Piše: Regina S. Rant v Karme plus

Vsi ljudje stremimo za srečo. Veliko je definicij o sreči. Vsak jo razume po svoje. Sreča je zdravje. Sreča je uspeh. Sreča je denar. Sreča je zadovoljstvo. Sreča je biti o pravem času na pravem mestu. Ali je sreča prirojena ali je plod dela in ustvarjalnosti? Ali je bila prej kokoš ali jajce?

Po kitajski astrologiji je človekova sreča določena z njegovo karmo ali usodo. Stari Kitajci pa so verjeli, da je usodo mogoče prelisičiti s pomočjo feng šuija. To védenje v bogatih deželah Daljnega vzhoda še vedno uspešno uporabljajo.
Le zakaj jih mi ne posnemamo? Nimamo sreče!

Ste morda že imeli izkušnjo z očarljivim fantom, ki ni to, kar kaže prvi pogled. Morda je to vaš šef, ki prevzema vse hujša tveganja in vas uporablja kot kmeta na šahovnici? Ali pa prijateljica, ki vas izkorišča, na koncu pa vam hoče speljati še fanta?

Kaj imajo vsi ti ljudje skupnega? Vsi imajo znane znake psihopata. Mnogi smo že označili koga za psihopata, a malo ljudi ve, kaj ta termin v resnici pomeni. Definicija psihopata je ekstremna sebičnost in popolna brezbrižnost do drugih ljudi. Življenje je zanje igra in vse kar je pomembno je, da zmagajo.

Kako se spopasti s svojim prevelikim egom, kako se spremeniti, ko pa je ego tako pomemben del vsakega človeka. Najprej ga moramo prepoznati sami. Še pomembneje je prepoznati obnašanje, ki nas vodi do egomanije.

Nekaj klasičnih znakov, da imate težave z velikim egom:

Posameznik izmed ostalih članov skupine izbere nekaj oseb, ki predstavljajo njegove družinske člane, in jih postavi v prostor. Med njimi se začnejo pretakati občutki jeze, sovraštva, nestrpnosti, strahu, bolečine, prizadetosti, sočutja, ljubezni, povezanosti, miru, harmonije . Pri tej tako imenovani družinski postavitvi, posebni terapiji za preseganje omejujočih družinskih vzorcev, ki jo je utemeljil filozof, teolog in pedagog Bert Hellinger, postane vidna notranja slika družine in ljubezen dobi možnost, da znova steče.

Bert Hellinger, osemdesetletnik, ki je bil med drugim tudi misijonar v Afriki, a je pozneje izstopil iz duhovniškega reda in se posvetil izobraževanju na področju psihoterapije, navdušuje s skupinskimi družinskimi terapijami po Evropi in svetu.

Kaj se lahko od samozavestnih žensk naučite!
Še zlasti ženske so do sebe izjemno kritične, obstajajo pa tudi takšne, ki pokajo od samozavesti in od teh se lahko marsikaj naučimo ...

1. Ne primerjajo se z drugimi.
Naše napake se nam bodo zdele večje, uspehi pa manjši, če se bomo primerjali z drugimi. 

Piše: Kristina Zajc v Vivi www.viva.si

Mit o večni ljubezni
Ljudje hrepenimo po intimnosti, po tem, da ljubimo in smo ljubljeni. In vendar se toliko ljudi počuti osamljene v intimnih odnosih, zlasti potem, ko mine ekstatični občutek zaljubljenosti. Večina parov se tedaj razide, ne da bi se zavedali, da so šele takrat ustvarjeni pogoji za pravo ljubezen.  Ena od največjih zablod o ljubezni je prepričanje, da je zaljubljenost že ljubezen ali vsaj ena od oblik ljubezni. Vzrok za to prepričanje je dejstvo, da zaljubljenost občutimo kot ljubezen. Ko se človek zaljubi, meni, da "ljubi" partnerja.

Pri tem se takoj pojavita očitni težavi. Prva je v tem, da je izkušnja zaljubljenosti seksualno-erotična izkušnja. V svoje otroke se ne zaljubimo, čeprav jih globoko ljubimo, prav tako se ne zaljubimo v istospolne prijatelje (razen če smo homoseksualno usmerjeni), pa čeprav jih imamo zelo radi. Zaljubimo se samo takrat, ko smo zavestno ali podzavestno seksualno motivirani.

Vljudno vabljeni in dobrodošli na obisk v hišo s toplino doma, kjer se ustvarja prostor srečanja, čuječnosti srca, soočenja s strahovi, hvaležnosti za življenje, ter pomirjenosti, predaje in ljubezni.

