|
||||||
|
|||||||
Piše: Bern Jurečič
Leta 2017 je naša košarkarska reprezentanca na evropskem prvenstvu osvojila sedmo mesto. Da smo kot majhna država v evropskem vrhu, da smo dosegli zastavljeni cilj in da so igralci prvih pet tekem odigrali na odličen način, prikovali množice k televizorjem in mimogrede poželi občudovanje z vseh strani – vse to ni bilo zadosti. Nesrečno in nespametno izgubljena tekma proti Grčiji je bila čisto zadosti, da so se v hipu vsuli plazovi uničujočih kritik, v skladu s katerimi bi bilo potrebno trenerja nagnati, nekatere igralce pa privezati na sramotilni steber na Prešernovem trgu.
Spletni forumi pač prenesejo marsikaj. Toda zastavlja se kup vprašanj: ali res ne moremo doseči več? ali je naša majhnost tako obremenjujoča, da se nam v odločilnih trenutkih zvežejo roke in noge? in ali je na drugih področjih kaj drugače, na primer v politiki, izobraževanju, gospodarstvu, vzgoji, prometu? smo res zgube, ki jim ni damo, da bi se premaknili naprej?
TUDI DRUGI IZGUBLJAJO
Na primer Španci. V prvenstvo na lastnih tleh so vložili ogromno truda in denarja, vse s ciljem, da po petih srebrnih kolajnah v Evropi končno osvojijo zlato, da torej postanejo prvi. A glej ga, zlomka, v finalu je njihov najboljši mož, Pau Gasol, zgrešil sedem od dvanajstih prostih metov, v katerih je bil dotlej med najboljšimi na prvenstvu! In Španija je finale izgubila za eno samo točko!
Ali pa Litvanci, tako močni in samozavestni skozi celo prvenstvo – vse do tekme z Rusijo. Le-ta jim je v uri in pol, kolikor traja tekma, ponovno obudila spomin na to, kdo je bil desetletja dolgo glavni, kompleks, ki se ga baltiške države zlepa ne bodo znebile.
Ali pa Srbi, ki so prišli po kolajno, a klavrno odšli domov že po treh tekmah.
Tekma z Grčijo nam je neusmiljeno pokazala, da najboljše od ostalih včasih ločijo samo sekunde ali milimetri, toda ravno te najmanjše razlike so nepremostljive. Vse je torej v odnosu. To je morda še najlepše opisal neznani obiskovalec enega od slovenskih spletnih forumov v svojem zaključnem komentarju tega prvenstva:
"Trener Rusije Blatt je rekel po osvojeni medalji nekako takole, da so imeli zlato medaljo celo prvenstvo pred očmi in da če skoz misliš na to, se ti to tudi uresniči.
*
Mi smo imeli 7. mesto celo prvenstvo za cilj in osvojili smo ga.
*
Zato sta Pipan in Šešok tako vesela po končanem prvenstvu, saj sta dosegla načrtovani cilj.
*
Sposobni smo bili več, če bi si le višje cilje zastavili.
Vesolje te pri tem podpira. Sami smo si v glavah omejili za kaj več."
ZAKAJ NISMO NAJBOLJŠI
Toda naši telovadci, veslači in tudi drugi pa so le v vrhu in tudi kolajne padajo, poreče kdo. Res je, toda v vsakem okolju se najdejo posamezniki z enega in drugega konca spektra, torej ni čudno, da se v narodu najdejo posamezniki, ki izstopajo, celo tako visoko, da lahko posegajo v svetovni vrh. A reprezentance so nekaj drugega, saj bolj kot posamezniki predstavljajo narod, državo, prebivalce. Zato lahko značaj dežele bolj kot po posameznikih presojamo po dosežkih reprezentance, torej izbora predstavnikov, ki je na voljo. Če torej govorimo o športu, nam bodo o Sloveniji več povedale njene ekipe v moštvenih panogah kot pa uspešni posamezniki.
