Opat Anastazij je imel knjigo iz zelo finega pergamenta, ki je bila vredna dvajset penijev. Vsebovala je staro in novo zavezo v celoti. Nekoč ga je prišel obiskat neki menih in ko je videl knjigo, je z njo izginil. Ko je torej Anastazij tega dne hotel brati sveto pismo, je ugotovil, da je izginilo, in je takoj vedel, da ga je vzel menih. Ni ga dal pripeljati nazaj iz strahu, da bi grehu kraje dodal še greh krive prisege.

Menih pa je šel v mesto in knjigo prodal. Zanjo je dobil osemnajst penijev. Kupec je rekel: "Daj mi knjigo, rad bi ugotovil, če je vredna toliko denarja." Šel je s knjgo k svetemu Anastaziju in rekel: "Oče, poglej si to knjigo in mi povej, ali misliš, da je vredna osemnajst penijev." Anastazij je rekel: "Da, to je lepa knjiga. In osemnajst penijev je dobra kupčija."

Torej je šel kupec nazaj k menihu in rekel: "Tu imaš denar. Pokazal sem knjigo očetu Anastaziju in on je rekel, da je vredna osemnajst penijev."

Menihu je zaprlo sapo: "Ali je bilo to vse, kar je rekel? Ali ni rekel nič drugega?"

"Ne, niti besede več ni rekel."

"Prav, premislil sem si in sploh nočem prodati knjige."

Potem je šel nazaj k Anastaziju in ga z mnogimi solzami prosil, da vzame knjigo nazaj, toda Anastazij je blago rekel: "Ne, brat, obdrži jo. Dajem ti jo kot darilo." Menih pa je rekel: "Če je ne boš vzel nazaj, ne bom imel miru."

Po teh besedah je menih ostal pri Anastaziju do konca življenja.

Anthony de Mello