Nekje je nekdo,
človek, božanstvo, nekdo,
On, ki nas opazuje, ocenjuje
kako se smešimo pred seboj,
pred drugimi, pred njim.

Dopušča da se med seboj pobijamo,
z maskami lažemo samemu sebi,
milo rečeno smo nespodobni,
kot trop volkov željni krvi,
pohlepni, privoščljivi, nepredvidljivi.

In če je kdo drugačen,
razmišlja drugače,
čuti stisko drugih,
potrebnih pomoči, stiska rok,
nasmeha, je ožigosan kot črna ovca..

In On, ki nas opazuje, ocenjuje,
ne posega v naše razmišljanje,
dopušča, da sami najdemo pravo pot.
Zgolj molitev je premalo, kesanje,
kratkotrajna spreobrnitev.

In hram ki je zlat, poln dragocenosti,
njegovi posredovalci resnice, pravice,
ki delujejo vzvišeno, s premalo topline,
v oblačilih, prepleteni z zlatimi nitmi,
včasih kot da želijo da se jih bojimo.

On vse opazuje, vidi, premišljuje,
in ko bomo zapustili obličje zemlje,
bodo nekateri odhajali razbremenjeni,
nasmejani, drugi pa se od njih poslavljali,
jih bo tam nekje pričakoval On.