Na belih krilih pod oblaki nežno plava,
štorklja, se v letu nežno se poigrava,
Prekmurje išče, našla ga, zdaj se trudi,
da pozdrav ponese moji rodni grudi.
Le pomahaj ljudem dragim,
jih srcu nosim, da ne pozabim,
čeprav me bolečina bremeni,
v noč, dan izpuhteti ne želi.
Rad imel sem jih, a žal spoznal,
in odšel od tam bom, sem si dejal,
morda mi dan, noč jih iz spomina izbriše,
a prelepa polja griči, Mura vse nazaj me kliče...
Lepot nešteto, ljudi se tam razdaja,
počutil sem se kakor sredi raja.
a besed, prebadale so kakor meč,
odšel sem v noč, od njih daleč preč...
Zdaj Save tok, zasavski griči moj dan krase,
obdajajo me, z menoj so, povedati žele,
gozdovi v noč, na nebu zvezde tam,
naj mi srce ne joče, z menoj so, nisem sam...
Na belih krilih pod oblaki nežno plava,