Pogled v naš značaj nam pokaže – ne samo na primeru tokratnih košarkarjev –, da znamo delati, da smo disciplinirani, da gojimo boljšo obrambo kot napad, da smo nepopustljivi in še kaj bi se našlo. Toda naše ekipe nikoli niso posegale po vrhovih. Rokomet je nekje blizu, vendar tudi zaradi prednosti domačega terena, ko smo uspešno prvenstvo organizirali sami; hokejisti so nekje med prvim in drugim svetovnim razredom (kar seveda ni malo); v odbojki smo letos nekoliko zasijali, a so nas drugi kaj kmalu ohladili; celo slavna Katančeva nogometna ekipa, ki nas je odela v narodno evforijo, ni dosegla česa zelo posebnega, kar kaže, da smo bili zadovoljni že s tem, da smo zraven. Glede na sedanje uspehe košarkarjev lahko uvidimo, da so bili žogobrcarji precej dlje od vrha …
Na poti tja je potrebno biti ne le čvrst in dobro natreniran, ampak si je treba – upati zmagati. Potrebno je usmeriti glave naprej, preglodati misel "kaj pa če res zmagamo?!" Ali je to mogoče, ni nobeno vprašanje. Toda pri moštvenih športih pa gre tudi za to, da mora ekipa imeti tiste, ki bodo v šibkih trenutkih potegnili voz, se pravi ekipo za seboj. Gre za naravnega vodjo, za podaljšano roko trenerja na terenu, za prevzemanje odgovornosti glede izvajanje vsega dogovorjenega.
BITI VODJA
Tu se pojavi že prva hiba. Slovenci nismo rojeni za šefe, za vodje. Torej ni tistega, ki potegne v ključnem trenutku, tistega, ki v vsakem trenutku ve, kaj storiti, ki ve, kako potegniti voz iz blata. Če za hip ostanemo še pri športu, Slovenija nima svojega Beckhama, Bodiroge, Nowitzkega, pa še koga bi lahko našli. Da je res tako, je dovolj kratek pogled v zgodovino. Do leta 1991 Slovenec nikoli ni vladal svoji deželi, kakršna koli je ta že bila. Ves čas, že enajst stoletij, so tod vladali drugi, sprva Bavarci, Franki, Nemci in Panonci, kasneje pa Habsburžani in vsi drugi, vse do naših pobratimov z Balkana. Le kako bi se torej naučili vladati, če pa nam to ni bilo dano? Da torej na obvladamo tega, ni nič čudnega. Če ob tem pogledamo sosede, imamo tako v hrvaškem primeru kot pri drugih sosedih kaj videti. Deset stoletij neprekinjene, občasne ali spremenljive državnosti vsekakor prinese veliko izkušenj, know-how, celo notranji, na koncu že kar vcepljeni občutek za vodenje, komandiranje in državotvorno odgovornost.
Izjava srbskega pevca Bore Djordjevića, da smo Slovenci nekakšni "bećki konjušari", nas je v devetdesetih kajpak močno razburila, a nismo pomislili, da to niti ni tako slabo, saj za konje na cesarskem dvoru niso skrbeli niti Poljaki niti Slovaki in niti ti isti Srbi, bodisi zato, ker niso imeli pravih delovnih navad, bodisi zato, ker niso bili dovolj zanesljivi, pa kdorkoli že. Mi pa smo bili. In tudi za konje ter kočije mora nekdo skrbeti. Vsekakor nekdo, ki mu zaupaš. Ena prednost je torej že na dlani.
In danes ni drugače. Malo podrobnejši pogled v zakulisje svetovnega smučarskega pokala nam razkrije, koliko je med najvidnejšimi – in s tem tudi najboljšimi – serviserji smuči prav – Slovencev! Od Stenmarka dalje smo Slovenci tu v sami svetovni špici. Zakaj ravno mi? Zato, ker smo v tem – biti serviser – preprosto najboljši. To so dobro vedeli tudi v JLA, kjer smo bili tisti, ki so – odlično, vestno, marljivo in kvalitetno, kakopak – izvrševali, kar je bilo naročenega. Kar so naročili drugi, tisti, ki so komandirali, to pa so bili (v JLA) predvsem Srbi in Črnogorci. Ti so – bolj kot ostali narodi naše bivše države – vedeli, kako se to počne, to pač moramo priznati …
DVA SLOVENCA – SVOJA VAS
Na tej točki prestopimo nekoliko v astrologijo in vprašajmo planete ter zvezde, kaj nam imajo povedati o tem. Servisiranje spada v domeno šeste astrološke hiše, ki jo – v skladu z veljavnimi in izkazanimi analogijami v astrologiji – povezujemo tudi z znamenjem Device. Po tradicionalni dodelitvi narodov, držav, pokrajin in mest posameznim astrološkim znakom Slovenci spadamo ravno tja, tako kot sosedje Hrvati, pa na primer (podobno natančni, metodični in urejeni) Švicarji. Med temi "narodi" so kljub nekaterim podobnim lastnostim velike razlike, eden od razlogov zato leži tudi v (dojemanju) državnosti, ki ima pri Hrvatih in Švicarjih zelo dolgo tradicijo, pri nas pa je v povojih in se te obrti šele učimo.
