Sklenil sem da grem v svet,
iskat kraj in razumevajoče ljudi,
ki bi hoteli razumeli tudi mene,
s katerimi bi lahko živel,
tako v dobrem kot slabem.

Toda kakor da bi hodil,
čutil da tavam nekje v predoru,
obdanem s pajčevino, medlo svetlobo,
kot da se ob nogah sprehajajo podgane,
nad glavo leteli netopirji, temne sence.

Na koncu predora sem le videl,
in spoznal raznobarven svet,
se družil z ljudmi ki jim nisem ugajal,
takšne s prisiljenim nasmehom,
in takšne ki so ljubili svet in življenje.

Nekateri so tarnali, krivil povprek,
vse in vsakogar za svoje tegobe,
drugi so se ozirali proti nebu,
neslišno molili za boljši jutri,
nekateri pa me sprejeli takšnega kot sem..

Tako različni smo si, polni pričakovanj,
so ljudje spet polni samih sebe,
drugi spet čakajo le na pomoč drugih,
prisotnost nekaterih duši duh po boljšem,
pa tudi takšni so ki se vesele jutra in dneva.