Poglej ljubljena, jasno nebo je kar nad nama,
nikar ne misli, da v bolečini še si sama ...
Večno nebo in jaz s teboj bova do konca,
vse dokler ne zaslišimo zven cerkvenega zvonca ...
Cerkveni zvon po pokrajini širil bo oznanilo,
da neko truplo nikoli več se ne bo zbudilo ...
Da zaspalo v večno nam je to tišino,
položili bodo truplo v grobnico s pajčevino ...
Tudi moje srce postalo, v teh dneh, je otopelo,
želim si le, da med umiranjem nič me ne bi bolelo ...
Kajti mislim, da smrt duše naše je odrešitev,
tako pač pravi neomembe, moja, kratka pesnitev ...