Ali se vam je že kdaj zgodilo, da ste zaslišali glasbo in se je v vas nekaj prebudilo, da bi z veseljem premaknili noge in zaplesali? Glasba je nekaj najlepšega, kar se je zgodilo človeku. Ponese nas v nek drugačen in prijazen svet, kjer vladata radost in veselje. Glasbe namreč ne poslušamo iz hudobije, pač pa iz veselja. In tako vemo, da je na svetu v vsakem trenutku nekaj dobrega – dokler bo glasba, se nam ni treba ničesar bati.

Večina ljudi bi na vprašanje, kako čuti glasbo, odgovorila, da s sluhom. Pa vendar obstajajo ljudje, ki glasbo nosijo v srcu in za to, da lahko plešejo, ne potrebujejo sluha. Gluhi glasbo in tudi občutke zaznavajo s pomočjo tresljajev in z opazovanjem drugih. Na glasbenih koncertih imajo večkrat v rokah balone, da lahko prek njih zaznavajo tresljaje, ki se prenašajo po zraku, prek stvari, tal in podobno.

Na vprašanje, kako je mogoče, da gluhi plešejo, kljub temu da glasbe ne slišijo, lahko tako podamo zelo preprost odgovor. Kdor ima glasbo v srcu in mu je bil občutek za glasbo dan že ob rojstvu, pravzaprav ne potrebuje sluha. Kdo pa pravi, da imajo čisto vsi slišeči občutek za glasbo? Z gotovostjo lahko trdimo, da marsikatera gluha oseba pleše bolje in bolj doživeto od določenih slišečih. Seveda je sluh izjemno dobrodošel, saj kot gluha oseba ne moreš zaznati tistih čudovitih in obenem najpomembnejših odtenkov, s katerimi razpoloženje iz turobnega spremenimo v sončen dan ali pa tudi obratno.

Vendar pa … pomembno je poslušati s srcem, ostalo je samo dobrodošel dodatek.

Napisala ga. Marjana