Misli moje dokaj rade se odlepijo od tal,
kjer naj bila bi jaz trezno prizemljena.
Pogled mi togo ni v dejanskost tisto uprt,
ki kaže se navzven očem, ki niso moje.
Otopele vdanosti v brezizhodnost
me to orožje miselno rešuje
in porazom mojim že prenekaterim
uporno borbo za življenje ali smrt napoveduje.

Danijela Premzl

Položi dlan na okno za leto in osorej
in gre k mehkobi gozda in polja
Steklen zvok položi zven in mir tja...na morja obalo
in mehkoba rok me ne spusti
Ljubljeni me objameš
in se ne moreš ločiti od mene... ne jaz od Tebe
Toliko Ljubezni
Toliko vere premika svet....
Toliko dobrih želj se rojeva v dušah....
Toliko miru podarjaš...
Dete Luči ... prihajaš...

metulj

Toffsy, ti moja nekdanja simpatija.
Ti moj junak iz najnežnejših let.
Poln življenja in navdiha.
Tako otroški in tako odrasel.

Pojoča travica je tvoj zaščitni znak.
Zato se nikoli nisi bal človeških napak.
Bil pogumen si napram vseh mogočih spak.
Strah in trepet vseh mogočih barab.

Išči me,
in me ne boš našla,
ker ne vidiš,
mimo sebe,
ker ne upaš,
me ljubiti,
ljubi me,
preden postaneš del teme,
podari mi srce,
in verjemi vame,
naredi to zame,
preden me vzame,
spoznaj me,
globlje,
in ne pusti času,
da te omeji,
da vse ti vzame,
preden odleti.

Ustavila bi čas
sedaj ta trenutek,
tako mi je lepo,
da spet po dolgem času
dobila sem navdih
za pesniški stih!

Saj sploh ne najdem besed
s katerimi bi opisala,
kako moja duša
plava
in tava po vesolju
breztežnem in sanja in sanja,
za vse mi je ravno
samo da vem
da si moj,
da sem košček v tvojem življenju,
ki ga sem in tja pobereš
in rečeš: Si za to,
ti je lepo?

Nekdaj sem pisala
le za sebe
in predvsem iz sebe –
nisem se ozirala
preveč na to,
da enim
moje bo pisanje
morebiti všeč,
drugim pa ne.

Neizmerno moč
volje do življenja
začutim le v Tebi,
moj Gospod.
Tako zelo si Ti
želim zares ugajati,
Ti z vsem, kar sem,
povsem pripadati.
In Te iščem vsepovsod,
hote in nehote,
vede in nevede,
v vseh in v vsem.

Glavna sva lika
najine nadaljevanke.
So včasih scene,
ki jih morava popravljati,
a najdejo se tudi takšne,
ki jih je tako lepo ponavljati.

Danijela Premzl

Ko ti nek navdih poide,
čas za nove je podvige.

Preizkusi vsako svojih strun,
odkrij njih zven,
nato vsaki poišči
primerno soseščino.

In spet bo zaigrana melodija,
kot je do sedaj nihče še razen tebe nima.

Danijela Premzl

Groza me je, ko nenehno
poslušam po radiu..
TV-ju,
berem
v časopisih
o recesiji in o vsem
hudem v življenju vsakodnevnem,
tudi o izgubi vrednot,
moralnih in vseh ostalih,
da jih ni in da so šle od tod,
govorijo
in pišejo
večinoma tisti, ki
so siti…
….prenažrti materialnih dobrot;
tisti,
ki ne vedo
za vsakdanjo stisko
tistih, ki nimajo
za skorjico
kruha in ki so še ponižani,
ko zanjo prosijo.

Danes se zdi, da dišiš po pomladi,
cvetoči, brsteči, prostrani livadi,
vonj kot da se s toplino prepleta,
ob vsakem vdihu je duša prevzeta.

Te čutim, kot dete novorojeno,
ki z ljubeznijo je prepojeno,
niti nevidne tkejo odejo,
držijo jo roke, ki čuvajo mejo.

Kot štopar ob prašni cesti vedoč,
ne ogleduje prahu čakajoč,
z utrinki je spremljana zvezdna noč,
s sončnimi žarki potok deroč.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem spoznal, da sem vedno in ob vsaki priložnosti
na pravem mestu in v pravem času,
in da je vse kar se dogaja pravilno –
od takrat dalje sem lahko miren.
Danes vem, da se to imenuje ZAUPANJE.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem lahko spoznal, da so čustvena bolečina in trpljenje
za mene samo opozorila, da živim v nasprotju z lastno resnico.
Danes vem, da se to imenuje BITI VERODOSTOJEN.

Nekje je nekdo,
človek, božanstvo, nekdo,
On, ki nas opazuje, ocenjuje
kako se smešimo pred seboj,
pred drugimi, pred njim.

Dopušča da se med seboj pobijamo,
z maskami lažemo samemu sebi,
milo rečeno smo nespodobni,
kot trop volkov željni krvi,
pohlepni, privoščljivi, nepredvidljivi.

Obrazi, sami obrazi.
Človeški obrazi,
živalski obrazi,
obrazi narave.

