Otroke učimo lepih besed.
Govoriti in pisati v materinem jeziku.
V jeziku brezpogojne ljubezni.
V jeziku, ki dopušča in odpušča.
V jeziku besed, merjenih z osončjem.
V jeziku besed milega dežja.
V jeziku besed, obujenih z napevi samotnosti.
V jeziku besed, ki se vtisnejo v srce.

Besede so rastje iz zlatega
otroškega prahu čez nebo.

Oh, besede so kakor mladenke,
ki jim rožna lica pomagajo k uspehu.

Črke so semenje besed,
besed, ki zorijo po meri človeka,
besed, ki zorijo po meri časa.
Besede ležejo na bele liste
in strmijo v zvezdno nebo.
Besedilo je oživljeno tkivo.
Stavki z razločki besed oživijo
in znova se ponavlja usoda besed
v najrazličnejših variacijah.
Besedila vodijo človeka
po življenjskih poteh.
Virtualno. Večdimenzionalno.
Besede žarčijo in ledenijo.
Besede so običajno vodoravne
v oporočnih pisavah,
pismih,
knjigah
in srcu - rojstni hiši besed.

Besede lahko obmolknejo.
Neizrečene so zamolčane besede.

So besede brez nasmeha.
Besede so lahko okraski
s ponarejenim bliščem.
So jeklene besede z zvoki kovine,
so besede s kamnitimi pogledi,
besede v jeziku ponarejenosti,
besede v jeziku laži,
besede v jeziku sovraštva.
So besede, ki se vate zarežejo.

So slepe besede
in besede z očmi.

Besede se obešajo
na medeninaste ročaje vrat
in nato potemnijo.
Besede vstopajo in izstopajo.
Z vrati odpirajo in zapirajo
besedam pot v življenje.

Besede lahko odtekajo v stoječe vode.
Besede so lahko krušne drobtine,
ki nahranijo lačne.
Besede so lahko nadišavljene s smehom
in napolnjene z upanjem.

Jezik upogiba vreteno besed.
Besede so ognjena zarja jezika.
Besede so lahko zatohla obloga jezika.
So besede, ki rastejo v izobilju duše.
Besede so lahko stok
iz žrela osamljene zveri.

Jezik lahko umori.
Za veke.
Jezik lahko znova oživi umorjeno besedo
z dejanjem: ljubezen.
Besede ne obmolknejo ob uri smrti.
Besede živijo iz krvi tistega, ki jih je izrekel.

Tatjana Malec