|  Prišla je nekega poletnega dne.
Njen obraz je bil kot sonce,
njen nasmešek in stisk rok,
pozdrav, objem iz srca...
Toda zdaj je odšla,
v slovo ponujala prijateljstvo.
Le besedo bi morala izreči,
spoznati, da se čutim ponižanega.
Z menoj bo stala v mislih,
spominjal se bom lepih,
iz srca odprtih trenutkov,
ob bolečini, ki me razjeda.
Ne bom čakal na njen klic,
pričakoval nemogočega.
Odšla je s skrivnostjo v svet,
ki ga je pred menoj zaklenila.
|
NE ZAMUDITE
Bilo je...
Prispeval/a: jože.k dne petek, 28. januar 2011 @ 19:31 CET
lpj.
Bilo je...
Prispeval/a: Louise dne nedelja, 30. januar 2011 @ 08:47 CET
o ljubezni, ki pride,
ko je niti ne pričakuješ.
Včasih tudi odide tako:
iznenada, ne veš točno zakaj,
a ostaneš tam in se moraš
sprijazniti s spomini.
Še dobro, da so vmes
tisti lepi, ganljivi.
Ostale zavrzi
in poglej v nov dan.
Lep pozdrav!
Louise
Bilo je...
Prispeval/a: Desiree dne nedelja, 30. januar 2011 @ 15:49 CET
Lp. D.
Bilo je...
Prispeval/a: jože.k dne ponedeljek, 7. februar 2011 @ 15:20 CET
me je v začetku zabolelo kot najhujša rana, sem kasneje
obtoževal že sebe.Le zakaj, saj se lepota dneva ponuja na
vsakem koraku, med ljudmi, povsod jo je moč najti.Žalovati
za nečim, kar je nedosegljivo, začinjeno z morda
nezaupanjem, skrivnostmi, je kakor iskati odgovor, ki ga
postaviš zidu, se z njim pogovarjati.Jaz sem o svojih
občutenjih spregovoril v drugi rubriki.Toda tudi kamen
spregovori, če ne prej pa ko ga zob časa načne
Lep pozdrav !
jože.k