Predvidevam, da je že vsaj velika večina od nas slišala, da moramo živeti v trenutku, 'tukaj in zdaj', da moramo biti v življenju čim bolj prisotni ali navzoči. Prepričan pa sem, da imamo kar težave razumeti, kaj naj bi to zares pomenilo. Da bi to stanje zares spoznali, ga moramo najprej doseči in izkusiti. Dokler ga zares ne izkusimo so to le besede in težko dojamemo, da nekaj takega zares obstaja in je neprimerljivo bolj živo in resnično, skratka bolj budno stanje, kot ga večina pozna.

O tem lahko pišem, ker sem takšno stanje doživel leta 2009. Pri meni je to stanje intenzivno trajalo, žal, samo en dan, vendar ta dan sigurno ne bom nikoli pozabil, tudi če mi bo v prihodnosti kdaj uspelo to ponoviti in predvsem zadržati.

Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek v Karmaplus

Pred vrati je zima z dolgimi nočmi in s kratkimi dnevi, z dežjem, snegom, ledom, meglo, "plundro" in pogostejšim turobnim razpoloženjem. Vendar ne za vse med nami! Smučarji so že začeli sezono. Otroci komaj čakajo, da bodo delali snežene može in druge figure, se sankali in drsali.

Pred nami pa so tudi prazniki, ko delamo načrte za prihajajoče leto in upamo, da bo boljše od poslavljajočega se. Vsak letni čas ima svoje prednosti in zima je v naravi čas počitka in nabiranja moči za novo življenje.

Sedim v kupeju vlaka, nasproti mene pa mlad parček, ki vseskozi skrbi za moje kratkočasje. Ugotavljam, da se niso časi prav nič spremenili. A ne z vidika ljubezni - te je bilo še najmanj opaziti, z vidika razmišljanja. Najmanj pol ure časa sta porabila za to -kako napolniti želodec ob 22.30, da se razume.. Nekako takole…

»Lahko ti spečem meso če hočeš! Mama mi ga je dala v potovalko za tebe!«
»Ne bom jedel mesa!« odgovori fantič še dokaj normalno.
»A ti spečem jajčka?« se mudi punci naprej.
»Ne! Tudi jajc ne bom!« odgovori brezvoljno.
»A ti spečem mladi krompir s čebulo? Zraven pa naredim še solato!« sili v njega.
»Pa kakšen krompir! Kaj ga imaš v potovalki?« se namršči.
»Ne, dragi! Kupila ga bova. V Dan in noč ga imajo!« se punčka navduši.
»Ajde. Potem mi pa speči ta tvoj krompir!« se končno strinja, da ima mir.

Piše: Anina Lidija Polajžer v novi številki Karme plus

Samski stan postaja dandanes vedno bolj pogosta praksa pravzaprav kar vseh generacij. Partnerstva so postala drugačna, vedno več ljudi je nezadovoljnih v svojih zvezah in nikakor ne moremo več mimo dejstva, da razpada vedno več dolgoletnih zvez, ki so nam na prvi pogled delovale popolne, sedaj pa posamezniki odkrito priznavajo, da so živeli le navidezno pravljico in da so globoko v sebi nesrečni.

Takšna nesrečna partnerstva so bila najverjetneje stalnica tudi pred časom, razlika je le v tem, da je pogum posameznikov po iskanju osebne sreče vedno večji in je tako danes vsakdo lažje odkrit tako do sebe kot tudi do bližnjih in do okolice.

Kaj bi se resnično zgodilo, če bi si človek, ki se non-stop bori, za eno samcato uro snel svojo masko, se osvobodil vseh svojih idej in predstav o tem, kaj je domnevno prav in pomislil na to, kaj je ljudem skupno in ne kaj jih ločuje. Šolski primer je naša slovenska politika.

H.P.Blavatsky ena od največjih ezoterikov piše v knjigi Glas tišine: "Razum je uničevalec resničnega". Kaj prazprav misli s tem? Je mar razum utelešenje zla? Naši zapleteni možgani človeku omogočajo, da prestreže astralni eter in razmišlja o stvareh.

Družbo in življenje ljudi znotraj družbe oblikujejo vrednote. Vrednote so razumske- npr. vsi ljudje smo enakopravni- in vitalno-čustvene – npr. življenje je borba. O vrednotah, ki izhajajo iz vitalno-čustvenega dela seveda ne razmišljamo.To so večinoma globoko zakoreninjeni občutki in čustva, impulzi in vzgibi, ki se jih ponavadi ne zavedamo ali pa le deloma, ki pa vseeno v največji meri poganjajo naše življenje.

