Zvok citer iz mojih globin
se poje po slapu navzgor.
Med kapljicami padajočega rečnega slapa
se zlit z mano pne navzgor,
v življenje.

Zvok citer iz mojih globin
se poje po slapu navzgor.
Vzel je nedolžnost deviški divjini
se z njo nahranil in se rodil.
V globinah pragozda so ga oplodila
zelena prostranstva vlažnih mahov,
hranljiv humus črne prsti,
prastare modrosti stoletnih dreves,
tuljenje kojotov,
noči goste teme
in jasna jutra,
modrost preživetja,
mehkoba praprotnih naročij
in njihova semena sreče.

Pozabljena in zapuščena klet,
vlažna, z vonjem po trohnobi.
Pajčevina je zastrla okno.
Pozabljena in zapuščena klet,
nekaj v njej mora umreti.

Odprla sem kletno omaro.
Iz nje je padel okostnjak.
Umazan, siv skelet,
poln smrdljivih zajedalcev.
Družinska skrivnost,
hranjena s strahom,
zavita v smrdljiv sram.

Premakni se dalje.
Življenje podarja nov dan.
V objem sprejmi svoje otroštvo,
posvoji zdaj svojo otroško siroto.
Ljubeče, sočutno in čutno
jo hrani s slastjo toplega doma,
da ga použije in se naužije njegove sladkosti.

Ponudi ji prsi,
ko se ji zahoče,
izkusi, da slast daješ
iz polnega.
Uživaj, ko hraniš
to svoje dete,
občuti ugodje obeh.
To hrani.

Razkošno,
s hranljivo slastjo
polzijo vame mazavo,
gladko in sladko.
Občutki užitka.

Kipijo iz Matere,
ki jo zase ustvarjam v sebi,
v svojem srčnem domu.
Bogato, radodarnih, kipečih
in večno polnih prsi sladkobe,
širokega krila,
ki me jemlje v varno zavetje,
s toplino, z milino.
Čutno, z globokim občutkom.
Použijem jo vase,
naužijem se je
Použije me vase,
naužije se me.
Med nama je stik občutkov ugodja.

Poglej ljubljena, jasno nebo je kar nad nama,
nikar ne misli, da v bolečini še si sama ...
Večno nebo in jaz s teboj bova do konca,
vse dokler ne zaslišimo zven cerkvenega zvonca ...
Cerkveni zvon po pokrajini širil bo oznanilo,
da neko truplo nikoli več se ne bo zbudilo ...
Da zaspalo v večno nam je to tišino,
položili bodo truplo v grobnico s pajčevino ...
Tudi moje srce postalo, v teh dneh, je otopelo,
želim si le, da med umiranjem nič me ne bi bolelo ...
Kajti mislim, da smrt duše naše je odrešitev,
tako pač pravi neomembe, moja, kratka pesnitev ...

Vedno imam izbiro
in to je moja svoboda.

Imam izbiro o tem,
kateri film si ogledujem.
Imam izbiro o tem,
katero sliko občudujem.

Vedno imam izbiro.
Imam izbiro o tem,
s kakšnimi ljudmi se zbližujem.
Imam izbiro o tem,
o čem razmišljam.
Imam izbiro o tem,
kako razmišljam.
Imam izbiro o tem,
kako se počutim.
Imam izbiro o tem,
v kaj verjamem.
Imam izbiro o tem,
komu verjamem.

Dekle, ne rabiš se mi opravičevati,
ker ne želim si te več poznati!
Ves čas samo se sprenevedaš,
igraš se z občutki, se zavedaš?!
Za večno pusti, sedaj, me pri miru,
moj prostor pri blaženosti je izviru ...
Nočem obremenjevati s tvojimi se problemi,
vedno puščaš v negotovosti me - dilemi ...
Tvoja stvar je pač, če me nočeš,
kaj pravzaprav od mene sploh hočeš?
Morda vidiva nekoč se na drugi strani,
če se srečava, nikar ne glej me postrani ...

Glej jutranja zarja ponuja ti dlan,
da nežno poboža polepša ti dan,
rahle meglice prežene v nič,
tam se oglaša že pesem ptic.

Sosedov petelin razglaša,
sem gospodar če kdo vpraša,
a pes laja ga že preganja,
še spiš, to se ti le sanja...

Je skočil na gnoj kup visok,
a pes za njim bil urnih nog,
že z drevesa važič vrešči,
gospodinja iz hiše prihiti.

Besede.
Pustim jim celostnost, pristnost,
brez igric v glasilkah.
Da tečejo spevno, tekoče,
da spletajo verze ljubeče,
da pletejo spev.
Da tečejo skozme
v bistro, gibko, živo reko,
ki se ji predajam,
ki jemlje nase vso mojo težo,
ki me podpira
in me varno pluje dalje po strugi življenja.

Utrujena sem iskala svojo pot dalje.
Močvirja, skalovje, goščave.
Pokrajina brez uhojenih stez.

Zazrta naprej, v daljavo
sem iskala svojo oporo.
Podporo, kamor se lahko naslonim,
mesto, kjer se lahko nahranim.
Počutila sem se v senci.

Ni bilo kažipota,
bilo pa je znamenje.
Počutila sem se v senci.
Ozrla sem se za njo,
ozrla sem se nazaj,
za svoj hrbet.

Kupujem nov mobi telefon.
takšnega za en Evro bom,
da ne bo škoda velika,
če lopove zamika.

Vanj dala bom številke,
od policajk ne od Milke,
Morda z njimi randi napove,
Številko se blokirati ne sme.

