Včeraj sem šel v zdravstveni dom v Rogaški Slatini in pred vhodom je stala gospa. Ob sebi je imela manjšo škatlo na kateri je bil nalepljen napis; Zbiramo denar za deklico, ki potrebuje nujno zdravljenje...

Bolečine in trpljenje otrok in bližnjih v takih primerih so neopisljive. Ampak tisto kar se mi je najprej utrnilo, kako se more nekaj takega sploh dogajati. Zakaj mora nekdo prosjačiti za nekaj, kar bi moral imeti vedno na razpolago. Kam smo padli v kako globoko brezno, teme in sramu. Toliko milijard evrov si tlačijo v žepe, in ko si bodo v te svoje žepe stlačili še celoten obstoj, pa jim še ne bo dovolj. Ni pa denarja za to da bi se otroku plačalo zdravljenje.

Ampak mi imamo znanje, imamo ljudi, ki se rodijo vsake toliko sto let kakšen in nam predajajo znanje in modrost, taki ljudje kot so Buda ali Krishnamurti ali Sri Poonja - Papaji, ne pridejo mimo ravno vsakih pet minut in sram nas je lahko, da raje sledimo nekakšnim črnim petkom in grabimo in grabimo v svoje nederja. Ni dovolj nakupovanja in uničevanja našega planeta samo podnevi, dajmo še ponoči. Kot da so nakupi v trgovinah razsvetljenski doživljaj. Ponoreli smo očitno popolnoma.

Desetletja sem poslušal kako rinemo k robu, ko ne bo več vrnitve. No že nekaj časa je jasno, da smo že padli v prepad. Vem, da ne morem z nobeno besedo prebuditi politikov, ampak moje pisanje niti ni namenjeno njim. Namenjeno je posamezniku, tebi, ki edini lahko naredi spremembo. Kajti virusi v naših telesih lahko preživijo samo toliko časa, dokler imajo ugodne razmere za rast in razmnoževanje. V kolikor razmere niso njim naklonjene bodo izumrli.

Tako smo tudi mi posamezniki odgovorni, da lahko v naši družbi živijo in udejanjajo svoje sprevržene ideje peščice ljudi, ki se kličejo elita. V kolikor klima ne bo naklonjena njim bodo tudi oni preminili.

V čast vsem razsvetljenim, je moja naloga da živim v skladu z modrostjo, ki je enostavna in preprosta, poznana vsem kulturam od Aboriginov, Indijancev, Šamanom, staroselcem vseh celin.

Ko sem kakšnih petnajst let nazaj pričel dojemati ta naš svet, sem samo iskal pot kako ven iz tega sistema, da bi lahko živel svobodno in v harmoniji z naravo in vsemi bitji. Kako najti v tej družbi način življenja s katerim ne bom onesnaževal in uničeval ta naš čudovit življenjski prostor.

In v nekaterih aspektih enostavno ne gre, ali pa jaz nisem mogel najti poti, tudi v zaporu sem že prebival pol leta, ker nisem želel sprejeti ukaza sodišča in sem na sodišču jasno in glasno povedal, da bom svoje otroke vzgajal sam, kakor mi veleva modrost. Zdaj imam še eno hčerko pri štirih letih in želim si, da bi ona že doživela, da bi lahko tudi drugače misleči imeli svoj prostor v tej družbi in ne bi bili zaradi modrosti, ki jo želimo živeti preganjani ali izobčeni.

Prosim vas, ponižno, zavoljo naših otrok, zavoljo vašega srca živega bitja svobode, ki ga nosite v sebi, naredite nekaj korakov naprej, v tistem svojem okolju, naredite korak, ki ga lahko, vi veste kateri bo ta. Vsi vemo kaj je modrost, vsi vemo kaj je prav in kaj ni, vsi nosimo znanje v sebi. prosim naredite nekaj. Na tem svetu je vse preveč ljudi, ki niti želodca nimajo polnega in oni ne morejo razmišljati drugega, kot kako napolniti svojo lakoto, tak človek ne more razmišljati o modrosti, če bo potrebno bo razbil izložbo in prišel do hrane.

Ga boste sodili, ja, če ste izgubljeni, drugače pa je tudi on edinstveno človeško bitje, nikoli še ni bilo njemu enakega in nikoli ga ne bo, tako kot ste vi. Torej o ničemer ne moremo govoriti in soditi kaj je prav in kaj ni. Kajti če si dovolimo soditi kaj je prav in kaj ni potem nas bo vsak dogodek, ki ni po našem prepričanju najprej ujezil, potem bomo nekoga sovražili in kasneje ga bomo želeli že uničiti.

Kakor koli že, modrosti se ne morete naučiti in je ne morete kupiti. Torej "pravilnega" naravnega vedenja, kot svobodno živo bitje se ne da priučiti. In dokler v nas ni miru, temveč neprestano čustveno in mišljenjsko delovanje, kar je le posledica programa, ki deluje v ozadju.

Nas kot živega bitja ni nikjer in popolnoma vse odločitve v našem življenju sprejema ta program. Ja resnica je, da povprečen človek, ki ga srečate na ulici nima nobene izbire. Svobodnega živega bitja, ki bi deloval po svoji naravi ni nikjer. Vse kar se manifestira v ta naš svet je delovanje programa, katerega srce je naš intelekt ali neprestan tok misli.

Hvala

Miro