Osnova tem nezavednim vitalno-čustvenim vzorcem je borba za preživetje, v kateri zmaga najmočnejši, ki smo jo podedovali od živalskega kraljestva in je v človeški preobleki postala bolj sofisticirana. Nismo več predatorji v fizičnem smislu (lev, ki za svoje preživetje ubija npr. antilope in se z njimi hrani), borimo pa se za svoj prostor pod soncem v čustvenem smislu (npr. ko si na račun sodelavcev zvišujemo ugled v službi).

Sčasoma se bom morda le »streznila« in prenehala hrepeneti po svojih dosežkih, saj je to morda le želja po dokazovanju, želja po otipljivih dokazih moje tako imenovane vrednosti. Ampak sedaj še nisem tako daleč, sem šele v začetniškem odvajanju od odvisnosti od te težnje.

S tem sicer nikakor ne preziram, omalovažujem ali podcenjujem teh tako imenovanih otipljivih, deloma preverljivih in izmerjlivih rezultatov človeške dejavnosti, prizadevanj in nenazadnje ukvarjanja z razvijanjem in negovanjem samo njemu lastnih talentov...

Biti starš zagotovo ni lahko. Še posebej zato, ker si nas večina staršev želi najboljše za svoje otroke. Toda kako vedeti, kaj otrok v resnici potrebuje? Kako vedeti, kaj resnično podpira otrokov razvoj? Ob vsej poplavi najrazličnejših informacij , ki jih dobimo bolj kot ne nekako mimo našega kritičnega uma in prepolnih urnikih, se je težko zavestno odločiti, kaj je najboljše za našega otroka.

Za zavestno presojanje in odločanje je namreč potrebna naša polna pozornost, naš čas in energija, ki pa jih investiramo v glavnem v službo, materialno blagostanje in družbeno mrežo, otroke pa vzgajamo po splošno sprejetih smernicah, ker pač 'to' tako je.

Ena najtežjih stvari je poslušati, biti zbran, biti pri stvari, ko nekdo govori. Človek je namreč zelo raztreseno bitje. Medtem, ko naj bi poslušal, mu rojijo po glavi razne misli, ideje, načrti in podobe. Če bi predavatelj ali sogovornik vprašal svojega poslušalca o čem teče beseda, bi mu ta le s težavo odgovoril. Poslušalčevo raztresenost  se lahko opazi tudi v njegovem odsotnem pogledu.

Druga težava poslušanja je nagnjenost k selektivnosti. Pomeni, da slišimo samo tisto, kar želimo slišati. Recimo da so to neke sorodne teme, ki nas zanimajo ali ideje, ki so nam blizu. Velikokrat iščemo pri drugem nekaj, kar bi potrdilo naše prepričanje.  Včasih poslušamo drugega, da bi našli pri njem kaj spornega, nepravilnega, kar bi mu mogli oporekati ali se celo zgražati.

V Niki se sprašujejo, kje je meja med ljubeznijo, vzgojo in popustljivostjo? Kako otroka ukrotiti in vzgojiti brez občutka slabe vesti? Kako otroku postaviti meje, ne da bi se ob tem bali, da nas ne bo imel več tako rad? »Lahko je biti pameten za drugega, ko pa gre za tvojega otroka, si v dilemi,« pravi večina staršev. O tem, kako v današnjem času, ko ni več navada otroke vzgajati s šibo in zmerljivkami, kljub temu doseči, da vas ta uboga, piše Jesper Juul v knjigi To sem jaz! Kdo si pa ti?

»Obstaja delitev na družbene in osebne meje. Starši se obnje spotikajo 25 let, kolikor otroci živijo doma. Prvih šest, sedem let jih odkrivamo skoraj vsak dan. Potem sledi premor, ko pa otrok dopolni 12, 13 let, nastopi nov čas,« pravi Juul. Družbene meje so tiste, ki so v družbi okoli nas splošno sprejete. Odločiti se morate, katere izmed njih bodo veljale tudi med štirimi stenami vašega doma.

Piše: Vesna Godina v Vivi www.viva.si

Družina. Družine.
Da je družina vroča tema med Slovenci in Slovenkami, smo se lahko znova prepričali ob debatah, povezanih z novim družinskim zakonikom. Enako smo se lahko prepričali tudi, da je družina izjemno politično zanimiva tema.

Tako tisti, ki se imajo za liberalne, kot tudi tisti, ki zastopajo izrazito konservativna, celo jasno katoliško obarvana stališča, so namreč svoje argumente za in proti politično ostrili. In ne samo to. Oboji so brez slehernih zadržkov prirejali dejansko evidenco, samo da bi dokazali, da imajo prav oni, ne pa nasprotniki.

