Ptica na sliki, simbolizira svobodo.

Človek je ta, ki živi lahkomiselno v tem.

Ko pa človek zlorabi svoje stvariteljske sposobnosti, se ptica, ki mu je prej dajala blagostanje, spremeni v zmaja.

Človek pa se spremeni v bojevnika in se bori proti samemu sebi in temu, kar je ustvaril in ustvarja.

Kako bo pa zmagal v boju proti samem sebi, glede na to, kar v resnici dela in počne?

Razlika je, če človek kaj dobronamerno skrije,
ali pa če se gradi na laži.

Če te resnica obdaja cel dan, zvečer v resnici zaspiš,
takrat se tudi zjutraj v resnici prebudiš.

Srečal sem obupanega človeka, dejal je;
tisoč dni sreče, mi je uničila ena sama laž.

Ko sem jo uporabil sem pa mislil,
kako zelo mi bo koristila in koliko dobrega mi bo prinesla

Na njej sem hotel zgraditi pravičnost, a temelj ah temelj.

Iz otroške gledališka predstave.

Bila je ribica, ki so jo imenovali mavrična zaradi njenih čudovitih lusk.
Vsi so jo oboževali.
Nekega dne pa priplava k njej navadna mala modra ribica in jo proseče zaprosi: » A mi lahko daš le eno mavrično lusko, pomagaj mi, rada bi bila tudi jaz vsaj malo lepa«.
Presenečena nad tem in v strahu, da bo zgubila svojo lepoto, užali in odžene to ribico pred vsemi v morju.
Ta žalostno zajoče.

-(Kako zelo se bojimo da bomo izgubili svojo zunanjo lepoto in se v strahu za njo borimo)-

Na poti resničnega ozaveščanja, ki res omogoči odrešitev, najprej izvemo, da je ta možnost, to v nas.

Vendar to nismo mi, kajti Božje v nas je popolnoma drugačno, skoraj od vsega tega, kar smo.

Zakaj?

Vse, od ljubezni, dobrote, poštenja je padlo, na raven sveta v katerem živimo, nastala je tako imenovana egocentričnost, ki to v nas zagrinja, saj Božje brezpogojna ljubezen, je nekaj popolnoma drugega.

Oče - mati;

Kaj me v življenju čaka?

Oče in mati umikata oči zaradi nemoči, sin ki vprašljivo gleda to opazi, vendar čudo to v njem ne naredi nemira, neka čudežna moč ga prežame in v sebi spozna, da bo napravil najboljše kar bo premogel.

Oče in mati to opazita vsi se primejo za roke, pogledajo v oči in skupaj rečejo.

VZDRŽALI BOMO V DOBREM.

Mnogo je takih!

Mnogi se soočamo z višanjem cen.

Tako tudi sam.

Ko človek to omeni, ti se nekako zmeraj reče, saj imaš dovolj za preživetje.

In ne godrnjam, res je še se da.

Tudi po pandemiji se človeka močno pripravlja na slabše okoliščine in na to.

Moje srce, pa kar ne more drugače, kot da se dotakne tudi teh ljudi, pri katerih že danes in že dolgo ni tako.

Mojster je verjel, da je dobro, če vsak o sebi misli, da je božji sin, in kot je verjel, tako je bilo.

Vsakdo izmed nas nosi v sebi moč, s katero pristane na zdravje in na bolezen, na bogastvo in na revščino, na svobodo in na suženjstvo. Za to se odločamo sami in ne kdo drug. NI GA TAKO VELIKEGA PROBLEMA; DA SE NE BI DALO ZBEŽATI PRED NJIM.

Dogodki naj vas ne zmedejo in ne razžalostijo.

Naša sreča ne more biti odvisna od tega, kaj dela nekdo drug.

Če ustvarjamo v sebi in v vseh, ljubečega zdravega poštenega človeka, moramo tudi ustvariti okolje v katerem je mogoče pošteno živeti.

Enostavno, če ljudje nimajo takega okolja, se morajo zateči k takim ali drugačnim nepravičnim poslom.

Kako pa bi lahko ljudje pošteno živeli, dokler okolje to sploh ne omogoča.

Torej če hočemo ljubeče zdravega poštenega človeka, moramo ustvariti okolje v katerem je to tudi mogoče.

-Morje je le simbolična prispodoba-

Ribičeva ljubezen do morja, je bila zelo velika. Zaradi ljubezni do morja, ni ljubil resnično ne sebe, ne družine ne otrok, ne soljudi.

Dolgo se bo trudil in trpel, a le ko bo v spoznanju resnične ljubezni, zapustil ljubezen do morja, bo zmogel vzljubiti celoto in bo našel resnično bit.

Dolgo bo z mornarji odhajal k svoji ljubezni in se vračal neizpolnjen, k temu, kar ne ljubi.

Tu zmagajo le ti, katerih ljubezen do resnice in izvirne ljubezni je neizmerna.