Vrata Hiše Ljubhospica, edinega stacionarnega hospica v Sloveniji, odpiramo v petek, 6. maja 2016 na Hradeckega 20 v Ljubljani. Namen dogodka je, da ljubljanski in širši javnosti – tako splošni kot strokovni – podelimo informacije o popolnoma brezplačni 24-urni celostni hospic paliativni oskrbi, ki jo nudimo ljudem z napredovalno neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja.

Morda, samo morda, vaš namen v življenju ni zdravljenje bolnikov ali pa deljenje denarja revnim ali pa najti dušo dvojčico.

Morda ste tu, da začutite bolečino ob zavrnitvi, zmedenost ali jezo, ker ne veste, kaj je vaš namen v življenju. Morda pa je vaš namen čutiti, globoko čutiti. Ne izogibajmo se čustvom in situacijam, ki jih povzročijo. Najboljši način učenja je, da stvar naredimo sami. In najboljši način učenja življenja je živeti. Vsi smo ljudje in vsi imamo čustva, ki jih nimamo kar tako,  brez razloga. Preko njih se učimo sočutja s seboj in drugimi.

Piše: Manica Žmauc v Karma plus

Ženske smo danes polno aktivne v številnih življenjskih vlogah, okoljih in odnosih. Poskušamo biti uspešne profesionalke, dobre mame, pozorne hčerke, ljubeče partnerke, zanesljive sodelavke, učinkovite šefinje, zveste prijateljice, prijetne sosede, urejene gospodinje, odgovorne državljanke ..., odlične v službi, na razpolago družini in aktivne v prostem času, z vsem seznanjene in brezhibne v izvedbi.

Vse te aktivnosti dnevno popolnoma zapolnijo naš čas in nas vedno bolj bremenijo, izčrpavajo, praznijo. Sodobni svet računa na ženske, nagovarja nas z vedno novimi izzivi, pričakovanji in zahtevami, a ženske izgubljamo same sebe. Zato moramo najprej in predvsem poskrbeti zase!

Nova raziskave strokovnjakov z Univerze v Kaliforniji je našla nov preprost način da ugotovimo, ali je nekdo pravi prijatelj.
V raziskavi je sodelovali skoraj tisoč ljudi s 24-ih različnih družb po svetu, ki so morali poslušati sekundne posnetke smejanja dveh ljudi.

Kljub temu, da so bili posnetki dolgi le eno sekundo, so sodelujoči presenetljivo dobro ocenili, ali gre za prijateljski smeh ali ne. Kateri odnosi so kateri, je zanesljivo vedelo 61 odstotkov oseb.

Vprašanja, ki odprejo nove poti
Problema brezposlenosti se je najbolje lotiti na osebni, psihološki ravni. Dokler se ne znebimo strahov, ki jih nosimo v sebi (njihova korenina je strah pred pomanjkanjem), ne moremo zaživeti s srcem. Z novo zaposlitvijo ti ne odpadejo kar sami po sebi. Treba se je soočiti z njimi in jih prepoznati ter sprejeti. Drugače povedano: boljše delo si zaslužimo šele, ko storimo korak k odklepanju srca.

Ko ostanemo brez dela, si je vredno zastaviti kopico vprašanj in iskreno odgovoriti nanje. Nekatera se na prvi pogled zdijo nesmiselna, ker si domišljamo, da naše življenje usmerjajo zunanji dogodki. A ko se poglobimo vanje, odkrijemo presenetljive stvari.

Če povem malo v prispodobi, potem rečem, da je vsak od nas sestavljen iz treh delov. Ti trije deli se imenujejo ego stanja Roditelja, ego stanje Otroka in ego stanje Odraslega. V vsaki situaciji v odrasli dobi vsi trije nastopijo naenkrat, obvelja pa tisti, ki je v tistem trenutku najmočnejši oz. najbolj razvit.

Da bi lahko vedeli katero ego stanje je uporabljeno se lahko vprašamo:
ego stanje Roditelja - MORAM;
ego stanje Otroka - HOČEM; 
ego stanje Odraslega - KAJ JE MOŽNO, KAJ NI MOŽNO (MOŽNOST DIALOGA)
ODRASLI v nas je tako kot urejevalnik besedila v računalniku. On preverja podatke, ki so v nas naloženi in ureja, kaj je še uporabno in kaj ne, se dogovarja in vzpostavlja dialog.

Morda menite, da niste pretirano zaupljivi, vendar pa svet, v katerem živimo, temelji na našem zaupanju – ali vsaj na upanju.

Življenje smo zapletli do te mere, da se marsikomu zdi nemogoče – ali vsaj prenaporno – priti do vseh informacij, ki so nujne za kakovostno odločanje. Prav zato velik del svojih odločitev zaupamo tistim, o katerih menimo, da se bodo v našem imenu odločili bolje, kot bi se zmogli sami.

