Smo v nekem obdobju, ko se ločitve dogajajo povsem blizu nas in to jih ni malo. Zakaj je temu tako, da zadnjih nekaj let razpadajo veze, predvsem take, ko imamo že otroke in bi morda bil čas, da se posvetimo partnerstvu in rasti, če smo bili prej preveč okupirani z vzgojo. Poraja se mi mnogo odgovorov. Kot sem pisala že v prejšnjih člankih, ključno se mi zdi, da smo vmes med vzgojo in delom izgubili stik s partnerjem.

Kasneje ga vzpostavimo le, če sta obe strani pripravljeni vložiti precej truda v obnovo odnosa. Zgodi pa se, da živimo eden mimo drugega in, ko pride čas, da se soočimo, ugotovimo, da nimamo več skupnih projektov, idej, niti želje po bližini. Zgodi se, da smo nekje vmes na poti rastli vsak v svojo smer, da smo se spremenili, predvsem pa z leti naložili v svoj prtljažnik ničkoliko majhnih zameric in jeze, ki so se sedaj razrastla in postala nepremostljiva razlika.

Predvidevam, da je že vsaj velika večina od nas slišala, da moramo živeti v trenutku, 'tukaj in zdaj', da moramo biti v življenju čim bolj prisotni ali navzoči. Prepričan pa sem, da imamo kar težave razumeti, kaj naj bi to zares pomenilo. Da bi to stanje zares spoznali, ga moramo najprej doseči in izkusiti. Dokler ga zares ne izkusimo so to le besede in težko dojamemo, da nekaj takega zares obstaja in je neprimerljivo bolj živo in resnično, skratka bolj budno stanje, kot ga večina pozna.

O tem lahko pišem, ker sem takšno stanje doživel leta 2009. Pri meni je to stanje intenzivno trajalo, žal, samo en dan, vendar ta dan sigurno ne bom nikoli pozabil, tudi če mi bo v prihodnosti kdaj uspelo to ponoviti in predvsem zadržati.

Sedim v kupeju vlaka, nasproti mene pa mlad parček, ki vseskozi skrbi za moje kratkočasje. Ugotavljam, da se niso časi prav nič spremenili. A ne z vidika ljubezni - te je bilo še najmanj opaziti, z vidika razmišljanja. Najmanj pol ure časa sta porabila za to -kako napolniti želodec ob 22.30, da se razume.. Nekako takole…

»Lahko ti spečem meso če hočeš! Mama mi ga je dala v potovalko za tebe!«
»Ne bom jedel mesa!« odgovori fantič še dokaj normalno.
»A ti spečem jajčka?« se mudi punci naprej.
»Ne! Tudi jajc ne bom!« odgovori brezvoljno.
»A ti spečem mladi krompir s čebulo? Zraven pa naredim še solato!« sili v njega.
»Pa kakšen krompir! Kaj ga imaš v potovalki?« se namršči.
»Ne, dragi! Kupila ga bova. V Dan in noč ga imajo!« se punčka navduši.
»Ajde. Potem mi pa speči ta tvoj krompir!« se končno strinja, da ima mir.

Kaj bi se resnično zgodilo, če bi si človek, ki se non-stop bori, za eno samcato uro snel svojo masko, se osvobodil vseh svojih idej in predstav o tem, kaj je domnevno prav in pomislil na to, kaj je ljudem skupno in ne kaj jih ločuje. Šolski primer je naša slovenska politika.

H.P.Blavatsky ena od največjih ezoterikov piše v knjigi Glas tišine: "Razum je uničevalec resničnega". Kaj prazprav misli s tem? Je mar razum utelešenje zla? Naši zapleteni možgani človeku omogočajo, da prestreže astralni eter in razmišlja o stvareh.

Sčasoma se bom morda le »streznila« in prenehala hrepeneti po svojih dosežkih, saj je to morda le želja po dokazovanju, želja po otipljivih dokazih moje tako imenovane vrednosti. Ampak sedaj še nisem tako daleč, sem šele v začetniškem odvajanju od odvisnosti od te težnje.

