Občasna tesnoba je normalen del življenja, čeprav gre za nelagoden in težek občutek. Odziv strahu, ki je njen sestavni del, je evolucijsko pogojen kot obramba pred grozečo nevarnostjo. Kdaj pa tesnoba preraste te okvire in postane motnja in katere oblike pomoči so nam na voljo?

»Od nekdaj me skoraj neprestano spremlja nekakšna tesnoba, strah pred vsem, tudi pred popolnoma minimalnimi rečmi. Še posebej pa pred ljudmi. (…) Strah me popolnoma onemogoča, komaj navezujem odnose z ljudmi, na fakulteto me je včasih skoraj groza iti, komaj se zberem, da opravim najbolj preproste izpite …

Neprestano me je strah, strah in še enkrat strah. Ta me hromi. Nimam miru v sebi,« je mogoče na enem od spletnih forumov prebrati zapis o občutkih, ki posameznika ukleščijo in ga lahko onemogočijo na vsakdanji ravni. To pa je tudi ena od mej, ko tesnoba, kot poudarja psihiatrinja Marga Kocmur, od normalne preide v motnjo.

Za večino bivanjskih problemov smo zmožni poskrbeti sami

»Tesnoba je del našega življenja, tako kot je tudi vsaka trema normalna. Zato ni treba, da vsako stanje, ki človeka vrže iz ravnotežja, dobi svojo diagnostično identiteto,« pojasnjuje psihiatrinja. Ob čemer pa poudarja, da smo ob detabuizaciji psihičnih stisk in težav, za katere prej poiščemo podporo terapevta, v sodobnem zahodnem svetu ob tem znižali prag znosnega in obvladljivega. Torej tega, kar človek zmore in ima predstavo, da lahko rešuje sam. 

»Ljudi bi bilo treba usposobiti, znova opolnomočiti zato, da smo za večino bivanjskih problemov zmožni in odgovorni poskrbeti sami.« Tesnoba sama na sebi torej ni motnja, temveč v določenih okoliščinah predstavlja pripravljenost na akcijo, na zadovoljitev svojih želja in na obrambo pred nevarnostjo. Psiholog in filozof Paul Diel, katerega razmišljanja v enem od svojih člankov navaja sogovornica, pravi, da izraz tesnoba običajno povezujemo s skupkom psihopatoloških fenomenov, vendar je »bazični nemir«, ki je osnova tesnobi, skupna lastnost vseh živih bitij in predstavlja gonilo psihološke in telesne evolucije. V tem smislu je tesnoba, ko jo sproži pravi vzrok, ko doseže pravšnjo stopnjo in trajanje, običajna in uporabna. 

Drugače pa je, ko ta izpolni naslednje tri pogoje: 
1. ko se pojavi v situacijah, kjer ni potrebna in ni zunanjega vzroka zanjo, 
2. če je potrebna, pa traja predolgo ali 
3. če človeka onesposobi do take mere, da ni več zmožen normalno delovati. 

Tako strokovnjakinja opredeli značilnosti tesnobe, ki preide v motnjo. Za situacije, kjer ni potrebna, je mogoče opisati primer, ko tesnoba posameznika popade v trgovini med stanjem v vrsti pred blagajno. Ta je lahko tako neznosna, da človek odide ven, počaka, da se prostor sprazni in šele nato uspe opraviti svoj nakup. Pod »predolgo« Marga Kocmur navede stanje splošne anksiozne motnje, torej tesnobe, ki je ves čas prisotna. O izkušnji te lahko preberemo prav v zgornjem zapisu s spleta. 

Tesnoba ga je skoraj pognala z lastne poroke

S splošno anksiozno motnjo že od svojega zgodnjega otroštva živi tudi urednik ameriškega revije The Atlantic Scott Stossel, ki je o tem najprej napisal odmeven članek, čemur je sledila še knjiga Moja leta anksioznosti (My Age of Anxiety). V njej opisuje tudi dogodek s svoje poroke. Ko je čakal nevesto pred oltarjem, je imel tako močan napad tesnobe, da se je ustrašil, da bo padel skupaj ali da bo moral zapustiti prizorišče, ker ne bo zdržal. Tresel se je, potil pa tako močno, da mu je morala priča podati robček, da je vsaj malo izbrisal fizični odziv na svojo stisko. Obleko je imel premočeno, na bodočo ženo pa se je moral nasloniti, da ne bi padel. Pred javnimi nastopi štiri ure prej užije pomirjevalo, pol tabletke, polovico še eno uro pred nastopom in še eno tableto proti visokemu pritisku, kar še poplakne s kozarcem vodke. Če se ne umiri, spije še en kozarec alkohola. 

