti da v nekaj točkah najdemo rešitev za vsak posamezen primer.

Namesto tega se želimo osredotočiti na notranji ustroj tistega, ki se mora soočati s težavami. Zagotovo bi se vsakdo lahko strinjal, da obstajajo lahke stvari: na splošno so to tiste, ki jih delajo drugi, medtem ko se nam dogajajo le nekatere. Ne vem, zakaj večina ljudi verjame – kot pravi Platonov mit o žerjavih – da je breme ''drugih'' lahko, medtem ko življenje obremenjuje s težavami samo nas. Morda zato, ker se večina ljudi dejansko ne vživlja v tuj položaj.

Po drugi strani pa vsi vemo, da obstajajo situacije, v katerih smo uspešni; vsakdo ve, da lahko določene stvari naredi dobro ali zelo dobro. Vendar obstajajo tudi številne stvari, ki se zdijo nerešljive, kot so na primer neuresničljivi cilji.
Malo pomislimo. Láhko samo po sebi ne obstaja. Vsakdo, ki bi ga vprašali, kaj je zanj lahko, bi odgovoril drugače.

Po nauku Jezusa Kristusa so pred Bogom vsi ljudje enaki  – tudi moški in ženske. Prav tako so po slovenski ustavi vsi ljudje enakopravni, kot to piše v 14. členu: »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.

Vsi so pred zakonom enaki.« Kako pa je s tem v katoliški in luterantski cerkvi? Preberimo nekaj izjav cerkvenih učiteljev, ki določajo nauk te religije – večina njih je tudi razglašenih za svetnike. Tomaž Akvinski je na primer rekel: „Ženska je spodrsljaj narave.“  Cerkveni oče Avguštin, pomemben cerkveni učitelj, ki je bil prav tako razglašen za svetnika, je rekel: „Ženska je manjvredno bitje, ki je Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da ženske služijo moškim.“