Nikoli vnaprej ne vem,
kaj se bo znašlo na papirju.
Včasih čakam zaman
in se mi to početje zazdi že brez smisla.
Vse detajle sem že ničkolikokrat pregledala,
vsi obrazi so se že zvrstili…
Samoizpovedi so težke,
včasih neprijetne, celo nepotrebne,
a nikoli do potankosti resnične.
Mnogo načinov je, da se pove to, kar se sme.
Ne zanima me bresti v globine
in iskati vzroke, zakaj sem ljubila.

Ljubezni ne poznate in ne priznate,
razumevanje samo zase terjate.

Skupnost zavračate, poštenost je neznanka,
vam ni pomoči brez spoznanja, kesanja.

Dobro mnenje in skrbi le zase imate,
ker namena življenja ne poznate.

Nagrabljeno imetje namesto zasluženega
vam je žalostna tolažba srca ledenega.

Nekoč pretirana plača, palača, vse nakradeno
bo silno breme za dušo, od teme vodeno.

Komu naložiti breme svoje prisotnosti,
je vprašanje, ki me pogosto tare.
Med razmišljanjem, kaj sem in kaj nisem,
se znajdem v začaranem krogu.
Nikogar več ne moledujem,
naj me prenaša,
odgovarjam le še takrat,
če me kdo kaj vpraša.
Svojo nedejavnost
opravičujem z verzi,
ki so pletivo,
s katerim se nekaj časa zamotim,
preostanek časa pa se izteče v razmišljanje…

Danijela Premzl

Tvoj dotik me vznemirja.
Vem, v tvojo bližino sodim.
Ljubkovanje mi obljubljaš,
slano-mokre sanje.
Toploto mojo piješ,
mojo težo blažiš.
Po žilah mi poženeš
svojo energijo.
Oči se potopijo
v tvoj skrivnostni ples.
Enakomerno dihava.
Ti si mi potrebno,
ne jaz tebi,
a otepaš se me ne…

Danijela Premzl

Stori kaj,
da ubežiš
sivini dneva.
Upri se rutini,
ki te utesnjuje.
Išči to, kar
duha ti povzdiguje.
Bodi ta,
ki vedno znova
v tekmi
sam s seboj
zmaguje.
Vpijaj vase
pozitivne vtise.

Ko iz rabim nastaja grabim
in se varuj spreminja v varaj,
storiti v odlašati, na druge prelagati,
prositi v nenehno zahtevati,
vprašati v ukazovati,
pretehtati v prehitevati,
razumeti v obsojati,
tolažiti v zavračati,
objemati v napadati,
obljub se držati v pozabljati,
popravljati v uničevati,
sodelovati v nasprotovati,
priznati v predrzno lagati,
vsakogar ljubiti v prezirati,
tedaj ne živiš, le propadaš,
slepo se težki usodi predajaš.

Popotnica svetá,
popotnica srcá,
vsaj malo postoj
od svoje brezkončne poti.
Gotovo utrujena si
od nenehnih obiskov
premnogih ljudi.
Naj se zazrem ti za hipec v oči,
ki v njih čaroben utrip se življenja godi…

Danijela Premzl

S težavo v vetru še kljubuje,
pajčevina s težavo se upira,
si muha pot v prostost nazaj utira
iz zavetja nemočen pajek le opazuje.

A sončen dan ponovno mu dal moči,
pajek mogočno pajčevino spletel,
v rosi jutranji kot past, ne v svarilo,
da v njej bi našlo kaj se ulovilo.

Danes pritegne me peskovnik.
zapisov poln moj je rokovnik,
kdo v mivki našel si razvedrilo,
o psih in mačkah se bo govorilo.

Ko dame kužkom dovolijo,
da zjutraj v parkih se sprostijo,
peskovnik najbolj je priročen,
polulan, sveže je brž namočen.

Krajši dnevi, daljše so že noči,
čez dan soncu že pešajo moči,
jeseni žar mu žerjavica le tli,
saj pticam na jug se že mudi.

Le kaj prinašajo mi dnevi,
čas ki s hladom obdaruje,
snega na hribe v dol nasuje,
v obutev toplo me spet obuje.

Vem, ker v srcu je toplo,
enako pozimi mi bo lepo,
čarobno odet svet v belino,
skrivnosten bo z vso svežino.

Noben da nam ni dan,
da bi ga živeli tjavdan.

Če bi vedeli, da je poslednji,
bi še bil beden, zapravljen, navreden?

Da vse pade z neba, bi čakali
ali se za cilje bolj potrudili?

Bi vselej le o sebi govorili, tožili, težili
ali kdaj naravi in drugim prisluhnili?

Bi o ljubezni in dobroti le razpredali
ali z dejanji oboje priklicali?