Je to v resnici zaupanje – ali pa gre zgolj za upanje?

Izkoristiti svobodo
Ob izgubi zaposlitve se torej zavejmo velikega daru - svobode. Svobode, v kateri lahko, ko odložimo strah, sproščeno zadihamo in prisluhnemo svoji duši. Program naše duše je bil postavljen, še preden smo se rodili. Moramo ji le prisluhniti, pa se nam bo odstrla tista pot, ki nas bo zaradi uresničitve našega življenjskega poslanstva najbolj izpolnila. Možna je seveda tudi druga pot – da vse to preslišimo in sledimo le umu, ki nas nenehno lovi v zanke strahu, s srcem, ujetim v past.

Zavedanje, da je omenjeni dogodek pač eden od mejnikov na naši življenjski poti, in da se za vsem skriva dober namen, nas odreši občutka, da smo žrtev razmer. Šele odložena vloga žrtve odpre nove možnosti in pripelje do psihičnega dozorevanja ter spoznanj, ki občutno olajšajo nadaljnjo življenjsko pot.

Ni potrebno, da je naše življenje komplicirano. Velikokrat ga zakompliciramo kar sami. Hromijo nas lastni dvomi v sebe. Vendar kolikor vemo, živimo samo enkrat. Zakaj ne bi imeli takega življenja, kot si ga želimo.

1. Pravilo - borite se za svoje cilje in želje
Zveni zelo preprosto, mar ne? Večinoma smo sami krivi za nedoseganje svojih želja. Menimo, da nismo dovolj dobri za dosego tega cilja, ali pa da si ne zaslužimo vsega, kar si želimo. Predstavljajte si, da ste dovolj dobri in kako bo izgledala vaša sanjska služba ali hiša ipd. Seveda je potrebno po sanjarjenju poprijeti tudi za delo.

Vsakdo pride nekoč, v tem ali onem življenju, do točke, ko mora poklekniti in v samem sebi izgovoriti znamenite besede: "Ne moja, Tvoja volja se zgodi!" ter predati vajeti življenja modrejšemu v sebi, svoji duši.Takšen trenutek zahteva od tebe, da pogledaš v ogledalo svojega življenja in v njegovem odsevu prepoznaš, kdo si. Stopiš na pot resnice, kjer se začne umiranje nekega sveta in želja, ki so nanj vezane ter rojevanje novega, kjer vladajo drugačni zakoni.

Takrat nastopi trenutek neizbežne odločitve, ki vžge svoj ognjeni žig za vse večne čase. To je odločitev, da svoje zaupanje in življenje usmerjaš po volji svojega duha, po volji božanskega namena, da ga podrediš pravičnosti, resnici, ljubezni, modrosti, dobroti, sočutju ...

Mit o pomanjkanju
Čeprav izguba zaposlitve ni le problem tehnične narave pač pa predvsem psihični problem, se agencije in zavodi za zaposlovanje z njim v splošnem ne ukvarjajo . Njihov cilj je brezposelnemu ponuditi le tehnično rešitev – novo delo. A to marsikdaj pomeni le novo suženjstvo delu in kapitalistu. Prepričanim, da se brez dela ne da živeti – kar je absurd – se nam zdi, da druge izbire v resnici nimamo. Izguba zaposlitve nas pravzaprav sooči z vprašanjem zasužnjenosti človeka z delom.

Od mladih nog so nas prepričevali o obstoju pomanjkanja in o tem, da naravnih virov ni dovolj. A pomanjkanje je mit. Povzročeno je umetno, da je s tem ustvarjena možnost manipulacij z nami. Sedanjim stiskam botruje predvsem dejstvo, da je 90 odstotkov naravnih virov v lasti peščice ljudi. Toda ob pravični delitvi jih je povsem dovolj za vse človeštvo.

»Uživam življenje!« je njen moto življenja. Kakorkoli jo že pogledaš, ona je tisti človek, ki samo daje, a tudi dobi, ne da bi karkoli pričakovala. Takšna je njena narava, bi lahko rekla. In to že »čudaško« dobra narava. Kajti ona je tip človeka, ki potegne iz tebe le tisto najboljše - neodvisno od teme pogovora.

Ona zna poslušati, te tudi razumeti in prizna še tako »nizkotnega« človeka. Toda ponavadi je tako, da te najmanj razume tisti najbližji. Noče videti tvojih vrlin ali jih na nek način celo prezira. Še toliko slabše, če je to zakonski partner. A če ju pogledaš tako skupaj, sta si zelo podobna. Oba se zelo razdajata za druge, s to razliko, da se je on večno pritoževal nad njeno neodgovornostjo do družine.

