NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 
Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.

Vpiši se ali pošlji email na: soncna@pozitivke.net.
Več o sončni pošti >>
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 20.000 bralcev.

 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 NOVO PRI NAS  

ČLANKI

5 novi Članki v zadnjih 24 urah

KOMENTARJI BRALCEV
zadnja 2 dni

  • Slika tedna 51_2017
  • Ni rešitve dokler... [+5]
  • Spreminjanje
  • Rosa svobode
  • Misel tedna
  • Misel tedna
  • Mednarodni dan gora
  • Denar in duhovnost [+3]

  • TRACKBACKS zadnja 2 dni

    Ni novih trackback komentarjev

    POVEZAVE zadnja 2 tedna

    Ni nedavnih novih povezav

     Aktualno  


     Mesečni koledar  
    Dogodki te strani

    ponedeljek 18-dec
  • Stephen Turoff – Individualne terapije

  • torek 19-dec
  • Terapevtska poslikava s kano

  • sreda 20-dec
  • Ura pravljic

  • četrtek 21-dec
  • Božično-novoletni sejem

  • petek 22-dec
  • Europarkov božično-novoletni sejem 2017

  • sobota 23-dec
  • Kulinarični tečaj v ruskem jeziku

  • nedelja 24-dec
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • ponedeljek 25-dec
  • Božično-novoletni koncert Pihalnega orkestra SG

  • torek 26-dec
  • III. decembrski sejem ilustracije

  • sreda 27-dec
  • Terapevtska poslikava s kano

  • četrtek 28-dec
  • Sprevod Dedka Mraza

  • petek 29-dec
  • VILINSKI DISKO - Vilinska plesna zabava

  • sobota 30-dec
  • Ulično gledališče Ane Mraz

  • nedelja 31-dec
  • Svetovalnica za mlade

  • sreda 10-jan
  • Reiki Šola Asia Tuma, 1. del

  • nedelja 14-jan
  • Srečanje z Bracom v Ljubljani

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Popolna mati   
    petek, 24. november 2017 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Branko Gradišnik, odpisatelj v Vivi www.viva.si

    Kaj rečem materam, ki si želijo nasveta, kako biti »popolne«? »Tako kot je starejši človek manj star od starega človeka, je popolna mati manj dobra od še kar dobre matere …«

    Vzajemnaa ljubezen med staršem
    Pojdimo od začetka. Vsaki materi, če ima moža oziroma »partnerja«, najprej rečem, da vzgoja otrok ne poteka v odnosu do otroka, ampak znotraj razmerja s sozakoncem. Starša sta živi zgled: otrok se vzgaja sam od sebe, s posnemanjem, z nezavednim notranjenjem tako matere kot očeta, še sploh pa razmerja med njima. Fantek se od matere nezavedno uči, kakšne so ženske, od očeta pa, kakšen bo on, ko »bo bil velik«.

    Punčka se od matere uči, kakšna naj bo, ko bo velika, pri očetu pa, kako se prepustiti moškemu. Zato je tako pomembno, ali obstaja med ženo in možem vzajemna ljubezen (ne začetna zaljubljenost, ampak dobra volja v skupnem življenju). 

    Če ljubezen obstaja, če sta starša drug z drugim ljubezniva, drug ob drugem vesela, drug drugega željna, potem praviloma ni treba nič kaj posebej skrbeti za otrokov razvoj. Ker če sta takšna med sabo, kljub učinkom privajenosti, bosta nekako takšna tudi do otroka, kjer rutine ni, kajti otrok raste, se ves čas razvija, spreminja, preseneča.

    In obratno: če je z otrokom kak problem, je treba njegov vir iskati pri materi, očetu ali starših kot celoti. Tu se potem problem preloži na terapevta, ki mora biti zelo spreten, če želi staršem odpreti oči. Kadar se to ne da, rečemo, da starši prek otroka tešimo svoje potrebe. A v tem članku nagovarjam motivirane mamice, bralke Vive, tako da pustimo to.

    Dve vlogi samohranilke
    Če mati nima moža/partnerja, je zadeva malo bolj zapletena, kajti mati samohranilka, ki dandanes podlega iluziji o »brezpogojni ljubezni«, je prisiljena spričo otrokovih »prestopkov« spet in spet skakati iz vloge ljubeče mamice v vlogo strogega očka. Ker se to dogaja v eni in isti osebi, bo otrok upravičeno zmeden: mamo bo doživljal zdaj kot dobro vilo ali boginjo, zdaj kot besnečo čarovnico. (Saj odkod pa sta se v človeški zavesti oblikovala ta dva lika?) 

