V maju privekal otrok je na svet,
prinesel mi srečo, veselje in smeh,
kot v raju počutje bilo je takrat,
ko Lana je prvič odprla oči....
zazrla se v svet poln luči.
Naj spremlja te sreča, veselje in smeh,
vnučka ti moja.... - da veš
ves si moj svet

Štefan dober fant je, tega ne vedo....
njemu ni para in ga ne bo;
edino, ker se ob strani drži in za svoje se bori
al le počakajte fantje vi....
ne boste mu ob bok prišli

Hudo ušteli ste se vsi
ubranil se bo vseh pasti,
cekar dobrote bo za zlo v zameno dal,
mu ni težko deliti je
a kaj ko zanj ostaja man
ne bo pa tko za vekomaj.

Vrnila se je...
toda začutil sem jo kot,
kakor leden kristal,
željna dotika, takšen,
a odbija,vzbuja strah,
toplino spreminja v hlad.

Njen lik kakor da ga ni več,
vprašanja brez odgovora,
utrujajoč molk, tesnoba,
sončni žarek, prekrit s temnim
oblakom, cvet s trnjem ki odbija,
modrina ki ne privlači več.

Sem deklica mlada
a kaj mi pomaga,
moj svet je še majhen, nedolžen in tih
a pride prihodnst, me v cvetje odene,
ne bom več tko mlada, bezskrbna in srečna....
težave začno se brez konca in kraja
a vse bom prestala in v svet se podala.

A svet je širok poln zmot in zablod
le tega želim si, da korak ne zaide na stranpot.

Zima bila je , ko spoznala sva se -
prišla je pomlad,
ko z roko v roki čez livade sva šla.
So v cvetje odete livade cvetele..., dehtele zelo,
a cvetje povesilo svoj je okras,
livade so gole ostale na mah.

Odšel si - poslovil se nisi.....
odneset minljivi te je čas s seboj
kam is odšel - sama ne vem:
le spomin je ostal boleč in grenak,
morda tudi zame nekoč ne bo mrak mrzel in tih....
morda ponovno sonce posije,
vse v zlato bleščavo odene....
takrat...., da takrat morda bo tudi zame pomlad

Tonček naš se z Abrahamom spogleduje,
obletnico orkoglo zdaj praznuje;
nazdravimo mu od srca mi vsi
enkrat samo se Abrahama dožvi

Se Tonček smeje, veseli
tega pozabili ne bomo mi,
edino kar nas vse skrbi...
ledena, vijugasta cesta v svet drži
ej Tonček, Tonček previdno vozi nas ti

Na spomladno toplo vejo bora
sta legla
megla in mraz
in jo objela
v svoj hladen objem,
leden,
jo okrasila s snežnimi volančki…
…lesketajočimi kristalnimi biseri;
majhna sinička je v gmajni zapela,
a ne iz duše…srca,
glas njen je klic v sivo nebo,
je vabilo pomladi v hladno jutro,
je naznanilo narave prebujanja.

Prišla je nekega poletnega dne.
Njen obraz sem občutil kot sonce,
njen nasmeh stisk rok,
pozdrav, objem iz srca !

Toda odšla je,
mi v slovo ponujala prijateljstvo.
Te besede bi morala izreči,
ki ne bolijo,
a me z bolečino, nemočnega,
v srcu prizadetega pustila samega...

Prenajedla
sem se
vsemogoče
knjižne
bere,
zato
s tovrstnimi
jedilniki
sedaj
sem manj
razsipna.

Je bil poet, ponesel v svet,
gradil ustvaril nam zavest,
besedi naši zvest poet,
kjer Vrba, zibel mu je tekla,
ljubezni srčne rane mu odprla,
v ljubezni želje strla,
nema kjer zvon trnovski se bo vate uzrla.

A nanj spomin ko položen je bil k počitku,
vedno znova strezni v mislih nas opomni,
beseda materina, z njo potuj,
nikjer, nikoli se je ne sramuj,
s ponosom nosi jo v sebi,
ob rojstvu dano tebi,
a rod ponosen svojih korenin,
časti za nanj spomin.

Da si dosti pil in da si ženske ljubil,
pravijo tisti, ki jim ni mar tvoje delo… poezija,
v evropskem svetu,
in to razpravljajo prav tisti, ki sami to počnejo, da je kar grozota,
ja, pa tudi tisti, ki vsega tega ne zmorejo,
pač toliko, da so pomembni, da o nekom nekaj govorijo;
oprosti jim France, saj ne vedo, kako je bilo
v tistih časih, ko si ti živel….kako ti je bilo
in kako si trpel zaradi nje,
Primičeve Julije,
toda jaz te, verjemi, razumem, ja no, skoraj te,
vem, kako je, če ona noče,
pa tudi v nečem sva si podobna,
nekaj malega imava skupnega,
enaki sta začetnici v imenu in priimku,
Franci PULKO.

Po naklučju sem sedel poleg nje,
le pred barom dovoljeno je kaditi,
prižgati, si kavo v miru spiti,
naprej po svojih opravkih oditi.