Kriza vrednot

Kriza ob izgubi dela je zrušila staro predstavo o nas samih; očitno zato, ker ta ni bila ustrezna. Najverjetneje je neuspeh naslikal novo samopodobo, ki je še mnogo slabša od prejšnje in nas napolnjuje še z večjo tesnobo. Ali je ta realna? Zagotovo ne, sicer duša ne bi trpela. Poiskati moramo novo podobo, ki temelji na drugačnih miselnih temeljih od tistih, v katere smo verjeli doslej.

Večina izmed nas je nekritično sprejela pogled na svet, ki  je izrazito materialističen, ozek in duhovno omejen. Najverjetneje se tega niti ne zavedamo. Kako bi se le, ko pa ne poznamo ničesar drugega? Ta pogled nam slika svet, v katerem je človek le nepomembno kolesce v velikem imperialističnem stroju, smet v vesolju, ki jo veter nosi, kot mu drago. Ta svet postavlja denar, moč in pohlep na prvo mesto.

Piše: Sonja A. Mrak v Karma plus

Sreča se tako kot velika žalost ne more skriti in se kot ogledalo notranjega stanja jasno in nedvomno odraža na našem vedenju. Čeprav si vsi želimo kar največ sreče, moramo vedeti, da se obdobja neizmerne sreče in najbolj temne žalosti neprestano menjavajo in so stalno prisotna v našem življenju.

Skupina psihologov, ki se je dolga leta ukvarjala z raziskavo pojma sreče, je ugotovila, da sreča ni le trenutni občutek ali ekstaza, ampak je zadovoljstvo, ki ga čutimo daljši čas in se kaže v našem vedenju, delovanju in razpoloženju. Prav tako sreča ni pogojena in ni odvisna od okoliščin, ki nas spremljajo, ampak predvsem od genske komponente, rečeno drugače - ne glede na to, kaj se dogaja v našem življenju, bomo srečni le toliko, kolikor je to zapisano v "naših genih".

Ločitev je po statistiki drugi najhujši udarec in stres za posameznika. Prvi je smrt nekoga od bližnjih. In ločitev nam pusti veliko posledic..od nižje vrednosti samega sebe, do strahu pred postavljanjem novega življenja in predvsem, ne pušča posledic samo na nas, ampak tudi na otrocih, če smo jih imeli s partnerjem, s katerim se ločujemo.

In statistika pravi, da ne glede na to, kateri partner se je odločil za ločitev, traja žalovanje nekje štiri leta, pri otrocih pa nekje dve leti, s tem da ne smemo pozabiti, da otroci vse življenje upajo, da bosta starša spet nekoč skupaj. Ko poslušam zgodbe o ločitvah in kaj je do njih pripeljalo, imamo tisoč in en primer. Niti en ni enak. Vendar bi rada opozorila, da se psihična ločitev med partnerji začenja že veliko prej…in če bi bili pozorni, bi to zaznali že zelo na začetku krhanja odnosa...in morda bi v tem primeru lahko reševali že prej in preprečili neizogibno ali pa rešili odnos že v začetni akutni fazi.

Ohromljeno srce

Ne zavedajočih se širših dimenzij tega dogodka nas izguba zaposlitve napolni z močnim strahom, ki seveda ohromi srce. Ljubezen do nas samih je močno prizadeta, s strahom prežeti um je postal hiperaktiven in panično išče rešitev. Živimo le še v glavi.

Zabredemo v program, ki sistematično ruši našo samopodobo. Ruši jo dejstvo, da so nas prikrajšali za našo ustavno pravico do dela in nam s tem vzeli velik kos človeškega dostojanstva. Ruši jo zavedanje, da z vsakim dnem, ko čakamo na novo delo, kopni naš strokovni potencial, postajamo vse bolj nesposobni in nemočni. Obenem se staramo in tako postajamo vse manj zanimivi za delodajalce.

V vsakdanjem pogovoru vsak med nami včasih medsebojno zamenjuje pomensko zelo različni kategoriji razločevanje in obsojanje. Zdi se mi koristno opozoriti na to površnost, nedoslednost in neeksaktnost v pogovorni rabi omenjenih pojmov »razločevanje« in »obsojanje«. Včasih pa tudi ne opazimo relativnosti posameznih svojih stališč in po nepotrebnem trdoglavo in trmoglavo vstrajamo pri svojem, kar onemogoča napredek tako v pogovoru, kot v lastnem razvoju.

Razločevanje je bleščeča sposobnost uma, ki mu omogoča da sploh zazna, opazi, začuti lastnosti manifestiranega Univerzuma. Govorimo večinoma o lastnostih, ki nastopajo v parih nasprotnih atributov, kot so svetlo – temno, hladno – toplo, mehko – trdo, in tako naprej. To je polarnost manifestacije.