Med nastopom ima v žepu, v primeru, da bi še potreboval, pomirjevala in stekleničko vodke. Razmerje med zdravili in alkoholom mora biti ravno pravšnje, ne sme popiti preveč, pa tudi premalo ne, saj se v tem primeru začne potiti, glas se mu trese in prestrašen zbeži z odra, kar se mu je že zgodilo. Zaveda se, da njegova metoda, ki mu sploh omogoča javno nastopanje, ni zdrava, a je učinkovita. In res, na spletu si je mogoče ogledati enega od javnih pogovorov o njegovi knjigi, ob spremljanju katerega, z ali brez poznavanja ozadja, gledalec ne more opaziti nič nenavadnega. Nasprotno, Stossel deluje suvereno in je ob tem še zabaven. 

V paničnem napadu mislimo, da nam grozi smrt

A tesnoba, njeni napadi, predvsem v obliki paničnih napadov, ima intenzivne fizične in kognitivne notranje dimenzije. Med telesnimi simptomi so predvsem nemir, mišična napetost, razbijanje srca, splošni občutek nelagodja, tiščanje v prsnem košu ali bolečine v trebuhu, potenje, vrtoglavica, hitro in težko dihanje, glavobol, suha usta, mlahave in nemirne noge. Na zaznavni ravni se odraža v obliki nezmožnosti koncentracije, nezmožnosti urejene komunikacije, neprijetnih vsiljivih misli, občutka, da bo oseba znorela in strahu pred smrtjo, na čustveni ravni pa to posameznik doživlja kot paniko, strah, razdražljivost in nihanje v razpoloženju.

»Ko ljudje prvič doživijo panični napad, se pogosto zelo ustrašijo. Pripovedujejo o strahu pred tem, da bodo znoreli ali umrli. Neredko zato pristanejo tudi na urgenci, kjer ob pregledu ugotovijo, da ne gre za nobene fizične zdravstvene težave,« na podlagi izkušenj s pacienti pripoveduje Marga Kocmur. Zapisa izkušenj v spletnem glasilu Nebojse.si, Društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami (DAM), govorita prav o tem. »Začelo se je pred desetimi leti. Sedel sem na seminarju in ta stvar je prišla kot strela z jasnega. Počutil sem se, kot da umiram.« Drugi pa pravi: »Zame je napad panike skoraj nasilna izkušnja. Počutim se, kot da se mi meša. Kot da izgubljam nadzor na zelo skrajen način. Srce mi močno razbija, stvari se zdijo neresnične in obdaja me občutek bližajoče se pogube.«

Po takšnem dogodku, kot podaja psihiatrinja, osebo poskušajo predvsem pomiriti, da gre pri tem za določene psihološke dejavnike, ki vplivajo na takšna stanja, pri čemer se trudijo tudi poizvedeti, kaj je povzročilo nenadno tesnobo. »Ob tem jih tudi podučimo, kako v takih primerih ravnati.« Če oseba na primer med paničnim napadom vozi avto, je najbolje, da zapelje ob stran in ustavi. »Predvsem pa je treba vedeti, da se ji ne bo zgodilo nič groznega, ne bo umrla in ne znorela. V teh situacijah je dobro, da se osredotočimo na počasno in globoko dihanje ter se tako poskušamo umiriti.«

Tesnobnega človeka ogrožajo situacije, ki večine ne

Vrst anksioznih motenj in njenih simptomov je več. Ob že omenjenih paničnih napadih in splošni anksioznosti, kjer stalni občutki zaskrbljenosti in napetosti preprečujejo normalni vsakdan ter tako lahko vplivajo na profesionalno in zasebno življenje, pa mednje sodi tudi socialna anksioznost. Ta predstavlja strah predvsem pred tem, kako nas vidijo drugi in pred pojavljanjem v javnosti ter v drugih socialnih situacijah. 

Med tesnobne motnje sodijo tudi posttravmatska anksioznost, ki lahko sledi travmatičnemu dogodku, in obsesivna-kompulzivna motnja, ki pomeni nezaželene misli in dejanja, katerih oseba ne more nadzorovati in še manj ustaviti. Med temi so na primer stalna skrb in preverjanje, ali ste ugasnili pečico, med ponavljajočimi se dejanji pa je pogosto neprestano umivanje rok zaradi skrbi pred okužbo. Fobija pa je tista motnja, ko se pretirani strahovi pojavijo ob določenih predmetih, aktivnostih ali situacijah, ki resnično ne predstavljajo nevarnosti, kot je to na primer strah pred malimi živalmi, vožnja z avtom v tunelu ali potovanje z letalom. 