    Pojdite v katerikoli supermarket – sami, z otrokom bi bila preizkušnja premučna. Najdite si primeren kotiček in glejte od tam, kako ravna velika večina nakupovalk – ne gre jim sicer zameriti, ko imajo toliko vsega na plečih – s svojimi otročiči. Pripeljale so jih kot dobre vile v Aladinovo špiljo z zakladi – ker jih niso imele doma komu prepustiti – na, zdaj pa jih ozmerjajo, če skušajo črhniti svojo drobno željo. 

    Kako naj se tak otrok ne navadi zamolčevati samega sebe? Njegovo notranje vesolje ostaja grozeče nepredvidljivo tudi v trenutkih, ko se mamica sicer predaja prijazni igri z njim. 

    No, ta problem je v veliki meri odpravljen, če se mati zaveda, da ji ni treba biti »popolna« – da bo ne le zadoščalo, ampak bo za otrokov razvoj izrecno koristno, če se bo zadovoljila z vlogo »še kar dobre« oziroma »zadosti dobre matere«. 

    Prikrajšanja vodijo v zrelo osebnost
    Spočetka je dete eno z materjo, eno z vsem svetom. Zato je D. H.Winnicott (gl. spodaj) lahko rekel: »Otročiček – saj česa takega menda ja sploh ni!« Kar je, je namreč »matričiček«. In vse dokler to simbiotično bitje ne izkusi prikrajšanj (žeje, lakote, kolik, hladu, hipne samosti), se ne bo zavedelo, da obstaja karkoli zunaj njega. Pot v osebnost pelje skozi»slabe« izkušnje. »Popolna mati«, ki bi otrokove potrebe vedno potešila, preden bi se jih zavedel in jih izrazil, bi ga zadržala na stopnji za življenje povsem nepraktičnega »oceanskega polzavedanja«, infantilne nirvane.

    K sreči do te skrajnosti ne pride, kajti nobena mati ne zmore tešiti gonskih vzgibov otročička, preden jih ta ne izrazi (recimo z jokom). In nobena hvalabogu niti nima toliko časa in energije in volje, da ne bi otročka kdaj pustila vsaj kratek čas nepotešenega. Spomnite se, kaj ste morale pretrpeti, ko ste otročička privajale samostojnega spanja. (In kaj je šele pretrpel on!) Prikrajšanja oblikujejo zavest o Sebi in Nesebi. S tem šele se začne dialog.

    Pasti požrtvovalnosti
    Skratka, prevelika požrtvovalnost duši otročičeve vzgibe – in kako naj se jih ta potem sploh zave, spozna, česa si želi, česa je sposoben, za kaj nadarjen … kdo sploh je? Nekaj let pozneje se nevarnost ponovi, ko prizadevni starši kar počez vpisujejo otroka k »zunajšolskim dejavnostim« – to beganje tako zasede otrokove potenciale, da jih ta nima kdaj nameniti razvijanju svojih avtentičnih zanimanj in talentov. Po šestih letih nazadnje zasovraženega klavirja ali tenisa je prepozno za odkritje, recimo, slaščičarskega genija. 

    Vrnimo s k prikrajšanjem. Če jih je preveč in jim kmalu ne sledi potešitev, se bo v otroku razvila temeljna negotovost, večen strah pred zunanjim svetom. Zato je bistvenega pomena, da matiotročiču ob občasni frustraciji nudi tudi obilje dobrih izkušenj. 

    Vse se začne pri mleku
    S srkanjem materinega mleka (ali nadomestka, če ne gre drugače) otročič ponotranja dobro mamo. Tak človek bo pozneje doživljal ljudi, na katere se bo navezal, kot varno zavetje, obenem pa ga bo znal sam nuditi bližnjim– ostarelim staršem, ženi alimožu, svojim otrokom. Mama ga namreč, čeprav jo nenehno použiva in torej »uničuje« (v poznejši oralni fazi tudi dobesedno z grizenjem), vselej pričaka z nasmejanim pogledom, ki potrjuje, da je svet tam zunaj neuničljivo dober.