Obrazi, na katerih so razvidni porazi.
Obrazi, ob katerih te zmrazi.
Veseli obrazi.
Žalostni obrazi.

Prijetni obrazi,
odvratni obrazi.
Grdi obrazi,
lepi obrazi.

Prizanesi s svojo mi pravičnostjo, Gospod.
Usmiljeno ozri se name, ki nikogar nimam razen Tebe.
Svojih padcev se bojim in vseh madežev, ki mi težijo dušo.
Bojim se svoje nemoči; prav nerada vedno znova se zavem praznine svojih dni.
Zato Te prosim za pogum srca, za voljo vztrajati na pravi poti,
Ti me vedno znova žívi, naj se Te tesno oklenem, da se mi pogled zbistri.
Želim, hočem in enostavno moram Te ljubiti,
z vsem srcem, z vsem, kar sem,
do zadnjega vzdihljaja,
do poslednje misli, kretnje in dejanja.
Edino Ti mi še predstavljaš smisel;
v vseh svojih bližnjih, v številnih bratih, sestrah
Tvoje obličje iščem, Tvojega duha,
neomadeževano, vzvišeno ljubezen Tvojo,
svoj mir in zatočišče svojega srca.
Gospod, samo brbljam, a veš, da drugega ne znam.
Drevo se moje ni uspelo še obdati z veliko zdravimi in Tebi všečnimi plodovi,
a vendar Te, Gospod, slavim, ko se po drugih krošnjah rodovitnejših oziram.
Naj vedno zvesto nad menoj še naprej Tvoj blagoslov počiva.

Danijela Premzl

Kot pav,
ki se postavlja
s svojim krasnim perjem,
tako razpiram včasih
tudi jaz pahljačo svojo.
Utrinkom, ki so že nanizani,
se vztrajno vedno novi pridružujejo.
Kot da bi vezla gobelin,
ki ga popolnoma dodelaš
šele takrat, ko dopolniš dneve svoje.
Dotlej pa se učila bom veščine
spretnega ravnanja s prejico,
v upanju, da mi nikoli ne poide.
Čisto za konec pa si želim
stvari še ene – volje
in veselja do vezenja.

Danijela Premzl

Dan je le ena izmed časovnih enot,
iz katerih je sestavljeno življenje.
Neverjetno hitro jutro se v večer prevesi:
sladka mana, ki rosi za nas z nebes
kot tega dne priložnosti in presenečenja,
največkrat ostane neopažena, pravočasno ne pobrana.
Mnogi radi bi v prihodnost zrli,
meni pa se zdi, da mnogo bolje bi storili,
če bi omejili se na dan današnji,
ga s hvaležnostjo z veliko žlico užili,
v njem zaznani smisel pa z dejanji potrdili.

Danijela Premzl

Se v dan meglen tja v jesen,
srečalo je troje znamenitih mož,
daril bo nosil vsak zvrhan koš,
Miklavž, Božiček, Dedek Mraz,
dogovor bo potreben pravi čas !

Miklavž modruje, pomembno pravi,
to že od nekdaj v njegovi je naravi,
zakaj trikrat darove bi nosi,
le enkrat na leto naj bi obdarili,
se pod težo bremena daril znojili.

Če bila bi zvezda,
bi v večer tvoj zažarela,
ti pokazala pot,
tisto pravo, nezmotljivo.

Če bila bi zvezda,
bi se zjutraj tiho umaknila,
in pazila,
da bi dan tvoj bil prijeten.

Pa nisem zvezda,
zato včasih pridem, ko ni čas
in drugič spet vse zamudim;
le zagledati želim si tvoj obraz.

Ljubezen je kolo, ki svet vrti.
Z njo so jasni cilji, ravne, svetle poti.
Z njo je vse lepše, lažje, še skrbi!
Samo z njo v srcu človek res živi!

Brez nje je vsak zaznamovan!
Kot grešnik iz raja je pregnan.
Njegove sanje, vsak up, poteptan,
njegova dela, misli, so zaman.
Obsojen je, da životari sam …

Konji na belih princih,
princeske na sijočih kronah,
metle na počasne premike,
služabnik in kraljevske razlike.
Čarovnice in dolge halje,
gore in devetkratne razdalje.
Čeveljci in čarobne stvari,
zlo tisočerih poti.
Janko in Sladka palača,
kralj in velika krastača.
Kosovirja in Snežna kraljica,
Zver in lepotica.
Jaz v pravljici resnice,
rimam rišem skice.
verze mavričnih oblik,
pišem v prave pesmi lik.
Rišem sanjam stih,
mnogobarvni stik.
in iz vseh teh sladkarij,
pečem torto sanjarij.

Za koga?

Za ljudi!

Le trenutek je bil potreben,
usoden trenutek tesnobe,
utesnjenosti, nemoči.

Za nekatere nerazumljivo,
druge spet opravičljivo,
tretje neprimerno.

In ko je odšla,
se ni poslavljala,
preprosto odločila se je.

Penjenje slapov potoka…
…krik ranjenega ptiča
slišim, zlomljenih kril,
kako kliče, vidim
mojo Fortuno, jo čutim…
…vodi me v groze objem;

v mislih

na spomine pretekle

se naslanjam,

ko iščem

smisel dni prihodnjih;