Verjel sem v sanje, da nekje čaka,
kakor jutranje meglice, vonj pomladi,
čudoviti cvet Ivanščice, ptičje žgolenje,
sončno jutro, prelepa mavrica po dežju..
Enkratna želja, ki se lahko uresniči,
tudi morda razblini kot sanje noči,
ali nepotešena želja iskanja tistega
kar preplavi notranjost duše, srce.
Sledil sem sanjah, upal, spet hotel
pozabiti na razočaranja iz preteklosti,
ko nevidna sila pride in odvzame,
rani srce, poruši most zaupanja.
Ne vem več kako in zakaj, ne od kod,
toda prišla je povsem nepričakovano,
jaz v prvem trenutku še poln vprašajev
toda bila je pred menoj, kot dih pomladi.
A tisti trenutek sem odrinil preteklost,
ter potisnil proč nekam v pozabo času,
ter jo sprejel kot dar zemlje in neba,
da z roko v roki občutiva jutranjo zarjo,
toplino sončnih žarkov, zvezdnih noči.
Verjel sem v sanje, da nekje čaka,
