Starši so pri pokoravanju otrok s številnimi metodami ponavadi tako uspešni, da ne naletijo na težave vse dokler otrok ne pride v puberteto. "Ohlajanje" čustev in nagonov v času latentnega obdobja je staršem v spodbudo pri prizadevanju, da vzgojijo vzornega otroka.

V knjigi Hilde Bruch "Zlata Kletka" starši hčera z anoreksijo [bolezensko stanje pomanjkanja teka] govorijo o tem, kako nadarjene, prijazne, uspešne, ubogljive in uvidevne so bile kot otroci. Ne morejo razumeti, od kod nenadna sprememba. Mladostnik jih pusti nemočne in nesposobne doumeti, saj zavrača vse norme in njegovega samo-uničujočega vedenja ne morejo spremeniti niti z logičnimi argumenti niti z zvitimi metodami "strupene pedagogije".

Zavedanje, občutenje, izkustvo

Poizkusimo zavesti nekoliko zlesti pod kožo. Zavest je lastnost intelekta. V zavesti razlikujemo kot odziv na zaznavo stvarnosti tri pojave. To so zavedanje, občutenje in izkustvo. Ob tem je potrebno omeniti še en fenomen - vedenje, ki se ne povezuje z zaznavo, temveč z že prej prisotnim znanjem.

Vedenje (od vedeti) ali posedovanje znanja pomeni dostop do kozmičnih informacij. Duša kot nosilec zavesti ali individualnega intelekta naj bi po UPS imela dostop do prav vsega kozmičnega znanja. Vsakdo že od rojstva »ve« vse, kar bi kdajkoli mogel vedeti, vendar je dostop do tega znanja omejen. To je koristno, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do njegove zlorabe.

Vez med domačo živaljo in njenim skrbnikom je pogosto zelo močna in globoka. Živali z nami resonirajo na globok način, kot lahko le redko kateri človek. To je zaradi dejstva, da živali nimajo ega. Nimajo 'stvari', ki bi jim bile na poti njihove ljubezni in njihove povezave z Božanskim.

Ljubijo brezpogojno in nenehno nam pomagajo, na načine, ki jih pogosto ne prepoznamo. Mi jih hranimo, negujemo, peljemo k veterinarju in one v zameno tešijo naše duše na subtilen, vendar zaznaven način.

Pomena zavesti ne moremo dovolj močno poudariti, pa vendar o njej pravzaprav vemo le malo. Če bomo natančneje spoznali zavest, potem bomo dobili tudi natančnejši vpogled v objektivno stvarnost.

Znanost se s pojmom zavesti skorajda ne ukvarja, saj se je le težko lotimo z materialističnimi metodami. Je fenomen, o katerem je težko kaj določenega povedati, kajti - kako naj zavest raziskuje in opredeli - sebe samo? Kot bi zdravnik seciral sebe samega. A druge poti ni. Obstajajo načini, da stvari pridemo precej blizu. Doslej smo se z zavestjo ukvarjali zgolj površinsko, po Jungu in Freudu pa praktično ni bilo odkrito nič novega.

Temeljna potreba vsakega živega bitja je najti zadovoljstvo. Najvišje zadovoljstvo je, da ljubimo in smo ljubljeni. Brez tega nas nobeno drugo čutno zadovoljstvo ne bo osrečilo. Popolna ljubezen je večna ljubezen med dušo in Bogom. Da pa bi bila ta ljubezen resnična in zadovoljujoča, je najvišji absolut vsakemu ustvarjenemu živemu bitju dal svobodno voljo.

Če nimamo svobodne volje, smo kot roboti. Robot lahko počne neverjetne reči, ne more pa imeti odnosov, ne more ljubiti. Svobodna volja je torej nujna za pravo in osrečujočo ljubezen. Bog je svarat, popolnoma neodvisen.

Neglede kakšna je naša verska usmerjenost, če sploh kakšna, vedno, v vsakem trenutku, zavedno ali nezavedno verjamemo v marsikaj. Verjamemo lahko, da je življenje trpljenje ali radost, da nas ogroža ali podpira. Lahko verjamemo, da nismo vredni več kot bornega preživetja, ali pa, da si zaslužimo in nam pripada vse. Lahko smo prepričani, da so ljudje zlobni ali pa, da so nam dani v dar kot nosilci lekcij za naš uk ljubezni, sočutja in razumevanja …

Vera v … kaj ... v kaj verjamemo ...
Morda odgovor obsega širši spekter ... morda je pogojen z našo osnovno obliko duhovnosti... morda ...a kaj je osnovna oblika duhovnosti?

Znotraj religioznih skupin obstaja mnogo pogledov na to, na kakšen način in kdaj se bo pojavil njihov učitelj. Obstajajo različne ideje, od povsem konkretnih do zelo abstraktnih. Neka budistična sekta se na primer strogo drži dobesednega pomena starodavnega besedila, ki po legendi izvira od Gautame Bude. Po tem besedilu naj bi Buda o svojem nasledniku, Maitreji Budi, dejal, da bo prišel, ko bodo dekleta prišla v puberteto pri starosti 500 let (!).