Ob tem psihiatrinja poda klinični primer: Uspešen mlad moški je opazil, da ne more peljati čez tunel. Vsakokrat, ko se mu je približeval in čim daljšega je pričakoval, slabše je bilo. Začel se je tresti in iskati obhodne poti. Kasneje se mu je to preneslo še na prečkanje mostov. Vendar samo, kadar je bil v avtu. Prav to, da se oseba, ki se s tesnobno motnjo spopada oziroma se počuti ogroženo v situacijah, v kateri se večina ljudi ne, pa je skupna lastnost tem različnim občutjem. 

Ob čemer psihiatrinja izpostavlja, da so za razliko od generalizirane tesnobe, ki človeku močno otežuje življenje, fobije, ki pomenijo tesnobo, usmerjeno izrazito v en objekt, lažje obvladljive, saj se tem objektom v vsakodnevnem življenju večinoma lahko na neki način izogne. Kljub temu pa nam lahko tudi fobije, posebej takrat, ko jih je več, do neke mere zožujejo življenje. 

Kaj je vzrok za tesnobo?

Včasih je tesnoba povezana z določenim vzrokom, včasih pa se do tega ne moremo dokopati, ga ne moremo najti in tako ni jasno, kaj jo izzove. Vprašanje je tudi, če je izvor, ki ga najdemo, tudi vedno pravi, o sprožilcu oziroma ozadju tesnobne motnje pravi psihiatrinja Marga Kocmur, kar pa še ne pomeni, da te ni mogoče z različnimi pristopi in tehnikami utišati ali vsaj ublažiti. Drugače je s tem pri psihotičnih osebah, kjer nastopi neustrezen pogled na realnost in kjer tesnoba lahko zajema najhujše oblike, hude občutke groze, ki pa jih tudi zdravila omilijo le do določene ravni, pojasnjuje sogovornica. 

Zdravila, terapije in kaj lahko naredimo sami

Pri soočanju s tesnobnimi motnjami je več prijemov, med uspešnimi so zdravila, zatrjuje psihiatrinja Marga Kocmur. Ob tem pa še različne oblike psihoterapij, dinamsko usmerjena ali pa kognitivno-vedenjska. Ob vključitvi v psihoterapevtski proces, v katerem je mogoče odkrivati vzroke za tesnobnost in prek katerega je mogoče nefunkcionalne miselne, čustvene in vedenjske vzorce postopoma nadomestiti z bolj uporabnimi, kot tudi predelati pomen in vpliv preteklih izkušenj na sedanje življenje, pa lahko veliko naredimo tudi sami. 

Vsi, ki imajo veliko skrbi, nimajo nujno anksiozne motnje, zato pa se s temi občutji napetosti, zaskrbljenosti in negotovosti v teh primerih lahko spoprijemamo na različne načine. Zapovedi zdravega življenja, med katere sodijo tudi redno gibanje, dovolj spanja, kar je najmanj sedem ur, in prosti čas, so že nekateri od teh. Pogovor ima v tem kontekstu še posebej dragoceno vlogo. Marsikaj namreč lahko zaupamo najbližjim, pa naj bo to partner, prijatelji ali sorodniki, ki nas lahko ob tem, ko spregovorimo o svojih stiskah in strahovih, pomirijo, podprejo s spodbudnimi besedami, razumevanjem in sočutjem. Prav tako si svoje skrbi lahko zapišemo, ubesedene in prenešene na papir bodo manj strašne. Ob tem si vzemite še točno določen čas v dnevu (na primer 20 minut na dan) za premlevanje skrbi, preostali del dneva pa se z njimi ne ukvarjajte več. Sprejmite negotovost, do določene mere je to del življenja, s stresom in tesnobo življenje ne bo nič bolj ulovljivo in predvidljivo, še posebej ob spraševanju o prihodnosti ne.

Dihanje, sproščanje in zamotitev

Čuječnost pomeni živeti v sedanjem trenutku, kar nam le malokrat uspe, saj večino časa preživimo v svojih mislih, v katerih se sprehajamo med preteklostjo in prihodnostjo, ob tem pa nam polzi mimo življenje, ki se dogaja zdaj. Prisotnost v sedanjosti je stanje zavesti, ki zmanjšuje stres, tesnobo in druge težave. Gre za veščino, ki se je lahko naučimo, meditacija pa je eno vodilo do nje.

