Ne zameri mi, Gospod,
moje nemoči,
ko Te z vso gorečnostjo
ne znam slaviti:
ne v mislih,
ne v besedah,
ne v dejanjih.
Tako
iz dneva v dan
izgubljam čas,
ki bi Ti lahko
ga posvetila;
izgubljam čas,
ne da bi kaj
koristnega
in dobrega
napravila.

Ker ljubiti si želim,
ob telesu svojem te čutiti,
vse dneve in noči jih s tabo preživeti,
jutro njalepše začeti - s tvojim nasmehom.
Vsaj vem, da naredil sem vse,
da imel bi te.
Vse kar znam, kar imam,
vse kar čutim,
kar v sebi nosim,
ti rad bi dal - in za zmeri s teboj ostal.
Najlepša si
LJUBIM TE

Spet je pred nami VELIKA NOČ,
ko je zima, mraz proč,
in nas pomlad v srcih greje,
spet sonce nam s toplino se nasmeje.

A žarki topli so lahko hladni,
čeprav ob cvetju so pomladni,
če ne vidimo, občutimo tegob,
za nekatere napak, dugim zmot.

Zato poklanjajmo nasmeh,
pomagajmo nemočnim kar ni greh,
ob tem kos potica podarimo tem,
da približamo se vsem ljudem.

Žive slike za mrtve oči
za kosilo pretepeni hrbti

v resnico prebarvane laži
otroci objeti v najstarejši obrti

s krvjo umazan lonec brez dna
kosti po zvezdni preprogi

kjer te še lastna roka izda
in glava udarja po nogi

Ne cekinov,
srce je treba imeti
in odpret oči,
pa čas si moramo vzeti in iti v svet.
Ves v cvetje je odet,
žari, dehti prav vse.
So travniki kot pisane preproge,
nešteto barv, milijon cvetov
od gozda tja do skalnatih bregov.
Nas vabi sonce,
ptičje petje,
ven iz mest,
proč od cest…kliče narava.
Sledimo pomladi…imejmo se radi…
pozabimo na skrbi..vsi…prav vsi.

Jeanne

Zaboli, ko jim prisluhnem,
šolar, otrok bi rad novih čevljev,
pa nosi tiste podarjene, močno načete.
starši mu ne morejo kupiti novih, lepših.

Zaboli, ko gledam, kako si ogleduje,
prime v roko ter vrne prodajalcu,
saj je bilo lepo jabolko, vabljivo,
vendar mlada mamica nima denarja.

Zaboli, ko sem ju videl zaskrbljena,
nista imela denarja da bi izplačala dolg,
ostala sta brez službe, brez avtomobila,
z neplačanimi položnicami, v dolgovih.

Požrt bo čas
požgane oči
ni več lune
ni več noči
vrejo reke
pokajo skale
črne pike na soncu
le te so ostale

gledaš, ker znaš
ne vidiš česar ni
nihče razen tebe
nima takšnih oči

V jutru zgodnjem, belem, čistem,
stojim ob bregu nesmele reke.
Njena gladina v nebeškem odsevu
življenje zrcali, s srcem odmeva.
Vdahnem požirek življenja svetlobe,
se skrijem v pomladi zelene vzdihljaju.
Z blagostjo v duši v rož šelestenju
vsa se predajam jutra zorenju.
Beli oblak vrh gore poboža in
sonce povabi v praznično slavje.
S pogledom upanja iščem odtisi
tvojih stopinj… v jutranji zarji.

N.

Na belih krilih pod oblaki nežno plava,
štorklja, se v letu nežno se poigrava,
Prekmurje išče, našla ga, zdaj se trudi,
da pozdrav ponese moji rodni grudi.

Le pomahaj ljudem dragim,
jih srcu nosim, da ne pozabim,
čeprav me bolečina bremeni,
v noč, dan izpuhteti ne želi.

... spet, pada dež? ... in spet sem brez dežnika...
in mrzle kapljice mi bodejo obraz...
neusmiljen veter, in neba sivina
preteklosti prikličejo - skeleč, boleči čas...
Prevare čar je bil kot grenko vino,
ki te omami in nastavi past...
In ni tolažbe te, ki bi iz oči pregnala
solza meglice, zdaj so moja last...
in spet ne vem, ali to dež me zbada
ali to slana rosa žge obraz...
... ko dvignem glavo se sonce smehljaje
naznani vsem oblakom njih poraz...

N.