S tem sicer nikakor ne preziram, omalovažujem ali podcenjujem teh tako imenovanih otipljivih, deloma preverljivih in izmerjlivih rezultatov človeške dejavnosti, prizadevanj in nenazadnje ukvarjanja z razvijanjem in negovanjem samo njemu lastnih talentov...

Biti starš zagotovo ni lahko. Še posebej zato, ker si nas večina staršev želi najboljše za svoje otroke. Toda kako vedeti, kaj otrok v resnici potrebuje? Kako vedeti, kaj resnično podpira otrokov razvoj? Ob vsej poplavi najrazličnejših informacij , ki jih dobimo bolj kot ne nekako mimo našega kritičnega uma in prepolnih urnikih, se je težko zavestno odločiti, kaj je najboljše za našega otroka.

Za zavestno presojanje in odločanje je namreč potrebna naša polna pozornost, naš čas in energija, ki pa jih investiramo v glavnem v službo, materialno blagostanje in družbeno mrežo, otroke pa vzgajamo po splošno sprejetih smernicah, ker pač 'to' tako je.

Odločil sem se, da pozvonim. Takoj mi je prišel odpret debel, preveč oblečen gospod. Zleknil sem se v obrabljeno zofo v njegovi sobi za risanje. Na televiziji je bil nekakšna oddaja predvajana zelo potiho. Ko mi je podal sok, za katerega nisem prosil, je dejal: »To je moja priljubljena oddaja.«

To so bili zame težki časi. Prijatelji so mi priporočili tega gospoda. Držal se ga je sloves, da lahko resi mnogo… čudes, a da niti vstane ne iz svojega udobnega naslonjača. Že samo preko pogovora s tabo, je lahko odkril skrivnosti v obliki prispodob.

V zadnjih časih opažam velik socialni trend, ki se močno oddaljuje od starodavnega idealističnega in reformatorskega »vsi za enega, eden za vse«. Trend 'vsak zase' se zelo stopnjuje, vsaj, kot pravim, po mojih osebnih opažanjih.

Morda pa je to le moja percepcija, morda moji notranji občutki, ki jih sama doživljam. Ne vem, bom poskušala opisati, pa boste videli, če se boste s čim strinjali, morda čemu pritrdili. Morda tudi sami čutite ali se počutite podobno in nas je vendarle več. In 'nas več' moramo biti močni, svetli in čim bolj širiti ideologijo nazaj k 'vsi za enega, eden za vse'.

Ja, to vprašanje sem dobil danes od svoje dve in pol letne hčerke Victorie. Prišlo je obdobje vprašanj, ki nimajo konca ne kraja. Še bolj zanimivo pa postane, ko ta moja nadebudnica že drugim razlaga o najinih pogovorih. In kaj je Resnica ?

Resnica je, da si zaradi naših nekaj čutov. ali pa če jim rečemo kar senzorji, predstavljamo ta svet kot popolnoma resničen, pa je Resnica daleč od tega. Stvarnost, ki jo doživljamo je seveda zelo dovršena in skoraj absolutno prepričljiva. Kljub temu, da je že kar nekaj desetletij nazaj kar nekaj uglednih imen iz sveta znanosti govorilo o Iluziji, se šele v zadnjem času toliko govori in piše o tem, da se bo večji premik v tem pomembnejšem koraku za človeštvo, pripetil verjetno v kratkem času.

Eden od Vodnarjevih vplivov se kaže v želji, da bi bili vsi ljudje enakopravni. Vsakdo je avtoriteta samemu sebi, vsakdo ima enake pravice in seveda tudi dolžnosti kot vsi ostale. Načeloma so torej vsi ljudje enakopravni.

Tako je o splošnih pravicah določila OZN. To so pogoji, ki omogočajo človeka vredno življenje. Načelo:" Veljam prav toliko kot drugi in sem povsem normalen človek", pa ima poseben pojav. Tako npr. učitelj med poukom vedno težje postavlja učencem zahteve zgolj z uporabo svoje avtoritete, ampak se mora učiti, kako ravnati s svojimi učenci. Vsiljeno spoštovanje do "starejših" in "velikih" ne velja več, velja le še medsebojna pozornost in priznanje.

