Prizanesi s svojo mi pravičnostjo, Gospod.
Usmiljeno ozri se name, ki nikogar nimam razen Tebe.
Svojih padcev se bojim in vseh madežev, ki mi težijo dušo.
Bojim se svoje nemoči; prav nerada vedno znova se zavem praznine svojih dni.
Zato Te prosim za pogum srca, za voljo vztrajati na pravi poti,
Ti me vedno znova žívi, naj se Te tesno oklenem, da se mi pogled zbistri.
Želim, hočem in enostavno moram Te ljubiti,
z vsem srcem, z vsem, kar sem,
do zadnjega vzdihljaja,
do poslednje misli, kretnje in dejanja.
Edino Ti mi še predstavljaš smisel;
v vseh svojih bližnjih, v številnih bratih, sestrah
Tvoje obličje iščem, Tvojega duha,
neomadeževano, vzvišeno ljubezen Tvojo,
svoj mir in zatočišče svojega srca.
Gospod, samo brbljam, a veš, da drugega ne znam.
Drevo se moje ni uspelo še obdati z veliko zdravimi in Tebi všečnimi plodovi,
a vendar Te, Gospod, slavim, ko se po drugih krošnjah rodovitnejših oziram.
Naj vedno zvesto nad menoj še naprej Tvoj blagoslov počiva.
Prizanesi s svojo mi pravičnostjo, Gospod.
