Bilo je v veliki delavnici, kjer mrgoli delavcev na tekočem traku, velikih robotov, ki vijačijo, dvigujejo avtomobile, jih barvajo...

Tukaj je luč sveta zagledal tudi naš avtobus. Bil je sinje modre barve z zelenimi črtami. Skupaj s svojimi novimi prijatelji je bil pripravljen, da ga odpeljejo prvič na cesto.

Na prvo vožnjo so poleg njega čakali še mali busko, ki so ga pobarvali rumeno, velik nadstropni avtobus, ki ga peljejo v daljno Anglijo in je bil ves v rdečem, pa tisti dolgi, ki bi na svojo harmoniko skorajda lahko zaigral kakšno poskočno vižo in so ga pobarvali na zeleno, pa kombiji v modrem in belem.

Vsi so bili radovedni, kako je, ko voziš po cesti, kako se bodo izognili drugim vozilom, ali se bodo znali pravočasno ustaviti, če bi kakšen deček stekel na cesto za žogo...

Veliko so se pogovarjali, nazadnje pa so se morali posloviti drug od drugega, saj so vsakega izmed njih odpeljali na svoj konec sveta.

Naš avtobus je bil najnovejši v malem mestu, kamor so ga dostavili. Prevažal naj bi potnike na morje, v gore, v zdravilišča...

Tega se je zelo veselil.

Spoznaval bo vasi, mesta, gore in morja in ljudi, da, ljudi, tako rad je poslušal, kaj se pogovarjajo, česa se veselijo, kaj pričakujejo od potovanja.

Od vodičev, ki govorijo v mikrofon, pa se bo na vsakem potovanju naučil marsikaj novega. V življenju si res ne bi mogel želeti lepšega poklica, kot ga je imel.

Ko so ga pripeljali v avtobusne garaže, so ga ostali avtobusi gledali z zavistjo, ker je bil tako lep in bleščeč.

Nekateri so bili celo nevoščljivi in ravno ti so ga začeli strašiti, kako bo, ko se bo postaral, ko bo tak, kot so oni in ne bo nihče več maral, da bi ga peljal na izlet.

»Boš že še videl,« so mu pravili. »Lepota vsaka hitro mine. Novi in boljši bodo prišli za tabo zelo hitro, zato se nikar ne važi. Tudi tebi bo enkrat odklenkalo!«

Bil je užaljen, saj se sploh ni važil in prizadelo ga je, da lahko o njem tako mislijo.

Kmalu je šel na prvo potovanje. Na morje. Joj, kakšno tremo je imel. Ali bo zmogel, se je spraševal.

Ko so ga ljudje z velikimi kovčki in potovalkami zagledali, so občudujoče vzkliknili: »Kako je lep! Čisto nov je! Kakšna čudovita barva, ravno taka kot morje. Pa sedeži, kako so udobni, mehki. Čudovito!«

Na tem potovanju so se imeli res lepo.

Avtobus jim je v vsem ugodil. Če jim je bilo vroče, jih je nalahno ohladil, če so se dolgočasili, so lahko v njem gledali filme ali poslušali radio, če so hoteli popiti limonado, so jo dobili. Skratka – poskušal jim je v kar največ željah prisluhniti.

Poslušal je njihove pogovore, prepevali so pesmi, pripovedovali šale, včasih zasmrčali.

Tako so minevala leta in avtobusu je bilo lepo pri srcu.

Potem pa je nekega dne s polno močjo v garažo prihrumel novi lepotec. Bil je strupeno rumene barve. Niti pozdravil ni, samo obregnil se je ob naš avtobus: »No, tebi je od danes naprej odklenkalo!«

»Kako, odklenkalo?« ni razumel povedanega. Ostali pa so pametno molčali.

Kaj kmalu so ga zopet poslali na cesto.

Tokrat je prevažal delavce v službo in domov. Bili so utrujeni, slabe volje, včasih so se prepirali. Nobenega veselja, nobenega petja ni bilo slišati.

