Mirna pot,
malo ovinkov
in veliko postaj,
je ta,
katero ubiram;
če je prava,
ne vem.
Ne smem
na istem mestu
obstati
in poreči,
da je že dovolj.
Ta pot je
brez konca
in vodi naprej,
vsi smerokazi
lepo so pregledni,
enakomerno
razporejeni.

Seveda lahko
tudi zgrešim,
če se ne držim pravil,
ker ni dovoljeno vse,
čeprav je svoboda izbire.
Cilj je že pot sama.
Ni eden sam,
ampak jih je veliko.
To so naloge,
ki čakajo,
da jih rešim.
Žal ne morem
preverjati rešitev,
ker ni plonk listkov.
Tudi popravnih izpitov ni.
Imam samo glas v sebi,
ki ga bolj ali manj jasno slišim
in vem, da mu moram slediti.
Pot ni osamljena,
sicer bi že omagala.
Včasih se okrog oziram
in vidim mnogo vnovčenih talentov
pri drugih ljudeh -
sprašujem se,
le kako jim to uspe.
Zato prebiram
življenjepise
velikih ljudi,
se družim
s samimi zagnanimi
in imam stalno odprte oči…

Danijela Premzl