To bo v začetek malo kot priprava in mogoče malo humorno

Pretirana meditacija je le ječa, v kateri se počutimo svobodne.

Velikokrat ravno s tem ko bežimo v "lepše kraje" izgubimo moč, da bi opravili vse to, kar omogoča da bi našli srečo v življenju kot celoti.

S še tako popolno meditacijo, se ne da doseči popolnosti, dosežena je edino takrat, kadar postane tvoje življenje popolnost kot celota.

To sicer ne bi bilo tako težko doseči, če se človek ne bi zaljubil samo v lepše delčke tega, torej izbere si srečo in blišč sčasoma pa zapostavi to, kar omogoča pravi način življenja, vključno z resnično srečo.

Učitelj dosegel sem v meditaciji globok mir.

Nisi še prišel do konca, zdaj moraš ta globok mir prenesti v vsakodnevno življenje, da bodo vsa tvoja dejanja in življenje iz globokega ljubečega miru, drugače se boš samo navadil meditacije o globokem in resničnem miru.

In še nekaj, beseda prenesti, - mogoče ne pove vsega in malo zavaja, poskušaj živet iz tega, celo ne tako da bi mir ustvarjal: Bodi mir.

To bo sicer branje z majhnimi presledki

Neprisiljena umiritev -

Ko se voda umiri smo mi še zmeraj v vodi.

Tudi ko se vse okoli nas umiri, smo še zmeraj v svetu.

Vendar to je le trenutno stanje, kakor se gladina vode v celoti z vsakim najmanjšim kamenčkom vetrom razburka, tako tudi v tem svetu miru ni.

Nek delček tega, nas bo poslušal za nekaj časa ali trenutkov se umiril.

Vendar zato, ker ima svojo voljo in pot, bo neizpodbitno moral iti naprej.

Mogoče je tudi, da smo v ravnodušnem umetnem miru, ker pač malih kamenčkov ne zaznamo ali zaznavamo, a vendar dejstvo je, da to še ne pomeni da jih ni.

Ko se voda umiri, smo mi še zmeraj v vodi.

Tudi, ko se vse okoli nas umiri, smo še zmeraj v svetu.

Kako ven?

Le v tem, kar je izven tega.

Kadar si nirvano nebivanje želimo, je ne dobimo.

Ko se voda umiri, smo mi še zmeraj v vodi.

Nad vodo so mnoge sile in roke pomoči, ki so se samo delno dvignile nad vodo in to izkoriščajo v neprave in sebične namene, da nas k temu tudi zavedejo.

Kadar smo mirni in nirvano nebivanje dobimo, pa ne ustvarjamo v skladu in sozvočju s prvobitnim, to kar smo dobili izgubimo.

Nirvana je prvo stanje miru, pomeni nebivanja.

Vendar spet bomo mogli nekaj postati, vse dokler popolnoma ne izpolnimo izvorne naloge.

Spet bomo morali si nadeti (bivati v obliki) obliko, vendar tu moramo vedeti in se zavedati odgovornosti, da je potem človek odgovoren za to, kaj postane.

Potem si ne moremo neodgovorno nadeti obliko in v njej povzročiti krivice, ter to kasneje, kar tako zavreči odvreči, ter se vrniti v nebivanje nirvano.

Tega v resničnem svetu ni.

Človek ko doseže stanje nebivanja nirvane, je odgovoren za to kaj počne in postane.

Če si dovoli, da postane in stagnira v brezčutno žival, ali na kakršni koli način, povzroči krivice proti izvornemu, si nalaga brezmejno krivdo, najprej do sebe, kajti to si, na noben način in v nobenem primeru, ne bi smel dovoliti in tudi do drugih, v tem, kaj vse jim v tem početju povzroči.

Človek včasih hoče postati nič.
Torej želi si nekaj biti.
Vendar tako ne uresniči cilja
Poklican je k ne biti.
Da se zave božjega -

Zdaj lahko doumete besedo božje kraljestvo je bližje kot roke in noge.

Vedimo karkoli bomo postali, to bomo morali tudi razpustiti, tako dolgo dokler ne uresničimo cilja božjega v sebi.

Ni pa nepomembno, kaj postajamo in kaj razpuščamo, to naj bi bilo, zdaj ko vemo zmeraj le popolnoma in zmeraj v soglasju z ciljem.

Ali si lahko predstavljate, kaj se zgodi, če človek pride v nesoglasje z ciljem in izvornim namenom življenja.

Tudi, če ta namen z najboljšimi razlogi, kakor koli spridi in ga na takšen način počloveči.

Kajti človek enostavno ne more biti srečen, če ni v soglasju z božjim namenom življenja.

Potem za kratkotrajna zemeljska zadovoljstva, ukradene trenutke sreče, plačuje ceno neizmernega trpljenja, povzročenega sebi in drugim.

In predvsem drugim, kajti ni človeka, ki se ne bi, na bolj ali manj pameten način poskušal izogniti trpljenju, na takšen način pa ne gre drugače, kot da ga povzroči drugim.

To je vendar neizpodbitno.

Od tod vso trpljenje.

Zato še enkrat; človek enostavno ne more biti srečen, če ni v soglasju z božjim namenom življenja.

Zato pa tu res bodimo temu zvesti, iz srca zvesti.

Saj vendar zavedajmo se.

To je temelj na kateremu bomo lahko resnična pomoč vsem, ki iščejo.