Najmočnejše in najbolj praktično orodje, ki ga imamo že v nas, je intuicija oz. sposobnost sprejemanja intuitivnega vodstva.

Intuicija je kot izgubljena rdeča nit življenja in najboljše pri njej je, da se lahko vrne kadarkoli in postane spet polno aktivna pri katerikoli starosti, saj je Darilo naše Duš

Ko se dela z intuicijo, je pomembno, da smo optimistični, saj v nasprotnem primeru blokiramo dotok informacij in energije.

Nasilje in strah sta nenehno spremljali človeka tekom njegovega razvoja. Tudi danes, ko stojimo pred vrati nove dobe miru in harmonije, le bežen pogled v dnevne novice pokaže, da z agresivnostjo še nismo opravili. Morda je to dediščina, ki smo jo podedovali od naših živalskih prednikov in kaže, da je v nas še veliko živalskega.

Strah je naraven odziv na pretečo nevarnost. Poznajo ga tudi srne, ki bežijo pred volkom. A človek je razvil strah, ki paralizira in dela človeka nemočnega v rokah drugega, agresivnega. In prav ta strah je poleg neznanja morda največja omejitev za vsakega iskalca resnice, da bi naredil naslednji korak v notranjo luč.

Zaradi negativnih misli nam lahko uidejo priložnosti, ki bi naše življenje obrnile na bolje.

Mnogi si ne upajo sprejeti novih izzivov, ker dvomijo vase, in to ponavadi brez razloga. Z negativnimi mislimi o sebi se prepričajo, danovih priložnosti niso vredni in da bodo zagotovo "pogoreli“, zato je pomembno, da čim prej spremenijo mnenje o sebi in svojih zmožnostih.
Če tudi pri sebi opazite te misli, se jih poskušajte čim prej znebiti, da vživljenju ne bi obtičali na mestu.

Iz Vive www.viva.si

Mnoga stara ljudstva so napovedala korenite spremembe na Zemlji v času okoli leta 2012 in zdaj so tu! Zemlja gre v nov cikel v svojem evolucijskem razvoju in skoraj sedem milijard ljudi potuje skupaj z njo v svoj evolucijski proces - v novo stanje zavesti. Mnogi ljudje se pretvarjajo, da se nič ne dogaja, sama pa z velikim veseljem vem….končno se je zares pričelo!

Zanikanje in sprenevedanje ne bo pomagalo in tudi z Zemlje se ne bo dalo kar izstopiti z besedami: ? Te igre se ne grem!? Zelo pomembno je, da se vsak človek pouči o teh dogodkih, da se lotimo sprememb zavestno in popolnoma brez strahu.

Kaj je življenje? To besedo ali dejanje si lahko vsakdo razlaga po svoje, vsak lahko ob tej besedi pomisli na različne asociacije. Kot lahko ob misli na človeka pomislimo na sedem milijard različnih osebnosti, značilnosti in slogov. Obnašanja, socializacije, oblačenja ali čutenja.

Življenje je za vsakega izmed nas tisto, kar postanemo in kar živimo. Življenje lahko pomeni tudi živeti Sebe. Z nasmehom in radostjo, ob pravih prijateljih in vznemirjajočih dogodivščinah, raziskovanju in iskanju … zaklada. Zaklada Sreče.

Za nekatera razmerja smo prepričani, da bodo trajala večno, a se tudi taka končajo. Zakaj?

Pari, ki so skupaj več kot dvajset let, nenadoma naznanijo, da se razhajajo. Okolica se sprašuje, kaj je šlo na robu v na videz popolnem odnosu. Po navadi se zaplete pri naslednjem:

Iz revije Karmaplus

"Včasih ne gre drugače, kot da jo malo naučim pameti." "No, fizičnega nasilja ravno ni pri nas, a so druge oblike včasih hujše." "Pokrila sem se čez glavo in počakala, da se v sobi atija in mamice ni več nič slišalo." "Klečala sem in prosila zlatega atija, naj neha tepsti mojo zlato mamico."