Še ena od podobnosti med temi narodi je jezik. Vsak izmed treh ima namreč zelo raznolike jezika oziroma narečja, pri čemer smo Slovenci tu v "prednosti". Verjetno nikjer na svetu na tako majhnem kosu dežele ne najdeš tako neverjetno različnih narečij! Res je, tudi v nemščini je med hanovrsko "hochdeutsch" nemščino in bavarščino velika razlika, vendar sta ti področji tudi geografsko zelo vsaksebi. Pri nas pa imamo primere, da se narečje močno spreminja ne samo ob naravnih geografskih mejah (Trojane, Alpe idr.), ampak tudi drugače, kot kaže primer šentjernejskega in kostanjeviškega narečja, ki sta med seboj zelo različni, pa čeprav sta kraja pičlih šest kilometrov narazen in ju ne delita ne gora ne reka.
Iz tega sledi, da smo Slovenci izjemno razdrobljeni, kar je videti v razsejanosti vasi in zaselkov, v "plotovih", ki jih postavljamo okoli sebe, v jeziku in še mnogokje. Tudi drobljenje na malenkosti pa astrološko gledano spada med lastnosti Device, kjer najdemo še marljivost, lojalnost in privrženost sistemu, redoljubnost, discipliniranost, natančnost, zanesljivost in še mnogo več. Lastnosti, ki jih pri sebi poznamo in verjetno tudi cenimo, le da veliko raje razmišljamo o tistih, ki jih nimamo – ali bolje rečeno: o tistih, ki krasijo druge. Slovenci smo znani tudi kot zelo nezadovoljni ljudje.
NESTRPNOST, O KATERI NE SLIŠIMO RADI
A ne le po jeziku, tudi po značilnostih so si tudi ljudje po posameznih pokrajinah precej različni. Če v vrečo zmečemo Gorenjca, Štajerca in Dolenjca ter pojme dobrodušnost, skopost in vzkipljivost, verjetno nihče ne bi imel težav spraviti skupaj prave pare. In vendar, če si ne bi bili med seboj tako različni, bi imeli vsi vse lastnosti, a to preprosto ne drži.
Kar pa pri nas še najbolj bode v oči, je – nestrpnost. Radikalnost, črnobelost, vse-ali-nič. Krasen primer so prav komentarji o tekmah slovenske ekipe z začetka zgodbe. Od opevanja do najhujšega zavračanja, celo sovraštva je le milimeter, trenutek. Kaj pa je vmes? Kje so sivi toni? Kje je spravljivost med posameznimi skrajnostmi? Kje ima to Slovenec v naravi?
Radikalnost bomo v astrologiji našli povezano z znamenjem Škorpijona, plutonskega principa. V isti nabor lastnosti in značilnosti sodijo tudi smrt, morbidnost, učinkovitost in vse vrste skrajnosti. A preden se kdo vnaprej upre pomisli o kakšnem ekstremizmu, si prikličimo v spomin slovensko značilnost biti "bolj papeški od papeža", ki ji nihče ne oporeka. Ni že v samih teh besedah dovolj nakazane skrajnosti? In še: ena najbolj ekstremnih, skoraj samomorilskih človekovih aktivnosti je alpinizem. Viseti z nečloveškimi napori na milimetrskem robu previsne stene – samo zato, da boš na koncu lahko rekel: "Gora, premagal sem te!" – ali ni to tudi skrajnost? In med alpinisti smo Slovenci zelo čislani.
