Tu je sedem nasvetov za preseganje ukoreninjenih idej o samopomembnosti. Pomagajo vam preprečiti napačno istovetenje z samopomembnostjo ega.

1. Ne bodimo jezni in užaljeni!
Obnašanje in vedenje drugih ni vzrok, da smo paralizirani. To, kar nas zaustavi je naša slabost in neučinkovitost. Če iščete prilike, ki vas bodo onemogočile, jih boste našli na vsakem koraku. To je vaš ego, ki vas prepričuje, da ne more biti drugače. Toda vi ste lahko ocenjevalec življenja in se prilagodite univerzalnemu duhu ustvarjanja. V stanju užaljenosti ste nemočni.

To pomeni, da to dejanje izkorenini spoštovanje sveta, ki izvira iz kolektivnega ega, zato ostanite mirni. Vzrok za čudeže nas opominja – uči: »Mir je od Boga!« Vi, ki ste del Boga, ste pri njem doma samo, kadar ste mirni. Bog je tudi življenje in imate življenjsko moč  samo, če ste v njegovem miru. Užaljenost in jeza ustvarjata razdiralne energije, ki zadenejo v prvi vrsti vas in se odražajo kot nasprotovanje, napad ali vojna.

Pogosto govorimo o težkem delu, težkih nalogah, psihično težkih situacijah, težkih osebah in obdobjih ... Seznam je neskončen in ni naš namen, da pridemo do konca, niti da v nekaj točkah najdemo rešitev za vsak posamezen primer.

Namesto tega se želimo osredotočiti na notranji ustroj tistega, ki se mora soočati s težavami. Zagotovo bi se vsakdo lahko strinjal, da obstajajo lahke stvari: na splošno so to tiste, ki jih delajo drugi, medtem ko se nam dogajajo le nekatere. Ne vem, zakaj večina ljudi verjame – kot pravi Platonov mit o žerjavih – da je breme ''drugih'' lahko, medtem ko življenje obremenjuje s težavami samo nas. Morda zato, ker se večina ljudi dejansko ne vživlja v tuj položaj.

Po drugi strani pa vsi vemo, da obstajajo situacije, v katerih smo uspešni; vsakdo ve, da lahko določene stvari naredi dobro ali zelo dobro. Vendar obstajajo tudi številne stvari, ki se zdijo nerešljive, kot so na primer neuresničljivi cilji.
Malo pomislimo. Láhko samo po sebi ne obstaja. Vsakdo, ki bi ga vprašali, kaj je zanj lahko, bi odgovoril drugače.

Gre za tehtnico, ki jo moramo prevesiti v določeno smer, če želimo izpeljati neko odločitev, in biti pozorni na ozadje zavesti (astral), kjer se ta tehtnica nahaja. Vsakič, ko razmišljamo o odločitvi, za katero čutimo, da bi jo bilo potrebno izpeljati, se nalaga teža na eno ali drugo stran tehtnice. Teža uteži je pri tem odvisna od »teže« vloženih čustev.

Tak pristop uporabimo, kadar smo neodločni glede kakšne stvari. Če vzamemo na primer nekoga, ki bi rad nehal kaditi, vendar se ta želja pojavlja le bežno v njegovih mislih in nima prave teže. Če bi imela ta želja pravo težo, bi se z njo tehtnica odločnosti prevesila v smer prenehanja kajenja, tako bi človek nehal kaditi brez kompliciranja. Tudi razmišljal bi ne o tem, da bi še enega prižgal, ker je odločitev že sprejeta, in ve, kaj hoče.

Ne maram kreganja, je izgovor moških (pa tudi nekaterih žensk), ki se nočejo (beri ne znajo) resno pogovarjati. Najbolj me razjezi skrita domneva, da ženske v prepiranju uživamo. In veliko moških je resnično prepričanih v to. Seveda, me, lisice s kačjimi jeziki, prav zaživimo, ko se vname prepir. Takšen pogled mi zelo hitro razkrije, da moški, ki v to verjame, nima pojma, kaj se dogaja med prepirom.