Poznam vas, svet je majhen krut,
žensko sem spoznala ni od muh.
si moškega ulovila udovec mlad,
mescev šest mu žena umrla le od takrat.

Ulov res dober, od nje osem let je mlajši,
od mene sedem ona, lepša sem od nje,
žaluje leto dni naj, spodobi se še komentira,
stupen jezik, hreščav glas še eksplodira !

Nekdo mi je rekel da si že stara,
pa sem rekel, da si mlada po srcu,
spet drug, da imaš gube na licih,
toda ko si se nasmejala jih ni bilo,
jaz sem vedno pokrbel za tvoj nasmeh.

Od drugih sem slišal, da si vzvišena,
morda ker si nasmeh hranila za mene,
jim nr odgovarjala na vsa vprašanja,
nisi komentirala njihovih težav,
vendar si jim pomagala na svoj način.

Ne bom klical demonski sil zla,
napotil jih k njej tja kamor je odšla,
da bi se ji prikradle v spanec, v njene sanje,
naj ima samo svoje, verjame, upa vanje...

Le posušen cvet ji bom podaril,
da se ji izpolnijo skrite skrite želje
za njeno pot v prihodnost prosil Njega,
naj v molitvi obvaruje je nesreče, zla.

Že dih pomladu čutim,
ko v maju bo vse odeto v cvet,
me vonj omamil bo prevzel,
slišal ptičji zbor bo spet žgolel.

Takrat pod češnjo postojim,
cvetu si zaželim,
brž k njej z njim pohitim,
dišečega še podarim.

A če odkloni cvet dehteč,
ubrani se poljuba, objema,
ljubezni, maja ne dojema,
nekoč morda bo žal obema...

Od tam kjer je moj dom,
že na daleč vidiš zvon,
mogočna cerkev tam stoji,
Miklavž iz zvona govori...

Povsod ravnica, polja so,
očara te pogled v nebo,
boš videl štorklje ko lete,
prijazni tam ljudje žive...

Sledil sem glas tvoj…svoj v sebi, tja v gorsko vas,
me vodila sta v pol temo, sneg in mraz,
tja med hribe Pohorske visoke, že z mrakom odete,
med ljudi dobrih src, Zreč, Skomarja, tja med ljudske poete.
Na steni hiše Jureta Vodovnika je rahlo bitje stare ure
odjahalo od mene v literarnih valovih,
se tesno objemalo s pesmijo mož…fantov pohorskih,
a med vsemi srci slišal sem le tvojega srca bitje.
Me stara krušna peč grela je v hrbet
in od besed tvojih…tvoje pesmi sem bil v srce, še v dušo, zadet
in od pesmice tvoje, o materi, so se mi pritihotapile solze v oči,
ne da bi hotel, moral sem, saj sem ''not padel'',
me čas je ob vsem, kar je nekoč bilo, prevzel,
moje so bile samo močno rosne…drugi so tiho v sebi jokali.

Često nađem majku,
kako sijedi sama
u mislima svojim,
predano moli…

A kad' čuje dolazak moj,
podigne sićušni obraz svoj,
okreće mi svoje anđeosko lice
al' iz svoje ruke, ne pušta krunice…

Srebrenkasta joj kosa
čarobnim sijajem sijaji
a oči joj blistaju
ko' kristali mali…

Prikradel se je v moje sanje,
starec z gubami na licu,
po kateri so polzele solze.
V hladni noči je taval ob strmini.
Spodaj nižje ga je čakala zakrita ženska.

Hotel mi je podati roko...
Prestrašenega me je spreletel srhljiv strah.
Prebudil sem se, popil skodelico mleka,
ter ponovno legel k počitku.

Toda ponovno je prišel v sanje.
Le vrata bi rad videl, moja so...
Čuvaj jih kot njo, imej jo rad...
Odpri ji srce, jaz ga nisem znal.

Prišla je nekega poletnega dne.
Njen obraz je bil kot sonce,
njen nasmešek in stisk rok,
pozdrav, objem iz srca...

Toda zdaj je odšla,
v slovo ponujala prijateljstvo.
Le besedo bi morala izreči,
spoznati, da se čutim ponižanega.

Z menoj bo stala v mislih,
spominjal se bom lepih,
iz srca odprtih trenutkov,
ob bolečini, ki me razjeda.

Lepota narave prežema me vsa,
saj tu so področja, kjer jaz sem doma.
Kamor seže prostrano nebo,
tukaj je raj za človeško oko.

Čutiti s človekom lepota je vsa,
rajska so vrata in je lepota doma.
Ko prehodiš veliko poti svojih razvad,
sreča te čaka, postaneš spet mlad.

Rad bi te
še enkrat videl,
da prepoznal bi
tvoj obraz,
vedela ti ne bi,
da tisto,
to sem jaz.

A nama,
se ne križajo poti,
nisem tam,
tu te ni,
misel zmedena,
le ta potuje,
ne ve od koga,
ne čuti kam,
še raziskuje.

Smelo me objemaš
nežno vračam ti dotike
topiš v meni ledenike
odpira se mi magistrala
snemam plašnice z oči
za čas, ki mi ga daješ ti.