Neizmerno moč
volje do življenja
začutim le v Tebi,
moj Gospod.
Tako zelo si Ti
želim zares ugajati,
Ti z vsem, kar sem,
povsem pripadati.
In Te iščem vsepovsod,
hote in nehote,
vede in nevede,
v vseh in v vsem.

Pa srečujem
zgolj Tvoje bežne obrise,
Tvoje bolj ali manj zaznavne odbleske.
Veš, da brez Tebe zame življenja pač ni,
brez Tebe se mi ne zdi več vredno
se sploh za kar koli še truditi.
Še malo nisem zgledna družba,
saj me miki sveta ničkolikokrat
privedejo na zmotna stranpota.
Koga pa, Gospod, lahko imam še razen Tebe,
ki bi me zares v vsej moji resničnosti sprejemal?
Zato naj Te nikar ne žali moja
nepopolnost in slabotnost,
pač pa raje se ozri
na gorečo željo mojo
Tebe v svojem srcu vedno nositi,
Tvoji ljubezni slediti,
Tvoja pota hoditi.
Vem, da ni se mi potrebno
nenehno dokazovati pred Teboj
iz strahu za Tvojo naklonjenost.
Gospod, Odrešenik moj,
ljubim Te,
ker edini si Popolnost
in Svetost,
mir srca,
zavetje mojega življenja,
moje edino najvrednejše premoženje.
Zato sedaj Te prosim eno le -
Gospod, moči mi daj, da v Tvoji milosti
ponovno stopim s svojimi slabostmi v boj.

Danijela Premzl