Na poti duhovne samouresničitve je volja zelo pomembna. Omogoča da se spopademo z izzivi in težavami in smo sposobni samožrtvovanja. Volja nam omogoča, da presegamo svoje omejitve. Roberto Assagioli, utemeljitelj psihosinteze, je razločeval tri temeljne vidike volje: praktična volja, močna volja, dobra volja.

PRAKTIČNA VOLJA
Kako uporabljati svojo energijo čim bolj učinkovito?
Vsi poznamo pripovedko o princesi, ki jo je čarovnica zaprla v visok stolp, tako da njen ljubljeni princ ni mogel do nje. Kako naj prideta spet skupaj? Stolp ni imel vrat, njegove stene pa so bile tako gladke, da jih ni bilo mogoče preplezati. Tudi nobena lestev ne bi mogla doseči line, ki je bila visoko na vrhu stolpa.

Odločil sem se, da pozvonim. Takoj mi je prišel odpret debel, preveč oblečen gospod. Zleknil sem se v obrabljeno zofo v njegovi sobi za risanje. Na televiziji je bil nekakšna oddaja predvajana zelo potiho. Ko mi je podal sok, za katerega nisem prosil, je dejal: »To je moja priljubljena oddaja.«

To so bili zame težki časi. Prijatelji so mi priporočili tega gospoda. Držal se ga je sloves, da lahko resi mnogo… čudes, a da niti vstane ne iz svojega udobnega naslonjača. Že samo preko pogovora s tabo, je lahko odkril skrivnosti v obliki prispodob.

V zadnjih časih opažam velik socialni trend, ki se močno oddaljuje od starodavnega idealističnega in reformatorskega »vsi za enega, eden za vse«. Trend 'vsak zase' se zelo stopnjuje, vsaj, kot pravim, po mojih osebnih opažanjih.

Morda pa je to le moja percepcija, morda moji notranji občutki, ki jih sama doživljam. Ne vem, bom poskušala opisati, pa boste videli, če se boste s čim strinjali, morda čemu pritrdili. Morda tudi sami čutite ali se počutite podobno in nas je vendarle več. In 'nas več' moramo biti močni, svetli in čim bolj širiti ideologijo nazaj k 'vsi za enega, eden za vse'.

Ja, to vprašanje sem dobil danes od svoje dve in pol letne hčerke Victorie. Prišlo je obdobje vprašanj, ki nimajo konca ne kraja. Še bolj zanimivo pa postane, ko ta moja nadebudnica že drugim razlaga o najinih pogovorih. In kaj je Resnica ?

Resnica je, da si zaradi naših nekaj čutov. ali pa če jim rečemo kar senzorji, predstavljamo ta svet kot popolnoma resničen, pa je Resnica daleč od tega. Stvarnost, ki jo doživljamo je seveda zelo dovršena in skoraj absolutno prepričljiva. Kljub temu, da je že kar nekaj desetletij nazaj kar nekaj uglednih imen iz sveta znanosti govorilo o Iluziji, se šele v zadnjem času toliko govori in piše o tem, da se bo večji premik v tem pomembnejšem koraku za človeštvo, pripetil verjetno v kratkem času.

Eden od Vodnarjevih vplivov se kaže v želji, da bi bili vsi ljudje enakopravni. Vsakdo je avtoriteta samemu sebi, vsakdo ima enake pravice in seveda tudi dolžnosti kot vsi ostale. Načeloma so torej vsi ljudje enakopravni.

Tako je o splošnih pravicah določila OZN. To so pogoji, ki omogočajo človeka vredno življenje. Načelo:" Veljam prav toliko kot drugi in sem povsem normalen človek", pa ima poseben pojav. Tako npr. učitelj med poukom vedno težje postavlja učencem zahteve zgolj z uporabo svoje avtoritete, ampak se mora učiti, kako ravnati s svojimi učenci. Vsiljeno spoštovanje do "starejših" in "velikih" ne velja več, velja le še medsebojna pozornost in priznanje.

Najmočnejše in najbolj praktično orodje, ki ga imamo že v nas, je intuicija oz. sposobnost sprejemanja intuitivnega vodstva.

Intuicija je kot izgubljena rdeča nit življenja in najboljše pri njej je, da se lahko vrne kadarkoli in postane spet polno aktivna pri katerikoli starosti, saj je Darilo naše Duš

Ko se dela z intuicijo, je pomembno, da smo optimistični, saj v nasprotnem primeru blokiramo dotok informacij in energije.