Nekega dne, ko je vozil potnike iz kraja v kraj, sta se dva nepridiprava začela med seboj kregati, izrekala sta si grde besede in nazadnje sta se celo stepla. Kaj takega ni avtobus še nikoli doživel.

Bilo mu je iz dneva v dan huje in nič več njegova barva ni blestela, ampak je postajal bolj in bolj bled in žalosten.

Potem se je zgodilo, da ga je zabolelo v srce. Neki deček se je pred sošolci hvalil, da si upa zarezati v sedež. In tako je z majhnim nožičem prerezal blago, potegnil iz sedeža mehko gobo, jo razcefral in nasmejan stopil iz avtobusa, kot da je to nekaj normalnega.

Sedež so popravili, vendar je bil zdaj zakrpan.

Avtobus je od žalosti začel zbolevati za neznano boleznijo. Curljalo mu je iz nosa, a mehaniki niso mogli ugotoviti, kaj mu manjka, zavore so zmeraj bolj škripale. Včasih je pozabil, kateri smernik je desni in kateri levi. In šoferji so se nanj zmeraj bolj jezili.

Naneslo je, da so bili vsi avtobusi na vožnji, otroci iz vrtca pa so želeli v gozd po kostanj. In naš avtobus jih je sprejel vase. Otroci so bili veseli, prepevali so pesmice, se smejali in se veselili izleta, gozda, kostanja in tudi avtobusa. Varno jih je peljal in ves je žarel od sreče.

Četudi je bil star in zdelan, so pazili, ko so malicali, in ga niso preveč podrobili, niti polili s čajem.

Z radovednostjo so ga gledali in govorili: »Naš avtobus nas že čaka!«

Kako mu je bilo lepo.

Toda ko je otroke odložil pred vrtcem, je dokončno zbolel.

Odvlekli so ga z velikim tovornjakom, ki je svetil z rumeno lučjo, in ga pustili za garažami, kot da so popolnoma pozabili nanj.

Spomladi sta ga obrasla trava in cvetoči mak, ki se je edini pogovarjal z njim. Po potki tam mimo so se sprehajali ljudje s kužki in nekega dne je zagledal otroke iz vrtca, ki so šli na sprehod.

»Poglej, mak, to so ravno ti, ki sem jih peljal po kostanj! Še zmeraj so veseli in pojejo iste pesmice. Joj, kako si želim, da bi bil z njimi,« je ves ganjen zavzdihnil.

»Hej, poglejte – naš avtobus!« je vzkliknil deček.

»Naš je, naš je,« so mu pritegnili vsi ostali iz skupine.

»Če lahko stoji tukaj sredi trave, bi lahko stal tudi pri vrtcu na travi, kajne?« se je deklica obrnila k vzgojiteljici.

»Ja,« so zakričali v en glas. »Pa še dolgčas mu ne bi bilo, saj bi se lahko v njem igrali,« so modrovali.

»Prav imajo,« je pomislila vzgojiteljica. »Mogoče pa ...«

Že takoj naslednji dan so se dogovorili – tisti iz avtobusnih garaž in tisti iz vrtca.

In res. Avtobus so še enkrat naložili na velik tovornjak z utripajočimi rumenimi lučkami in ga odložili na trati pri vrtcu.

Lepšega darila si otroci res niso mogli želeti.

Avtobus so prebarvali v čudovito rožnato barvo in narisali rožice vseh barv. Obilo dela in veselja so imeli z njim in zdaj je dobil tudi svoje ime: ROŽNATI AVTOBUS.

In vsak dan jih je popeljal na domišljijska potovanja.

Če se boste kdaj peljali mimo vrtca, kjer na trati domuje rožnati avtobus, se, prosim, ustavite in ga pozdravite. Vesel bo, če bo tudi vas lahko popeljal tja, kjer je domišljija doma.

Vesna Radovanovič

Vir: Vesna Radovanovič: ROŽNATI AVTOBUS. Murska Sobota: Založba AJDA, IBO Gomboc k. d., 2007. [Zbirka Modri planet].

Danijela Premzl