Če vam cvet v resnici živi dna srca, kaj pomeni boste zmogli.
Vendar ne cvet sam, ampak to, kar mu res omogoča pravi razvoj in cvetenje.
Kako bi se rešili?
Z resnico iz dna srca pošteno!
Če živimo samouničevalno, danes v mnogih pogledih to prikriva znanost, umetnost in religija in dokler politika manevrira temu v prid.
Hote nehote zmeda vsega tega človeka popelje kdo ve in kaj se v vsem tem počne.
Za to se nabira somišljenike, jih pod plačuje, seveda to mora biti zelo obilno, to pa je treba nekje vzeti. Človek obubožan, ki je prišel iz neke revščine pa seveda v oklepanju tega kar še ima, ker mu strah zasenči ali uniči vse vrednote, ki seveda niso v tem, pripeljan do norosti.
Bodimo zvesti resnično novi osnovi, pošteni in iskreni osnovi, če ne, se ve kam se pride.
In to ne novi osnovi, na kateri se dogaja na bolj prefinjen domiseln in pod imenom nova osnova in razvoj, karkoli kar to v resnici temelju v vsej celoti to ni.
Če je tako kam se pride?
Z malo odmika in priokusa nečesa boljšega spet v to, ali pa se v tem skromno ostaja.
Naj vsakega vodi glede tega jasen uvid.
No, kaj dobi človek invalid, malo boljši invalidski voziček ali telo, ki se hitro ali pa manj hitro do neke meje lažne svobode z zablodo da je zdravo, giblje proti takemu propadu, ženska ali oba, ob vsem tem, malo lepšo hišo, kmetijo ali stanovanje, v vsem tem kanček lažne lepote polne laži in prevar, s kupom problemov, ker morata, da bi vse to ohranjala, tej laži služiti.
Da ne govorimo o prepirih in razdorih.
In za to, kar dobijo zavrnejo ravno to, kar bi jih rešilo te nesreče, na pravi način in za vedno.
Del nagovora 17.10 2022 v Novi Gorici namenjen svetovnemu dnevu duševnega zdravja.
Dogodek se je odvijal en teden po dnevu duševnega zdravja, v dvorani gimnazije Nova Gorica.
Kot uporabnik Ozare.
Pesem prihaja iz globin duš.
Ko so težki časi, je kar ne moremo lahkotno peti.
Vendar postane pesem dobra spremljevalka, ki nas podpira na skupni poti iz težav.
Omogoči nam, da lahko izrazimo tudi takrat dobro vsem, ki v srcu nosimo.
Ne bom rekel, da je to nekaj mojega.
Črpal sem iz istega vira, ki je tudi vaš, in nekako skromno to upodobil.
Nekateri so ta skupen tih vir imenovali, oče.
Pri kom sunkoma, pri kom previdno, pri nekomu boječe in pri vsakem prav, so se odprla vrata srca in v nas je posijala njega svetloba.
Mnogi mislijo, da se življenje biti, da voditi z določili in paragrafi.
Vendar za to je bolj potreben vsestranski posluh in srčnost, popolnoma zvesto trdno vztrajanje poštenosti.
Vedimo dovolj bo podprta resnična dobrota v vsakem in prav da je v vsakem.
Oda o tišini Radosti bivanja.
In o besedi, ki je izšla iz nje.
V zavestni moči tega v jeziku enosti, je ljubezen to, ko vsakemu pomagamo in nobenemu ne škodujemo.
A le tišina, dobro pozna krike obupa, ki se zgodijo po napakah, ko zaradi tega ali onega razloga, ki je v nas, to zatajimo in raje storimo nekaj drugega.
Ko to naredimo - tišina - brez odgovora.
Naenkrat smo samo mi in naše dejanje, sami pred sabo.
Nekateri so temu rekli, Bog me je zapustil.
Prej nam je tišina ljubeče dala vse, kar smo potrebovali, za srečno življenje.
Vendar napačno dejanje nas loči od tega.
Napačno dejanje to zakrije.
Naenkrat potrebujemo a ni odgovora, smo samo mi in naša dejanja.
Imamo vse kar ne potrebujemo in se v strahu, da to nebi zgubili, za to borimo.
V potu svojega obraza, boš jedel svoj kruh.
Začnemo bežati pred tišino in molkom, utrujeni od biti, v kateri ni in ne more biti odgovora, za naše najglobje hrepenenje, kopičiti in se valjati v tem ali onem imetju, v katerem izpolnitve in sreče ni.
Sprejmimo v celoti hvaležno odprtega srca, ko se nam ponudi pot iz tega.
Če vam cvet v resnici živi dna srca, kaj pomeni boste zmogli.