<p>Mnogi hindujci verjamejo, da se bo nova božanska inkarnacija manifestirala kot bog Kalki, sedeč na belem konju. Ortodoksni muslimani navajajo besedilo, ki pravi, da se bo Imam Mahdi pojavil v mošeji v Damasku, kjer bo med jutranjo molitvijo dejal: "Prišel sem, dajte mi obleko." Za fundamentalistične kristjane je nepojmljivo, da bi se lahko Kristus vrnil na kakršen koli drug način kot na oblaku ob koncu sveta. Za vse te skupine je nesprejemljiv kakršen koli namig, da so te prerokbe simbolične in morda tudi popačene.

Ob misli, da rečem nekomu, da ga imam rada, se vprašam kako to vem, zakaj tako čutim in kaj to pomeni. Ali sem odkrita, je to iz mojega srca, ali pa je to fraza, ki naj bi jo rekla zato, ker je ni sem že dolgo časa. Razmišljam o tej besedi in kakšen odnos imam do osebe, kateri bi to lahko rekla. Ni potrebno, da je oseba drugačnega spola, ni potrebno, da mi je oseba seksualno privlačna in ni potrebno, da čutim kaj več kot to, da ji rečem zgolj – rada te imam.

To je zame nekaj novega. Seveda lahko rečem te besede lahko le osebam za katere vem, da bodo razumele njihov pomen na način kot jih razumem jaz.

Bhagavad Gita jasno poudarja pomembnost sposobnosti razlikovanja in to, da postane posameznik z izgubo te sposobnosti resnično duhovno reven. Mogoče je imeti kar precej oster intelekt in dejaven um brez jasnega, duhovno logičnega pojmovanja o danih razmerah.

Vsako človeško bitje je izpostavljeno napačnim pojmovanjem, ob tem, da je sočasno trdno prepričano, da so predstave, ki jih ima, resnične. Takšna drža uma je zelo nevarna, saj smo prepričani, da je dozdevno dejstvo, ki je izpovedano ali opazovano, resnično, ko to ni. Takšno stanje uma se imenuje zabloda, in slovar opredeljuje zablodo kot: “varanje; zavajanje; vsiljevanje; utvara; napaka; zmota; in halucinacija.”

Eden temeljnih problemov, s katerimi se sooča človeštvo, je problem so-delovanja. Kaj pomeni beseda "so-delovati"? So-delovati pomeni delati stvari skupaj, graditi skupaj, čutiti skupaj, imeti nekaj skupnega, tako da lahko svobodno delujemo skupaj. Vendar ljudje običajno niso nagnjeni k naravnemu, enostavnemu in srečnemu skupnemu delovanju; tako jih v to silijo grožnje, strah, kazen in nagrada. Taka je običajna praksa po vsem svetu.

Tiranske vlade vas brutalno silijo k skupnemu delovanju, če ne sodelujete, vas likvidirajo ali pošljejo v koncentracijsko taborišče. V tako imenovanih civiliziranih državah vas k sodelovanju silijo s pomočjo koncepta "moja dežela" ali pa s skrbno premišljeno in zelo razširjeno ideologijo, ki ste jo sprejeli ali pa izpolnjujete utopični načrt, ki si ga je nekdo zamislil. Načrt, zamisel, avtoriteta so torej tisti, ki ljudi silijo v skupno delovanje. To običajno imenujejo so-delovanje, za njim pa se skriva nagrada ali kazen, kar pomeni, da je v ozadju strah.

Duhovnost pomeni prebujenost. Mnogi, četudi se tega ne zavedajo, spijo. Rodijo se speči, živijo speči, speči se poročijo, speči vzgajajo otroke, tudi umro speči, ne da bi se sploh kdaj prebudili.

Nikoli ne razumejo lepote tega, kar imenujemo "človeško življenje. Znano je, da so vsi mistiki - pa naj gre za katoličane, kristjane ali nekristjane in ne glede na to, kakšna je njihova teološka usmerjenost, ne glede na to, kakšna je njihova religija -- soglasni v tem: da je vse v redu.

Vsaka med verami, tudi vera v znanost, določa vernikom različen odnos do obdajajočega sveta in do 'sebe'. In jim določa tudi odnos moškega (principa Jang) do ženske (principa Jin). In obratno.

V glavah ljudi planeta (razen v »!primitivnih!« poljedelskih kulturah 'nerazvitega' sveta, predvsem latinske Amerike, Afrike in Avstronezije) trenutno povečini dominira in triumfira le Oče (bog-moški), in zato po svetu prevladuje povečini brezčutni razumarski patriarhat. Posledično v medsebojnih odnosih vlada hierarhija, avtoriteta in agresivna 'moška logika ubijanja in izkoriščanja' (imperjalizem in kapitalizem), medtem ko je ženski princip, Jin, vse žensko, v moški zavesti doživljano kot 'prekletstvo'.

