|  Toffsy, ti moja nekdanja simpatija.
Ti moj junak iz najnežnejših let.
Poln življenja in navdiha.
Tako otroški in tako odrasel.
Pojoča travica je tvoj zaščitni znak.
Zato se nikoli nisi bal človeških napak.
Bil pogumen si napram vseh mogočih spak.
Strah in trepet vseh mogočih barab.
Kesanje in pokora.
Ne, že samo kesanje je bilo dovolj.
Resnično kesanje.
In travica je zapela.
Zares zanimiva je ta tvoja travica,
ki je ne poje nobena kravica.
V njej skrita je pravica,
poravnana vsaka je krivica.
Sedaj, ko sem morda že malo
"star in betežen",
bi rad bil
spet tega deležen.
Rad spet bil bi otrok,
tisti krhki, naivni, verujoči,
ki mu ni pomoči,
ki si z veseljem meče pesek v oči.
Toffsy, hvala ti,
da še vedno si.
Tam nekje v mojem srcu.
Hvala tvojim stvarnikom.
|
NE ZAMUDITE
Toffsy
Prispeval/a: dunja dne petek, 11. december 2009 @ 23:32 CET
Napisao si stvarno zanimljivu, simpatičnu a nadsve poučnu pijesmicu!!!
Bila bi poučna i mlađim generacijama!
Toffsy
Prekrajaš lažnu dvojnost,
Okrećeš lice na naličje,
Strah pospremaš u ormare,
S tobom hrabro koračam,
Ne skrivam pogleda.
Daješ riječi, daješ krila,
S tobom sam kao novoskrojena,
Ustvari Toffsy! Ti si cool, ti si legenda!
Ljepe pozdrave,
Dunja
Toffsy
Prispeval/a: hierhod dne petek, 11. december 2009 @ 23:47 CET
Tako si lijepu pijesmu zapisala u sklopu komentara!!!
Vidim, da ti je Toffsy poznat!
Mlađe generacije bih trebale Toffsyja ili barem nekog ili nešto poput Toffsyja!
Puno srdačnih pozdrava!
hierhod
Toffsy
Prispeval/a: Hunter dne sobota, 12. december 2009 @ 18:12 CET
v tem pesnjenju, če lahko tako komentiram se malo vračaš v preteklost, oz. otroške dni ali dneve pubertete. Potem v sedanji čas, skratka pesem se slikovito pojavlja in izginja. Fantastičen slog in iskrica resnice, tabu in za nekatere nostalgija.
Novi stil pesnenja, ki pripoveduje o med generaciskih načinih svobode obnašanja in sproščanja neprilagojenega in propovedanega v družbi.
Hunter
Toffsy
Prispeval/a: hierhod dne sobota, 12. december 2009 @ 18:40 CET
Hvala ti za prelep in zelo posrečen komentar! V meni je še veliko nostalgičnega. Morda zato, ker iščem življenjskih moči v preteklosti.
To je po eni strani zelo dobro in učinkovito, po drugi strani pa morda zelo nevarno. Stvar še proučujem.
Vsekakor je v zgodovini človeštva vedno bil v zraku nekakšen medgeneracijski konflikt ali pa medgeneracijsko sodelovanje. Najbolje sodelujejo vnuki in stari starši. Ni pa rečeno, da je to v realnosti nekaj najboljšega.
Človek je včasih podoben kravi, ki prežvekuje že pogoltnjeno travo tja v nedogled.
Ljudje imamo čudovite samoohranitvene predispozicije tako v psihi kot v telesu. Umetnost je to odblokirati.
Želim ti lep večer!
hierhod