Nekoč smo naredili na štoru srce iz rož.

To se da povedati in izraziti,
a le skozi kaj vse je potem moralo iti otroško človeško srce,
pa se ne da povedati.

Res je rojstvo in rojstni kraj v tej naravi nekaj, kar ima človek v večini rad in zelo spoštuje.

Vendar je to rojstvo, če pogledamo v iskreni luči resnice, bilo izvir vsega tudi mnogih bridkosti.

Kajti pri naravnem rojstvu je tako, da sicer človek spoštuje to in mu veliko pomeni, vendarle temu zaradi samega poteka stvari in življenja, človek ne more dati celotno ljubezen, poudarjam v smislu celote, čeprav so lepši trenutki v vsem tem človeku tudi zelo pri srcu, ne morem reči sveti, kajti sveta je lahko samo celota, to pa se iz tega ne da narediti, razen če poskušamo to, kar se ne da, s tem da uporabimo laž in se z njo slepimo, da je tako.

Ko se zgodi pa v času življenja ponovno rojstvo duše, in kasneje ponovno rojstvo z dušo, pa je res, da to tako presega rojstvo iz narave, da je temu človek zmožen prvič dati vso ljubezen.

Naravno rojstvo ne zavrže, ampak v tem novem spoznanju da naravno rojstvo tja, kamor res tudi spada.

Ljudje, ki pa zanemarijo in se oklepajo naravnega rojstva in uporabijo prej omenjeno laž, pa doživijo hudo stisko, kajti vse se jim spremeni v neznosno trpljenje.

Kajti v tej laži in z nje uporabo človeštvo postane zvito in pokvarjeno, to pa ga pripelje v stanja in doživetja, da niti se ne da povedati, kaj vse v tem doživi in prestane.

To izrazijo s tem, ne da samo ne ljubijo rojstva v padli naravi, ampak preklinjajo celo dan, ko so se v tej naravi rodili.