Darujem se v večnost
in vse, kar v meni je,
zre v Tvoje Obličje,
ki je iz mnogih obrazov,
mnogih odsvitov,
tako nedosegljivo,
take krhke lepote,
da njen lesk zaboli
s sladko bolečino
in s hlastajočim hrepenenjem,
da oči uzro še tisto nevidno,
znamenje na nebu,

Pred Teboj se odvijajo tajnosti duše,
odvijajo se delčki zgodbe,
ki so osvetljeni s plamenom,
ki odtaja še tako zakrknjen hlad kamnitega srca,
plamen, od tega ne sveta,
resnica, ki še ni oskrunjena,
zmaga, ki ni v medaljah minljivosti,
sadovi tihega trpljenja,
ko duša ječi nad samimi
temnimi samotnimi prepadi,
ko nenadoma presahne Luč
in napadejo vseh vrst skušnjave
in te pahnejo v živo blato greha,

Odstrem spomina zaveso,
vidim čas, me opazuje molče,
tu raste cvetje porumenelo
se ga še dotaknil ni nihče.
Sprašujem se zakaj spregledan
dan, ki prinese jutra svit...

... le srce, ki to cvetje grelo
vse počasnejši ubira ritem.

N.

Cvet si moj zlati,
čudoviti, neponovljivi.
Kako se ti naj zahvalim?
Za vse tvoje potrpljenje,
Za tvojo ljubezen in nežnost...
Kako naj ti povrnem vsak topel žarek,
ki je obsijal sleherni del moje poti, ko je bil v temi.
Na kak način naj oblikujem svojo hvaležnost?
Kam naj vpletem vso to nežnost?
Bodo besede iskrene zadostovale?

Nikar ne reci,
da me več ne potrebuješ.
Samo zato, ker nehal si ljubiti
ne morem biti ti odveč.
Boš sam opazil, da ostala bom
nekje v kotu tvojega spomina.
Potreboval boš ta spomin.

Dan brez svetlobe,
oči brez sijaja
iščejo sonce.

Tvoj blagoslov
na sebi čutim,
o moj Bog.
Iz dneva v dan
mi Tvojo sveto
voljo daj spoznati,
da mogla v skladu
z njo bom delovati.

O, da bi neizčrpnih se moči
teh Tvojih podarjenih milosti
vselej se zavedala,
in z njimi znamenja
svoje izbranosti:

Vsak trenutek
mi je prepojen
s pričakujočim
hrepenenjem.
Ko potem
postane
ta trenutek
del preteklosti,
vprašam se samo,
ali je bilo to vse,
kar lahkó
sem doživela
in zakaj
le nisem
prepričljivejše
in bolj odločno
zažarela.

Besede iščem, polne smisla,
pomenljive in žareče.
Besede, ki imajo
presunljivo moč.
Kot puščavski dež
napajajo mi
žejno dušo.
Hlastaje jih lovim,
da se ne zadušim.

Čas beži –
z njim se
hočeš – nočeš
moramo spreminjati;
moramo se starati,
minevati.
Čas neusmiljeno beži,
neprizanesljivo
nas preganja in pesti,
kar pa za seboj pusti,
so zgodbe,
kot smo si jih
sami spisali:
spominov to so
sladko - grenki
nizi.

Danijela Premzl

Skrivnosti
naj nikdar
se ne razkrijejo
popolnoma,
v njih je čar
vsega, kar nas
presega,
so večen nam izziv
zaradi svoje izmuzljivosti,
brezdanji oceani,
neskončnost vseh
neskončnosti.
Spoštljivo se zato
jim bližajmo,
jih ne oskrunjamo
z vsiljivo radovednostjo.

Danijela Premzl

Živela je ženica srednjih let,
zaželela si je ptičje petje spet,
da prisluhne žgolenju, žvrgolenju,
naj spomni na mladost jo v življenju.

In odšla iz mesta bo na grič,
da videla tam lepih bo pojočih ptic,
lepše drugo življensko bo okolje,
daleč je od valov na obali, morje.

Topli žarki zdaj so me ogreli, objeli,
sončni žarki so odpirajo cvetove pomladi.
gozdna jasa se je spremenil v rožnato preprogo,
igrivo, očarljivo, zapeljivo, Vesna je prišla.

Iz spanja so se prebudile travniki,
prvi lepi metulji, čebele so priletele,
ozelenele so trate, polne cvetja, kot pridih poletja
me omamile, čutim dih pomladi, me boža,
kakor da bi šepetal Vesna je s steboj...