Se ni nič zgodilo, ga še imam,
nosim v popravilo ga vsak dan,
bil prepoceni pravi strokovnjak,
ne mara ukrasti niti ga bedak.

Z nami je Adventni čas,
Opominja nanj notranji glas,
Prva svečka na njem plapola,
Naj v srcu čas odpuščanje zaigra.

So štiri, naj vsaka nosi sporočilo,
Za Božič se bo spet zgodilo.
V jaslih se Božje dete rodi,
Se vsak ga že veseli.

Otajala se je s poljubom.
Njen grad je bil leden.
Ovijala se je v ledeni plašč.
Ledene rože
so ji bile družice.
Modrikast hlad je vel od nje
in ledenel samoto.

Otajala se je s poljubom.
Svoj grad je spremenila v dom.
S toplino, nežnostjo, ljubeče.
Otroški smeh ga polni.
Njen bujni vrt cveti, dehti.

Otajala se je s poljubom.

Pojdi že k tistemu, ki ga ljubiš,
ne oziraj se nazaj, mi obljubiš?
Ne izkoriščaj me, moja draga,
naj nad menoj to bo tvoja zmaga ...
Bom pač čakal na njo, če kdaj pride,
naj tudi zame rumeno Sonce vzide ...
Nikar se ne boj, da me boš prizadela,
če drugega za ljubimca si boš vzela ...
Videl in doživel sem že zelo veliko,
s stene odstranil tvojo bom sliko ...
Ah, draga, ne misli, da si me obrnila,
na koncu boš tista, ki se bo zvrnila ...

Stopinje bosih nog.
Dotikajo se Zemlje.
Lepljivo blato
mi polzi med prsti,
pulzira vame tvoje sporočilo.

Ko ljubim svojo ženstvenost,
hranim boginjo Gajo.

S tem hranim Zemljo,
vse na njej.
S tem v njej oživljam svetost Raja.

Mreža iz svetlobnih niti,
tanka je kot dih.
Plete se,
se širi,
se razteza v vse smeri,
tukaj je in onkraj.

Plete vsak po svoje,
kot najbolje zmore,
vzorec je popoln.

Nekje globoko v meni
žubori tolmun užitka.
Čutno se pretaka
v božajoč objem.
Nežno, mehko, radostno
sprejemam polnjenje praznine
v svoj kelih voljne ženstvenosti.

V meni žubori tolmun užitka.
Sladko, po svileni poti teče globlje,
me preplavlja in me širi,
staplja vase in plimuje,
dalje, višje, globlje vame
in onkraj.
Ptica v meni je brez kletke,
njeno perje je rdeče
in njen let sledi občutku.

Zareže v srce moje bolečina,
na nebu sije bleda mesečina ...
Izbrisal rad bi jo iz spomina,
ubila me je kot pehotna mina ...
Ves premražen stojim zunaj,
gledam vlak, ki pelje za Dunaj ...
Ona sedi na tem vlaku,
pravi, da ne bo pri siromaku ...
Pelje k nekemu se bogatašu,
nekemu političnemu pristašu ...
Pelje pač v boljše se življenje,
pravi, da z menoj je le trpljenje ...

Od srca do srca, naj bo za vsakega dar,
od srca k srcu,
naj vam vsakdo bo mar.
Naj bo slehernemu med nami
vsaj nekaj dni toplo,
ker ve, da ni nikoli sam,
ker smo mu ponudili svojo roko.
Dajmo jim tisto, kar pač lahko.
Prihajajo prazniki,
mesec velikih in drobnih želja,
za tiste, ki imajo in one brez vsega.
Poskrbimo, da vsem vsaj za trenutek vsem
srce zaigra in jim ponudimo delček od svojega.
Akcij je mnogo, vključimo se,
razveselimo otroke, bolne, nemočne in razočarane.
Če kdorkoli med nami vključi se,
verjamem, da svet bo lepši in manjše gorje.

Jeanne

Sneženo bel poprh v zeleni travi.
Cvetlice nežne, drobne, bele.
A v njih je moč tolažbe,
ki celi vsako rano.
Ko jih umije rosa,
nje kapljice so lek
za vsako svinčeno zaveso,
ki se spusti nad srce.
Cvetlice nežne, drobne, bele,
sočutne tolažnice,
z ljubeznijo Boga.

Pred menoj so sijoče kroglice.
takšne ki jih bom spel,
spel v prečudovito ogrlico,
ki bo s svojim sijajem očarala,
prevzela vsakega in vsakogar,
ki jo bom imenoval domovina.

Prva je zlate pšenične barve,
Me spominja na Prekmurje,
Pomurje, skrivnostni pokrajini,
pokrajini naravnih danosti,
čudežnih termalnih vrelcev,
pšeničnih polj, reke Mure.

Nekateri šepetajo, spet drugi mrmrajo,
z mojimi verzi se le igrajo,
dodajajo, odvzemajo besede,
me napadajo kar iz zasede.

Jaz bom še pisala kot do sedaj,
se z besedami igrala kdaj,
pa čeprav gre komu v nos,
da mi pač ni kos, obut ali bos.

Ne bom menjala psevdonima,
Si popularnost na njem gradila,
Pišem ker mi to ugaja,
včasih le za zabavo, da bo le za rabo.

Delal je le to,
kar so od njega pričakovali,
v upanju, da bodo z njim zadovoljni.

Koščena levica se je trepetajoče
iztezala po miloščino.
V upanju, da ga kdo opazi,
da ga kdo nahrani.
V upanju, da ga kdo ljubi.
Sijoča desnica se je prsato odpirala
in razdajala
vso hrano drugim.
V upanju, da ga bodo zato
slavili, priznali, cenili, ljubili.