Ljubi sin, ko vedel bi
kako me žalost vleče na vse strani
kako želja ubija duha
ti dati kar cel svet ima.

Pogleda sin mamo v oči
ji obriše solzo, si zaželi
njenega naročja, močan objem
da varen bi bil v njem.

Draga mama, nikar se ne boj
danes, jutri, za zmeraj sem tvoj
daješ mi vse kar me bogati
večno te bom ljubil, kot me ljubiš ti.

Ko zmogel razpreti bi krila, v nebo leteti
se približati soncu, v dlaneh zvezde imeti
se zliti s kapljami, ko kristali zvenijo
biti veter v laseh, dotikati se igrivo.

Bil sled bi ob tvoji stopinji
solza na licu, dar ljubezni silni
vzel dih ti kot rdečo obzorje
ko dan v noč tone.

Poneseš me do puhastih oblakov
na plesišče sončnih žarkov
pretakaš po žilah se kot čisti kristali
ki v mojem srcu bodo pristali.

Pritisk na prsih, teža
srce vse bolj se razteza
sila ti daje strah v kosti
kaj početi s toliko moči.

Telo je premalo, postaja pretesno
vsak čas te bo razneslo
slekel s sebe bi kar te varuje
ostane le duša, ki se dviguje.

Odkriva nov svet se, tebi neznan
ostati tukaj ali vstopiti vanj?
od daleč opazuješ, zbiraš moči
čustvo se stopnjuje, razum te slepi.

Se skrivaš, odkrivaš, občasno bežiš
v mrežah tujih želja zdaj živiš
iščeš, zanikaš to kar se rodi
do tebe ne more, nihče ti ne sledi.

Sam si, ta živa groza
nisi več daleč do živčnega zloma
viharji odnašajo vse kar si gradil
ko upanje vase si vsaj malo dobil.

Na pot ti pristopi nekdo tebi enak
še zmeraj udarjaš, da spregledal bi znak
pot, ki te pelje globoko, le poglej
v njej je svetloba, ljubezen brez mej.

Danes upanja ni ob meni
trgam bolečino s svojih kosti
v dihu še okus vodeni
danes, danes me ni.

Poslušam občutja, ki ječijo
žvenkljajo, si me lastijo
ovijajo okovje okrog vratu
pogoltnejo me v brezno strahu.

Podoba v črepinjah - dno
okušam žalost, bolečino, zlo
izgubljam bitko, zdrav razum
razneslo me bo ... buuum.

Tresla so se tla, zidove rušili orkani,
paralo se nebo, prostor v poplavi,
udarila je strela, vse je gorelo,
padala je toča, v krikih donelo.

Brezglavo bežiš, iščeš zatočišče,
sam si, nihče te ne išče,
moliš, da mora bi se končala,
v drug prostor, čas te poslala.

Iščeš smisel življenja, a tega ni,
zakaj sem rojen, zakaj se trpi?
izgubljaš bitko, želiš se predati,
še v istem trenutku za vedno zaspati.

Ne išči me -
sama pridem
iskat,
kar je v tebi
mojega.
Jemljem
neopazno,
s prefinjeno
tenkočutnostjo,
spoštljivo
in hvaležno.
Jemlješ tudi ti,
če mi je česa kdaj preveč.

Angel se
ustavil je
pri meni
in ukazal
moram:
PROČ!
Angel
bdel
nad
mano
je vso
noč.
Sanje
so bile
prehude,
pa je
rekel:
ZBUDI SE!

Lepota se odraža na vsakem kotičku.
Je skladnost oblike in forme.
Teži k popolnosti.
Ima pridih pravljičnosti.
Ljubezen njene poteze še požlahtni.
Krhka je in nežna,
očem tako potrebna.
Iznajdljiva je, samosvoja,
neklišejska,
spontana,
neponarejena…
Nosimo jo v sebi,
najdemo jo v bližnjemu,
ustvarjeni smo po njeni podobi.

Danijela Premzl

Ne bom si nadela drugega imena
samo zato, ker je včasih nevarno,
če nosiš srce na dlani,
sploh če si iz takega testa,
da ti tako ali tako lahko vse
že iz obraza preberejo.

Ne bom si nadela drugega imena,
ker bi me bilo sram,
da sem se tu in tam
postavila svojim čustvom v bran.

Ne boj se.
Zaupaj se
Nebeškemu Očetu.
On ne zapusti
svojega izvoljenega ljudstva.
Z mogočno roko
te bo branil,
varno vodil,
vso zlo bo premagal
in za vedno zmagal.

V misli se prikradeš mi
vedno, ko mi je hudo.
Vem, da tvoje mi srce
je še zdaj naklonjeno.

Nič nisem izgubila s tem,
ko imeti te ne smem.
Naj ti vedno bo lepo,
ko boš sam ali pa z njo.

Danijela Premzl