Kot pav,
ki se postavlja
s svojim krasnim perjem,
tako razpiram včasih
tudi jaz pahljačo svojo.
Utrinkom, ki so že nanizani,
se vztrajno vedno novi pridružujejo.
Kot da bi vezla gobelin,
ki ga popolnoma dodelaš
šele takrat, ko dopolniš dneve svoje.
Dotlej pa se učila bom veščine
spretnega ravnanja s prejico,
v upanju, da mi nikoli ne poide.
Čisto za konec pa si želim
stvari še ene – volje
in veselja do vezenja.

Danijela Premzl