    Preden pa se v otročiču utemelji to osnovno prepričanje, ki ga bo potem varno vodilo skozi odrasle življenjske frustracije, mora tisto, kar ima postati osebnost, preiti vsaj dve neogibni razvojni fazi, odvisni od tega, koliko bližine je deležen in pod kakšnimi pogoji mu je na voljo.. Otrokova osebnost se lahko v eni ustali, če ni deležen zadostne ljubezni (nege, toplote, družbe), v drugi pa, če je ta ljubezen pogojevana: »Dobra mati ti bom, če boš ti meni priden otročič.« V prvem primeru se bo pozneje v življenju bal čustvene bližine, v drugem pa njene izgube.

    Na voljo, brez vsiljevanja
    »Še kar dobra mati«, ki je seznanjena s temi rečmi, si bo torej prizadevala, da se ogne enemu in drugemu. Na začetku, ko je otročiček povsem nebogljen, bo zanj skrbela stoodstotno, polagoma in postopoma pa bo svojo skrb manjšala skladno s tem, kako se bo v otroku krepila samostojnost, dokler ga ne bo odraslega pustila, da odfrli iz domačega gnezda in si najde družico.

    Tudi če ni »teoretsko podkovana«, jo bo dobro vozila, če se bo prepustila materinskemu nagonu, ki jo žene, da otročičku streže in z njim komunicira kot z osebico, pa čeprav ta še ne zna »materinščine« (pa saj bo mama kmalu razvozlala »otroščino«). A ne da bi se pri tem pustila izčrpati in ne da bi se mu vsiljevala. Dober zgled takšnega »še kar materinstva« je mirnodušno gospodinjenje matere, medtem ko se otročič igra na kuhinjskih tleh. Ko se od igre ozre po njej, ja mati tam – in to zadošča.

    Poslušajte otročiča, nagon in zdravo pamet!
    Posluh za otroka je materam prirojen, samo zatajevati ga ne smejo.Saj vendar otrok materi vseskozi sporoča, kaj potrebuje.Res pa nas dandanes strokovnjaki obsipajo z nasveti, ki si pogosto nasprotujejo ali pa se menjujejo kot moda.Prepustite se torej k instinktu in zdravi pameti!

    Otrok je dovolj jasen in glasen. Po oralni fazi bo do odraslosti še vsaj dvakratizrazilpotrebo po iniciativnosti in samostojnosti. Najprej v obdobju prve trme (med tretjim in četrtim letom), drugič v puberteti. To sta torej dva roka za popravne izpite staršev. Žal se otrokovo iskanje avtentične osebnosti, ki ne bi bila ustrahovana ali izdobrikana v lažno, čestorazume kot nepokorščina in se zatira. Na stara leta pa se mati čudi, kako da jo nehvaležnež daje v dom!

    Cilj tega pisanja je pravzaprav odvrniti mamice od tega, da bi sledile »strokovnim nasvetom« namesto posluhu. Kar je evolucija vsajala milijon let, sto let soljenja pameti ne more zares zatreti. Ker pa je vsak začetek težak, pripisujem za konec še dva napotka.

    Cmerjenje in vzdigovanje rokic sitega dojenčka, da bi ga vzdignili in nosili, ki po splošnem laičnem konsenzu še dandanes velja za dokaz dojenčkove »scrkljanosti« in ki da ga je treba ignorirati, je v resnici gonsko navezovalno vedenje, ki se je nanj treba vseskozi odzivati, da lahko sčasoma preraste v zmožnost vzdrževanja medosebne in čustvene bližine. 

    Po drugi strani pa se človek, še sploh če mu v odraslem odnosu manjka topline, hitro navadi izkoriščati otrokovo, da se sam pogreje. Tudi jaz sem se v prvem, hladnem zakonu nehal držati za rokico svoje hčere Ivane, šele ko so mi vzgojiteljice v vrtcu potožile, da se, če ji ne dajo roke, na sprehodih ves čas spotika ob koreninah Grajskega hriba.

    P.S.: Če članek ne zadošča, od srca priporočam še branje knjige D. H. Winnicotta, Otrok, družina in svet zunaj (UMco 2010).

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.viva.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Osebna rast in odnosi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Popolna-Mati-Mama-Starsi-Otrok-Odnos

    No trackback comments for this entry.
    Popolna mati | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Popolna mati

    Prispeval/a: Nan dne petek, 24. november 2017 @ 11:32 CET

    "Po šestih letih nazadnje zasovraženega klavirja ali tenisa je prepozno za odkritje, recimo, slaščičarskega genija. "
    .......
    kako ljubko...:p
    stavim, da je več neodkritih glasbenih talentov, kot slaščičarskih genijev. :)


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2017 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,25 seconds