Globoko in umirjeno dihanje s prepono je enostavna, a učinkovita tehnika sproščanja. Za lažjo osredotočenost pomaga, da dihe in izdihe štejemo. Ob tem si tudi predstavljajmo, kako občutke utesnjenosti in zakrčenosti z vdihom rahljamo in ob izdihu pošiljamo ven iz telesa. Z dihanjem se lahko pomirimo vsakič, ko smo tesnobni.
Ugašanja tesnobnih občutkov se lahko lotimo tudi z drugimi tehnikami sprostitve, med njimi so lahko različne oblike vizualizacij. Ob tem pa nam lahko pomaga tudi zamotitev, kot je štetje od tisoč nazaj po tri, razmišljanje o nečem prijetnem ali podrobnejše opazovanje predmeta pred nami. K poslabšanju simptomov lahko pripomore tudi kofein, zato se v teh obdobjih izogibajmo pitju kave in črnega čaja. Za učinkovito in celostno sprostitveno tehniko, ki vključuje telo in duha, pa velja tudi avtogeni trening, za katerega je priporočljivo, da se ga naučimo s pomočjo izkušenega terapevta. Če pa anksioznost prežema in hromi vaše življenje, je dobro poiskati strokovno pomoč, pomembno je soočenje z njo.

Tesnoba tudi kot družbeni fenomen

Tesnobe se ob njenih psiholoških in fizičnih dimenzijah lahko lotimo tudi z metafizičnega, družbenega, poetičnega in filozofskega vidika. Je namreč stvar osebnosti in biologije, pa tudi družbe in kulture. Za njene klinične manifestacije, pravi Marga Kocmur, sicer velja, da so si v različnih časih in celo v različnih kulturah zelo podobne, ob čemer pa je prav ta lahko hkrati gonilo človeškega razvoja in njegovega propada. Tesnoba je do določene mere tudi normalni spremljevalec ustvarjalnega procesa.

Ob razmišljanjih o družbenih okoliščinah, ki v obliki tesnobe vstopajo tudi v polje osebnega, psihološkega, se velja nasloniti tudi na delo O tesnobi avtorice Renate Salecl. V njej ob razgrinjanju okoliščin nove dobe tesnobe, ki smo jih priča in jo živimo, avtorica pokaže tudi na vlogo ideologije kapitalizma. Družbeno je namreč vedno tudi osebno, s tem pa tako širše okoliščine tudi breme posameznika. Makro svet pa tako del mikro situacije. 

»Kadar govorimo o novi dobi tesnobe, ne smemo pozabiti, da je že v prejšnjem stoletju po vsaki veliki družbeni krizi nastopila doba tesnobe. To se je še zlasti dogajalo po koncu vojn,« zapiše Salecl. V 21. stoletju se spet soočamo z novimi vojnami, strahotami, nasiljem, terorističnimi napadi, z grožnjo s smrtonosnimi virusi, izkušnjo gospodarske krize, ob tem pa ob spremljajočih socialnih in ekonomskih okoliščinah vznika tesnoba, ki je na individualni ravni povezana s samozaznavo posameznika in njegovega položaja v tej družbi. V dinamiki sodobnega življenja smo soočeni z vseprisotno nestalnostjo in negotovostjo tako na osebni (nestalne zaposlitve in intimne zveze ter spreminjanja kraja bivanja) kot tudi na širši družbeni in ekonomski ravni. Skrb, bojazen in strah so kot latentna čustva, prisotna v vsakdanjem življenju, v vseh krajih in časih, v sodobnosti potencirana in umeščena v središče našega bivanja. 

Ali kot družbeno dimenzijo, ki se zažira v notranje globine posameznikove tesnobe, tudi pokaže Renata Salecl: »Nekoč je človek, ki so ga odpustili iz službe, za svojo nesrečo krivil zunanje okoliščine, dandanes pa nas prevladujoča kapitalistična ideologija sili, naj najprej ocenimo sebe in poskusimo ugotoviti, zakaj se nam ni posrečilo ostati v službi.« Položaj in uspeh posameznika se tako tolmači kot rezultat njegove volje, izbire in investicije. V nasprotnem primeru gre za njegovo krivdo, saj današnja ideologija prikazuje svet poln možnosti, da iz sebe naredimo karkoli. V času popolne negotovosti pa se posameznik tako v zasebnem in javnem življenju nenehno spopada z novimi strahovi. In če ob tem zaključimo z besedami filozofinje in sociologinje, zapisanimi v omenjeni knjigi: »V negotovih časih, ko se ljudje bojijo vseh vrst socialnih, gospodarskih in osebnih katastrof, se tesnoba nenehno povečuje.«

Neža Mrevlje
Vir: www.viva.si