Podoživljanje otroštva
Ko se dva spreta, v resnici vsak brani svoja čustva, svoje misli in svoj svet, ne glede na to, kako glasno, (ne)spoštljivo in žaljivo napada drugega. Kar pa je še najpomembneje: vsak podoživlja občutke, ki jih je doživljal nekoč v preteklosti, najpogosteje v otroštvu. Tako vedno znova vodimo iste prepire, le oseba na drugi strani se (ali pa tudi ne) z leti spreminja.

Veliko ljudi živi v partnerskih odnosih, ki so že davno prerasli svoj namen. Ljudje si svoje partnerje iščete na povsem zemeljski način. Od partnerja pričakujete, da bo ustrezal vam v vseh pogledih, da bo ustrezal okolici, sorodnikom, prijateljem itd.

In tako ostajate sami ali pa v partnerstvu prizadeti, neizpolnjeni… Iz višjega duhovnega vidika ni pomembno ali je vaš zemeljski partner ta, ki ga imate ali pa kakšen drugi. Pomembne so samo skupne naloge, ki jih razrešujeta in s tem poravnavata preteklo karmo, ki sta jo ustvarila pred tem skupaj ali pa vsak zase.

Občutiti zamero ali jezo, kadar se življenje odvija drugače kot pričakujemo, je popolnoma naravno. Zavedno ali nezavedno pričakujemo neko točno določeno izkušnjo in žalujemo zaradi izgube le-te, ko nam stvarstvo položi nekaj drugega na našo pot. Mnogokrat se prebijemo skozi te občutke in le-ti izzvenijo.

Občasno pa naša jeza in zamera ne izzveni in se namesto tega spremeni v zagrenjenost (bridkost). Občutki bridkosti nam dovolijo postati popolne žrtve in s tem nimamo več občutka potrebe delovanja proti ozdravitvi. Namesto tega izberemo poistovetenje z našo bolečino. Ne glede na škodljivost bridkosti, je tudi ta sestavni del naše naravne palete občutkov.

Partnerski odnosi za marsikoga predstavljajo pomembno polje osebne izpolnitve. V življenju pa velikokrat lahko opažamo, da nas partnerski odnosi ne izpolnjujejo. Vzpodbudno pri tem je, da partnerski odnos lahko izboljšamo, le vedeti moramo, kako. O vsem tem smo se pogovarjali z Nado in Boštjanom Trtnik, voditeljema programov za boljše partnerske odnose.

Jelena Jančič: Lepo pozdravljena, Nada in Boštjan. Torej partnerski odnosi, govorimo o tem, da so pomembni, izpolnjujejo nas, hrepenimo po njih ... Zakaj so tako pomembni za nas?
Boštjan Trtnik: Zato, ker je človek v svojem temelju bitje odnosov in ker je v nas vrojeno  hrepenenje po bližini, povezanosti, spoštovanju, ljubljenosti, živosti. Ko enkrat zapustimo svojo primarno družino, nas težnja, ki je v nas, pelje naprej. Spoznamo nekoga, ki postane naš partner, žena ali mož, imamo otroke in si tako ustvarimo družino.

Pozdravljeni! Ime mi je Miha. Ampak svoje ime bolj poredko slišim. Ko zjutraj vstanem in sem ves zaspan, že slišim mamo: »Lezeš kot polž! Pohiti, da ne boš zamudil šole!«

Ko se vrnem domov, ugotavlja: »Na, umazan si kot pujs! Jaz naj pa perem in likam!«

To še ni nič. Kaj šele nam govori gospa učiteljica! Takoj ko vstopi v razred, nas okrega: »Spet tulite kot zverine! Prav na cesto se vas sliši!«

Da se brez muje še čevelj ne obuje, najbrž vemo vsi. Nekoč so bili čevlji zavezani z vezalkami. V današnjem času, času pretiravanja in hitenja, so pri oblačilih in obutvi v rabi zadrge ali drobni plastični kaveljčki, oprijemki.

Tudi na drugih področjih dela, rabe in delovanja sodobni človek išče bližnjice s čim manj svojega truda. Tam so posledice hujše kot pri pokvarjeni zadrgi.