Piše: Zoran Milivojevič, psihoterapevt v novi Vivi www.viva.si

Čeprav se v zadnjih desetletjih kakovost življenja povečuje, je v družbi vse več depresivnosti, zato je pomembno razumeti, kaj je sploh depresivnost, saj nam to znanje lahko pomaga, da se kot posamezniki in tudi kot družba temu trendu postavimo po robu.

Številni ljudje ne razlikujejo med žalostjo in depresijo. Že Sigmund Freud je postavil razmejitev, ki velja še zdaj. Po njegovem so ljudje žalostni, kadar doživijo izgubo, depresivni pa takrat, ko začnejo obtoževati sami sebe. Za razvoj depresivnosti je torej ključno samoobtoževanje.

Nasilje in strah sta nenehno spremljali človeka tekom njegovega razvoja. Tudi danes, ko stojimo pred vrati nove dobe miru in harmonije, le bežen pogled v dnevne novice pokaže, da z agresivnostjo še nismo opravili. Morda je to dediščina, ki smo jo podedovali od naših živalskih prednikov in kaže, da je v nas še veliko živalskega.

Strah je naraven odziv na pretečo nevarnost. Poznajo ga tudi srne, ki bežijo pred volkom. A človek je razvil strah, ki paralizira in dela človeka nemočnega v rokah drugega, agresivnega. In prav ta strah je poleg neznanja morda največja omejitev za vsakega iskalca resnice, da bi naredil naslednji korak v notranjo luč.

Svet hiti, da bi našel bogastvo. In danes ne manjka verig, ki nam tako obljubljajo. Prirejajo predstavitve in tam združujejo naše želje v dosegljivo romanco zavito v denar. Zelo se potrudijo, da nam vzbujajo občutke sreče in dobrodošlosti, ker smo z njimi. Kajti prav oni so tisti, ki nam hočejo dati vedenje in znanje za neverjetno dobro življenje.

Družbena lestvica se nam naenkrat dvigne, ker nam prikazujejo blišč, potovanja in ekstazo obilja, po kateri baje vsi hrepenimo. Iz projekcije platna se mikavno smehljajo čisto navadne gospodinje, ki so postale tako atraktivne, kot so to- reci in piši samo še holywoodske zvezde.Toda ne morem mimo tega, kar še posebej vidim…

Zaradi negativnih misli nam lahko uidejo priložnosti, ki bi naše življenje obrnile na bolje.

Mnogi si ne upajo sprejeti novih izzivov, ker dvomijo vase, in to ponavadi brez razloga. Z negativnimi mislimi o sebi se prepričajo, danovih priložnosti niso vredni in da bodo zagotovo "pogoreli“, zato je pomembno, da čim prej spremenijo mnenje o sebi in svojih zmožnostih.
Če tudi pri sebi opazite te misli, se jih poskušajte čim prej znebiti, da vživljenju ne bi obtičali na mestu.

Piše: Bern Jurečič v Karma plus

Čeprav za večino področij, na katerih se udejstvujemo, velja splošna trditev, že skoraj floskula, da gre vse vedno hitreje naprej in da se bo svetu od vrtoglavega napredka zavrtelo v glavi, pa je le malo področij, kjer bi se nagle spremembe tako hitro prijele kot ravno v komunikaciji.

Skoraj dnevno izboljšane možnosti sporazumevanja, hranjenja spominov in slik, navezovanje stikov in povezovanje na toliko načinov, da jih je praktično nemogoče našteti, bodisi zato, ker je med različnimi, denimo zvočnimi, slikovnimi in še drugimi zapisi toliko različnih kombinacij - da o trgovskih zaščitenih imenih ne govorimo -, da jih je komaj mogoče razlikovati med seboj, bodisi zato, ker bo tudi v primeru, če bi nam to nekako že uspelo napraviti, še prej, preden se bo posušila tiskarska barva tega članka, razvoj že priskrbel spet neko novo možnost, še boljšo kot vse prej.

Nakupovanje je nekaj tako vsakdanjega, nekaj tako samoumevnega, tako avtomatiziran del naših življenj, da je postalo že kar potreba, namesto da bi z nakupovanjem zgolj zadovoljevali svoje potrebe. Mimogrede zaidemo v trgovino in nekaj kupimo, mogoče kakšno malenkost, zaradi dolgčasa, zabave ali kar tako, celo večkrat na dan.

Večja kot je izbira hrane, kozmetike, oblačil, elektronskih naprav, različnih storitev, zabave, potovanj itd., bolj se nam to zdi dobro, in mnogo raje zahajamo tja, kjer nam ponujajo "še več".
Pa nas več in več izbire res osrečuje?