Utrujena sem iskala svojo pot dalje.
Močvirja, skalovje, goščave.
Pokrajina brez uhojenih stez.

Zazrta naprej, v daljavo
sem iskala svojo oporo.
Podporo, kamor se lahko naslonim,
mesto, kjer se lahko nahranim.
Počutila sem se v senci.

Ni bilo kažipota,
bilo pa je znamenje.
Počutila sem se v senci.
Ozrla sem se za njo,
ozrla sem se nazaj,
za svoj hrbet.

Za njim je rastlo moje drevo,
polno zrelih sadežev,
ki jih je rodilo zame.
Čakali so name,
vedoč, da bodo segnili,
propadli, če jih ne vzamem.

Nekoč sem ga posadila.
Opravila sem svoje delo s sajenjem.
Rastlo je svoj čas,
ne meneč se za moje prihodnje načrte.
Zazrta naprej, v daljavo,
nanj nisem bila več pozorna.

Naslonila sem se na svoje drevo
in si odpočila.
Sočni, meseni plodovi
so me nahranili in odžejali.
Zavihala sem si rokave
in obrala rodno drevo.
Razbremenjene teže,
so veje z vzdihom olajšanja
šinile kvišku in si oddahnile.

Naslonila sem se na svoje drevo
in ga hvaležno objela.
Spomnila sem se,
da vsaka stvar rabi svoj čas
in da narava ne razmetuje
svojih darov.
Obrala sem, kar je bilo moje.
In pot naprej se je odprla.

Naslonila sem se na svoje drevo
ter obrala, kar je bilo moje.