Darujem se v večnost
in vse, kar v meni je,
zre v Tvoje Obličje,
ki je iz mnogih obrazov,
mnogih odsvitov,
tako nedosegljivo,
take krhke lepote,
da njen lesk zaboli
s sladko bolečino
in s hlastajočim hrepenenjem,
da oči uzro še tisto nevidno,
znamenje na nebu,

svet privid,
da vidijo molitve
in v njih za resnico
darovano Tvojo predragoceno Kri,
da se operejo v vsej Tvoji bridkosti,
žaljeni od greha,
da zagledajo tisto sveto,
da slišijo tisto Besedo,
ki še nikoli ni bila zapisana,
ker je občutje duše,
da se potope v blaženo sladkost,
da se vname tisti ogenj,
ki miri... in brezpogojno ljubi
in te Ljubezen sama použije,
da ne občutiš ne lakote več, žeje,
ne zemskih spon,
ne skušnjav
in si ves čist in bel
ko jagnje,
in, mučenik skrivnostnih sil,
dobiš oblačilo večnosti
in palmovo vejico
in novo srce
in novo obličje.
Ti še ne veš,
kaj vse je tvoj Stvarnik
za večnost pripravil zate,
le daj mu srce, naj ga ljubi,
prepusti se mu, da boš obvarovan,
kot dete v materinem naročju,
kot barka v mirnem pristanu,
kot pomirjeni vihar,
kot globoko olajšanje...
Ljubezen je, ki vselej zmaga,
ljubezen je, ki vse prevaga,
če je kaj resnično lepega,
potem je to bilo v ljubezni le spočeto,
iz ljubezni in z ljubeznijo začeto.
Zato je vso to naše življenje tako sveto.

Danijela Premzl