Sledil sem glas tvoj…svoj v sebi, tja v gorsko vas,
me vodila sta v pol temo, sneg in mraz,
tja med hribe Pohorske visoke, že z mrakom odete,
med ljudi dobrih src, Zreč, Skomarja, tja med ljudske poete.
Na steni hiše Jureta Vodovnika je rahlo bitje stare ure
odjahalo od mene v literarnih valovih,
se tesno objemalo s pesmijo mož…fantov pohorskih,
a med vsemi srci slišal sem le tvojega srca bitje.
Me stara krušna peč grela je v hrbet
in od besed tvojih…tvoje pesmi sem bil v srce, še v dušo, zadet
in od pesmice tvoje, o materi, so se mi pritihotapile solze v oči,
ne da bi hotel, moral sem, saj sem ''not padel'',
me čas je ob vsem, kar je nekoč bilo, prevzel,
moje so bile samo močno rosne…drugi so tiho v sebi jokali.
Predstave je konec, zavesa pade,
obmolkneš ti, le smeh na tvojem licu, ta ostane,
prostor izbe napolnili so šopki rož…tleski rok,
pohvalne besede so izrekali tebi, vse povprek,
so si te podajali, tako verbalno, iz ust do ust,
le jaz nisem imel ideje, bil sem prazen…pust,
hotel sem samo, želel sem, da ti čestitam,
za zares lep duhovni večer, tam gori v gorski vasici, toda zakaj nisem?
Oprosti mi, še danes ne vem in žal mi je, da nisem,
saj sem vendar tvoj prijatelj….poet.
Sledil sem glas tvoj…svoj v sebi, tja v gorsko vas,
