Vrnila se je...
toda začutil sem jo kot,
kakor leden kristal,
željna dotika, takšen,
a odbija,vzbuja strah,
toplino spreminja v hlad.
Njen lik kakor da ga ni več,
vprašanja brez odgovora,
utrujajoč molk, tesnoba,
sončni žarek, prekrit s temnim
oblakom, cvet s trnjem ki odbija,
modrina ki ne privlači več.
Zdaj so hipu izginila,
odšle v nič pričakovanja,
odpihnilo jih je,
le kot tujca sva si stala naproti.
Žive sanje so sedaj spomin,
sanje ponovnega srečanja v meni opomin.
Brazde srčnih ran kot da jih več ni,
čas sanj sedanjosti jih je spremeni.
Že se oziram na okoli, vidim cvet
vabljiv, se ga poželjivo dotikam,
ko se mi iz resničnosti seli v sanje,
zdaj jih želim, upam vanje...
Vrnila se je...