Nekateri kaj radi s svojimi grabežljivimi rokami jemljejo sadove tujega truda ali vtaknejo noge v prevelike čevlje in si prisvojijo sadove sposobnosti in iznajdljivosti drugih, običajno podrejenih. Vest pa zlahka odrinejo s predrznim in pri nas že zelo udomačenim »Znajdi se!«. Kot so novodobna oblačila trdno in celo neprepustno zapeta in odporna za vodo in zrak, človeku sebičnost prežene vsako skrb za druge ljudi.

Piše: Regina S. Rant v Karma plus

V nekem morju in nekem času so se ribiči vsak dan s svojimi čolni odpravili na morje. Osem ur so lovili ribe, potem pa so se vrnili domov. Nekateri med njimi so imeli večje čolne in boljša mesta, kjer so lahko ujeli več rib. Vendar je vsak ulovil najmanj toliko, da je lahko preživel. Zato se niso pretirano spraševali, zakaj je tako in ne drugače. 

Potem pa je prišel vihar in začel premetavati čolne. Ko se je morje umirilo, so se znašli na drugih mestih. Nekateri na boljših kot prej, drugi na slabših. Spet so ribarili naprej, vendar se je v bližini znašla velika ribiška ladja, ki je bila v resnici ves čas tam, vendar se je zdelo, kot da ne obstaja. Čakala je, da je vihar pregnal meglo, nato pa se je začela mešati v življenje ribičev.

Vprašanja, s katerimi lahko prestrašite moškega.
Čisto normalno je, da se s poglabljanjem zveze spreminjajo tudi vprašanja, ki jih postavljamo partnerju. Ta ponavadi postajajo vse težja in vse bolj neprijetna.

To so tri vprašanja, ki se jih mnogi moški bojijo, zato z njimi raje počakajte do trenutka, ko boste začutili, da je zveza postala resna.

Pred sedmini leti sem prvič doživela svojo veliko izgubo, smrt dragega prijatelja. Sicer sem že v rosnih letih izgubila stare starše, vendar je šlo žalovanje dokaj mirno mimo. Kot otrok se seveda nisem ukvarjala z raznimi vprašanji in odgovori okoli tega, izjokala sem svojo bolečino, ker ljube babice ne bo več ob meni, ker me dedek ne bo več vzel v naročje in peljal na sladoled. In življenje je teklo dalje.

S pokojnim prijateljem sva stkala čudovite vezi neizmernega prijateljstva, delila sva svoje občutke in prav on me je popeljal v čarobni svet duhovnosti, učil skrivnosti življenja in duše, odločitve duš in pojasnil odgovor na vsak moj »zakaj«. In se potem nenadoma odločil, da odide tja, kjer bo njegova duša srečna, Domov.

V iskanju odgovora na vprašanje, kaj je resnični razlog sedanjim stiskam in mizernemu položaju človeka, mi je prihajalo na misel vse mogoče. Ni težko ugotoviti, da je največji problem – neznanje. Z mnogo več znanja človek zagotovo reši vse probleme. A kakšnega znanja nam primanjkuje? To vprašanje preveč podcenjujemo. Trdim namreč, da se brez pravega odgovora nanj ne more biti pravega napredka.

Znanje, kako si zgraditi ekološko domovanje, je zagotovo pomembno, a ne more rešiti naših najpomembnejših stisk. Zavedanje nujnosti trajnostnega razvoja je pogoj, da vzpostavimo pravi odnos do narave in se znova trdno zasidramo v njej. To nujno potrebujemo, toda - ali bo to tudi rešilo naš bistveni problem?

Če iščete ključ do sreče, vam je lahko v pomoč nekaj enostavnih trikov, ki lahko naredijo veliko spremembo v vašem počutju.

"To so preprosti nasveti, ki jih lahko uporabite vsak dan, da spremenite svoje možgane in spiralo obrnete navzgor proti srečnejšemu in bolj zdravemu življenju," je povedal Alex Korb, postdoktorski raziskovalec na področju nevrologije na kalifornijski univerzi.