MOČ RODNE GRUDE
Da smo Slovenci občutljivi in notranje čustveni, ni dvoma, da imamo pogosto dvojna merila, tudi. Za nas tako, za vas pa drugače. Tudi vezanost na domače ognjišče in predvsem princip matere je značilna za nas. Astrološko gledano gre za tretji močan značajski princip, in to je Rak, ki govori o rodni grudi, domu, varnosti, načelu "bolje vrabec v roki kot golob na strehi" in podobno. Slovenec se od doma nerad oddalji, če je mogoče, smo vezani na isto grudo kot starši in se z lastnimi rokami zgrajene hiše oklepamo do konca.
Kombinacij med vsemi tremi upoštevanimi znamenji, torej Devico, Škorpijonom in Rakom, je kar nekaj, v neki meri so si celo sorodna. Skupne značilnosti so na primer zadržanost, potlačena čustvenost, nezadovoljstvo, počasnost in huda pasivnost. Zato Slovenec dopušča, da se mu stvari dogajajo in pogosto ne posega vmes. Ravno to se nam lepo dogaja v odnosih s sosedi, ki nas drug za drugim pritiskajo, mi pa se odzivamo medlo in prepočasi, pričakujoč morda, da se od nekod najde kdo, ki bo z zamahom rešil te naše težave. Kot v izročilu kralj Matjaž, ki spi in ne naredi nič za nas. Kralj Matjaž, ki seveda ni bil naš kralj, ampak madžarski, a tudi v tem primeru ni nič od njega.
Da bi stvar še bolj bodla v oči, smo dobili državo, ki ima v horoskopu (na dan ustanovitve) prav znamenje Raka in Luno (vladarko Raka) v neprijetnem položaju, v Kozorogu. Če Luna v mundani astrologiji pomeni narod, za Kozoroga pa sta značilna na primer odpovedovanje in frustracija, potem tega ni težko povezati, tudi s stanjem duha dandanašnji ne.
VSI V ENAKI GODLJI
V arhetipu Device, ki ga nosimo v sebi, je tudi zapisano, da je med drugim odlična desna roka, najboljša med vsemi. To se pravi, da se strinjamo, da vodi nekdo drug. Če bo dovolj dobro poskrbel za nas, potem bo dobro nam in njemu. Tako kot v celotni naši zgodovini. Le Ferenc Tahi je bil tisti, ki je Slovenca spravil na prašno pot z gorjačo v rokah. A kaj vse je ta Tahi počel tedaj, je to normalno. Slabša pa je misel, da bi skoraj vsak drug narod podivjal že zdavnaj prej. Pa primer od danes: še celo leto po tem, ko je madžarski primer priznal izkrivljanje resnice glede gospodarskega stanja v državi, so prebivalci na ulicah zaradi tega. Pa mi? Ali se nismo na različne resnice v naših logih že kar malo preveč navadili?
In še eno lastnost smo pozabili. Če naj bi bil nekdo vodja, potem mora izstopiti iz sredine, pri tem pa smo Slovenci prav neverjetni: vsakdo, ki se upa dvigniti nad ostale, jih nemudoma dobi po buči in ga okolje na vse načine spravi nazaj na mesto, kjer je bil prej. Z degradacijo, nevoščljivim ogovarjanjem, zaničevanjem, celo spotikanjem. Oznaka "naj le še sosedu crkne krava" je postala že kar pregovorna, tako drži. Kako torej izbrati vodjo, če pa nikomur ne dovolimo, da bi se povzdignil?
Narod nima horoskopa, ker ni na voljo datum, od kdaj narod kot tak obstaja. Če pa mu posvetimo zadosti pozornosti in če imamo o arhetipih ter vzorcih dovolj znanja, je mogoče rekonstruirati določene ključne poudarke in nato z njihovo pomočjo izpopolnjevati profil, tako ko sta na Portugalskem napravila astrološka kolega. S tem o sebi kot o narodu lahko izvemo več in se lahko odločimo najti pot, kako premagati svoje gensko zapisane, prirojene in pridobljene omejitve ter se dvigniti na višji nivo, v višje kvalitete. Astrologija je kot nalašč za takšno iskanje. Torej je za slovenske astrologe tudi na tem področju še veliko dela.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Slovenci_Narod_Zmagovalci
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