"Ženska je za šporhet pa za v postlo!" – to je samo nekaj drobtinic, prebliskov, izjav, istočasno pa tudi realne stvarnosti sodobnega sveta. Del tega "izročila slišimo različni svetovalci in terapevti, bati pa se je, da je to le del vsega, le vrh ledene gore, kajti statistike kažejo, da je tovrstne prakse znotraj štirih sten veliko več, kot bi si lahko mislili.

Ste morda že imeli izkušnjo z očarljivim fantom, ki ni to, kar kaže prvi pogled. Morda je to vaš šef, ki prevzema vse hujša tveganja in vas uporablja kot kmeta na šahovnici? Ali pa prijateljica, ki vas izkorišča, na koncu pa vam hoče speljati še fanta?

Kaj imajo vsi ti ljudje skupnega? Vsi imajo znane znake psihopata. Mnogi smo že označili koga za psihopata, a malo ljudi ve, kaj ta termin v resnici pomeni. Definicija psihopata je ekstremna sebičnost in popolna brezbrižnost do drugih ljudi. Življenje je zanje igra in vse kar je pomembno je, da zmagajo.

Kako se spopasti s svojim prevelikim egom, kako se spremeniti, ko pa je ego tako pomemben del vsakega človeka. Najprej ga moramo prepoznati sami. Še pomembneje je prepoznati obnašanje, ki nas vodi do egomanije.

Nekaj klasičnih znakov, da imate težave z velikim egom:

Posameznik izmed ostalih članov skupine izbere nekaj oseb, ki predstavljajo njegove družinske člane, in jih postavi v prostor. Med njimi se začnejo pretakati občutki jeze, sovraštva, nestrpnosti, strahu, bolečine, prizadetosti, sočutja, ljubezni, povezanosti, miru, harmonije . Pri tej tako imenovani družinski postavitvi, posebni terapiji za preseganje omejujočih družinskih vzorcev, ki jo je utemeljil filozof, teolog in pedagog Bert Hellinger, postane vidna notranja slika družine in ljubezen dobi možnost, da znova steče.

Bert Hellinger, osemdesetletnik, ki je bil med drugim tudi misijonar v Afriki, a je pozneje izstopil iz duhovniškega reda in se posvetil izobraževanju na področju psihoterapije, navdušuje s skupinskimi družinskimi terapijami po Evropi in svetu.

Kaj se lahko od samozavestnih žensk naučite!
Še zlasti ženske so do sebe izjemno kritične, obstajajo pa tudi takšne, ki pokajo od samozavesti in od teh se lahko marsikaj naučimo ...

1. Ne primerjajo se z drugimi.
Naše napake se nam bodo zdele večje, uspehi pa manjši, če se bomo primerjali z drugimi. 

Vljudno vabljeni in dobrodošli na obisk v hišo s toplino doma, kjer se ustvarja prostor srečanja, čuječnosti srca, soočenja s strahovi, hvaležnosti za življenje, ter pomirjenosti, predaje in ljubezni.

Vrata Hiše Ljubhospica, edinega stacionarnega hospica v Sloveniji, odpiramo v petek, 6. maja 2016 na Hradeckega 20 v Ljubljani. Namen dogodka je, da ljubljanski in širši javnosti – tako splošni kot strokovni – podelimo informacije o popolnoma brezplačni 24-urni celostni hospic paliativni oskrbi, ki jo nudimo ljudem z napredovalno neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja.

Morda, samo morda, vaš namen v življenju ni zdravljenje bolnikov ali pa deljenje denarja revnim ali pa najti dušo dvojčico.

Morda ste tu, da začutite bolečino ob zavrnitvi, zmedenost ali jezo, ker ne veste, kaj je vaš namen v življenju. Morda pa je vaš namen čutiti, globoko čutiti. Ne izogibajmo se čustvom in situacijam, ki jih povzročijo. Najboljši način učenja je, da stvar naredimo sami. In najboljši način učenja življenja je živeti. Vsi smo ljudje in vsi imamo čustva, ki jih nimamo kar tako,  brez razloga. Preko njih se učimo sočutja s seboj in drugimi.