Tudi vaš otrok eksplodira ob postavljanju pravil? Se ob tem počutite nemočni? Niste edini. Starši se pogosto znajdejo v stiskivna moteče vedneje otroka se ne želijo odzivati grobo, hkrati pa ne vedo, kako ga drugače preprečiti. Posledično se togo držijo pravil in otroka kaznujejo, tovrstni vzgojni prijemi pa dolgoročno ne učinkujejo.

Brez izboljšave v vedenju starši namesto olajšanja in zadovoljstva občutijo neprijetne občutke krivde (»Nekaj delam narobe«), zanikanja (»Z otrokom delam kot z drugimi, pa ostali niso moteči – torej je nekaj narobe z mojim otrokom«), nemoči (»Vse kar znam, sem že poizkusil«) ali celo sramu (»Nisem sposoben starš«). Ob neučinkoviti vzgoji imamo odrasli več težav s samonadzorom in se ne zmoremo odzivati umirjeno. Od naše interpretacije vedenja bo odvisno naše ravnanje, posledično pa otrokov odziv. In le, če si ga bomo znamo pravilno razložiti, bomo pri vzgoji uspešni.

Malo sem imela problem, kako se lotit opisati tokratno temo, o kateri sem razmišljala, ki me res čedalje bolj čudi in malce tudi plaši, na nek nepojasnljiv način. Problem pa zato, da ne bi sodila ali da ne bi bilo pisanje za koga žaljivo., ker res ni to namen, je samo moje osebno opažanje.

Do zdaj sem se že naučila in vibracijsko čutim, da je tako prav, da v življenju nima smisla sodit in kritizirat druge ljudi, situacije in pojave. 'Naučila' iz mojega stališča pomeni, da sem izvedela to informacijo in sem si jo nekako zapomnila in očitno tudi razumela, saj bi se zdaj rada tega 'nepočetja' čim bolj navadila.

Piše: Lea Ošabnik v novi reviji Karmaplus

Ko se zjutraj zbudimo, se oblečemo in pogledamo v ogledalo, kakšne misli in občutki nas prevevajo? Ali si morda mislimo "spet bo en težak dan, poln komplikacij!" ali pa si mislimo "spet bo čudovit, vznemirljiv dan, poln spoznanj in izzivov!" in vemo, da se bomo lahko soočili z vsem, kar nam bo prišlo naproti?!

Kakšno stališče sprejmemo, je v veliki meri odvisno od naše samopodobe in zaupanja vase. Kakšna je v tem trenutku naša samopodoba? Če ni pozitivna, kaj jo je tako globoko zaznamovalo in kdaj se je to zgodilo? Kaj lahko naredimo, da jo izboljšamo?

Ideja prostega trga je že od svojih začetkov v 18. stoletju temeljila na ideji racionalnega posameznika, ki v skrbi za lastne interese nenehno preračunava možnosti. Nekje od 70. let 20. stoletja pa se je vsaj v praksi kot temelj sodobnega kapitalizma (in tudi sodobne države) pričel pojavljati posameznik – hazarder, ki v skrbi za lastne interese vse več tvega, dobesedno hazardira s svojim življenjem.

Racionalni podjetnik
Ko se je v 18. stoletju pričela z Adamom Smithom eksplicitno razvijati ideja o samoregulirajočem prostem trgu, je bil v temelj te ideje postavljen racionalni posameznik, razumljen kot nekakšen podjetnik, ki v svojem življenju skrbno kalkulira možnosti, seveda z namenom skrbi za lastne interese.

Že daleč je tega, kar sem doživela dragoceno spoznanje, ki mi je te dni ponovno prišlo v spomin ob razmišljanju o tem, kako nas lahko na videz drobne in nenavadne izkušnje vodijo do večje zrelosti.

Bližal se je konec šolskega leta in s tem tudi konec natečaja za literarni prispevek. Le še nekaj dni je bilo za oddajo prispevkov. V predalu pisalne mize sem že celo pomlad hranila besedilo, ki sem ga spisala na dušek ob nekem  resničnem dogodku, ga nato obdelala in 'izpilila' ter ga na koncu  namesto na natečaj oddala v predal svoje pisalne mize. Zares sem ga pisala s trdnim namenom, da ga oddam in se podam v tekmovalno izkušnjo, a ko sem ga dokončala, sta pogum in zaupanje vase pričela naglo izhlapevati. Nikakor se nisem mogla odločiti, ali je tekst dovolj dober ali ne. Včasih sem bila mnenja, da ni slab in da ga lahko mirne vesti oddam, še večkrat pa sem bila mnenja, da je mnogo preveč povprečen in da nima smisla 'riniti' naprej in se izpostavljati.

Se sprašujete, zakaj se z nekaterimi ljudmi takoj ujamete, z nekaterimi pa vam kljub trudu ne uspe najti skupne točke? Kolikokrat se vam je zgodilo, da se vam je nekdo priljubil že ob prvem stisku roke, z nekom pa ste se še kako trudili zaplesti v pogovor, a je bila razdalja med vama vedno večja?

Strokovnjaki za medsebojne odnose pravijo, da se pojasnilo, zakaj je tako, skriva v petih dejavnikih, ki so ključni za pravo prijateljstvo ali dolgotrajno razmerje.

Ranljivost
Ko se boste nekomu odprli in zaupali, ta pa vam bo iskreno prisluhnil, ste za vajin odnos naredili veliko. Pokažite, da ste tudi vi človek in ne brezčuten robot. Ranljivost pomaga pri navezovanju globokih odnosov.

Odkriti Resnico
Koncept, ki vam ga ponujamo v besedilih te sekcije je, da je vse, kar je, dogajanje v zavesti. Tako naše telo kot naša osebnost, pa tudi zunanji svet, ki ga opažamo, so le slike, predstave in ideje v zavesti. Le da se tako zelo identificiramo z njimi, da jih imamo za resnične, za neizpodbitno danost. Nič od tega ni objektivna resnica, saj gre za kratkotrajne pojave, gibanje v zavesti.

Resnično in obenem večno, (pravilneje - brezčasno) je le tisto, kar se skriva za najbolj temeljnim občutkom "jaz sem", ki vse to ustvarja, doživlja in opazuje. Tisto, kar želimo storiti je, da spoznamo tega edinega tvorca, opazovalca in okuševalca življenja (Absolut), ki oživlja mojo (vašo) zavest.

Na kakšen način najbolj pomagati tako svojim otrokom kot vnukom in pri tem uživati v vlogi starih staršev?

Stari starši imajo posebno mesto v življenju svojih vnukov
Že stara ljudstva so imela rek: »Otroka vzgaja cela vas«. Sporočilo reka še vedno drži, saj je tudi danes v življenju otroka veliko ljudi, ki niso njegovi starši, pa vendar pomembno prispevajo k njegovi vzgoji. To so tete, strici, prijatelji, sosedje…

Daleč najpomembnejše mesto pa zasedajo stari starši, saj so vezi med starimi starši in vnuki že od nekdaj nekaj posebnega. Otroci v slovenskih družinah imajo pogoste stike s svojimi starimi starši, saj imajo oboji na razpolago veliko časa, ki ga primanjkuje srednji generaciji.

Nemalokrat se želimo znebiti kakšne slabe navade ali si na novo pridobiti kakšno bolj »zdravo«. Redna rekreacija, vsakodnevno zapisovanje kratkoročnih in dolgoročnih ciljev, meditacija, opustitev kajenja, basanje z nezdravimi prigrizki, učenje tujega jezika, štetje do deset, ko nas kdo ali kaj razburi … hm, izvedba v praksi res ni tako enostavna, kot miselno preigravanje možnosti oz. navdihov ob kavici, kajne?

Četudi zelo dobro vemo, kaj bi nam koristilo, kaj bi bilo za nas dobro in prav – nemara s spremenjenim življenjskim ritmom celo zdržimo dan ali dva –, nas kar hitro zanese na stara, utečena, varna, znana pota. »Bom že, saj je časa še na pretek«, si rečemo in zadevo po liniji najmanjšega odpora prestavimo na jutri in spet na jutri, pa pojutrišnjem bom …