Predvsem bolezen na fizčnem ali duševnem nivoju oz. telesu je zadnje opozorilo. Vsi tisti, ki smo trpeli ali imeli take in drugačne bolezni in smo skozi to kruto pot spoznavali resnico vemo od kod besede "blagor trpečim".

Vsako dnevno lahko vidimo dogodke in dejanja vse okoli nas, ki nas vse bolj intenzivno opominjajo in opozarjajo na naše pošastno početje. Tudi osebno se ljudje vse bolj zgubljajo, v vse krutejših oblikah medsebojni odnosov, bolezni, bolečine, strahu...

Iskanje poti do sreče, rojeva le še več razdvojenosti.
Iskalec namreč izhaja iz predstave in fikcije, da je on nekaj ločenega, da je nekakšen center.
Ta center za sebe pravi: »Jaz sem ki sem«, »Mislim torej sem«…
Dokler ta ločena entiteta traja, nujno mora trajati tudi razdvojenost in s tem razkroj, napuh, sovraštvo…

V iskanju poti do sreče, se ta ločeni iskalec sploh ne spoznava.
Pomembno mu je le iskanje poti. Ko misli, da je tako pot našel, se uči po njej hoditi. Ponavlja vaje in rituale, moli in veruje, prebira modre misli avtoritete ki ji sledi, in tako dalje.

Mojster Ramtha
Na Zemlji poteka veliko očiščenje. Potrebna sta Pogum in Milost. Nikoli niste zares sami.
 – Na svet pada senca  – Njihova sla po moči je nenasitna  – Narava se spreminja  – Potrebna sta pogum in milost  – Nikoli niste zares sami ...

Zemlja danes doživlja nekaj zelo dramatičnega, to morate vedeti. Vsak del njenega njenega naravnega okolja vpije. Narava je dih Življenja v vseh rečeh, vse je živo.
Samo zato, ker drevo ne govori z vami, še ne pomeni, da je brez vsake živosti. Drevo je živo. Rastlina je živa, velika skala ima v sebi Življenje – vse stvari v Kraljestvu, ki ga lahko imenujemo izraženi Bog, so žive. In vsi deli narave danes kričijo, kajti bolečine imajo.

Psihologi in filozofi pravijo, da se večina od nas odziva na zunanji svet tako, kot se, zaradi ‘pogojenosti’. Ta pogojenost je rezultat naše vzgoje, šolanja, tradicionalnih miselnih vzorcev, naših družabnih stikov, našega kaste ali našega položaja na družbeni lestvici; naša religija, naša politika, celo naša nacionalnost, vse to vpliva na nas.

Hindujec vidi svet kot Hindujec, Musliman kot Musliman, buddhist kot buddhist. Vsak ima svoj etični kodeks, z določenimi stvarmi, ki jih lahko počne, in drugimi, ki jih ne sme. Za razbitje teh pogojenosti je potreben velik pogum, kajti s tem ogrozimo vezi z našim kultom ali celo družino.

S svamijem Nirliptanando se je pogovarjala Devi Linda Gumahin

V.: Kaj je hinduizem?
O.: Hinduizem je ime za tisto, kar hindujci imenujejo vedska vera ali Sanatan Dharma, kar pomeni "večni zakon", to je zakon, ki vlada človeku in vesolju. Hinduizem je sodobno ime za to starodavno vero.Je nekaj znanstvenega in zelo logičnega - ni dogma - in ko ga raziščemo, ugotovimo, da vsebuje določene sestavine, ki jih danes uporablja psihologija.

Beseda hinduizem se je pojavila mnogo kasneje. Hinduizem ni zgodovinska vrsta vere. Ne glede na to, kako daleč v preteklost se ozremo, vedno ugotovimo, da je hinduizem takrat že obstajal. Je izvorna vera. Hindujci niso spreobrnjeni, pač pa so se rodili s to vero in rasli ter živeli z njo. Osnova hinduizma je Satja - resnica - in kot vemo vsi, je Satja večna.

Ves izčrpan in lačen sem sam nadaljeval pot skozi vlažno črno noč. Na obeh straneh zapuščene ulice so se v temi zarisovale razpadajoče lesene hiše. Mojo pozornost pa je pritegnilo nekaj drugega. V daljavi sem zaslišal divje tuljenje psov. V meni je naraščal strah in začel sem se spominjati opozoril potujočih sadhujev o potepuških psih: kako se ponoči klatijo v podivjanih krdelih, obkolijo žrtev in jo vse bolj stisnejo v krog, potem pa jo divje napadejo, raztrgajo na koščke in v trenutku požrejo. Skoraj takoj, ko sem pomislil na to, me je na prazni ulici izsledil potepuški pes, ves penast okrog gobca. Z dvignjeno glavo je zatulil v nebo.

Čez nekaj sekund se je vame zakadil trop podivjanih psov. Bilo jih je šest ali osem. Preveč sem bil iz sebe, da bi jih preštel. Zavedal pa sem se, kaj pomeni bela pena, ki jim je kapljala iz popadljivih gobcev. Te zverine so bile stekle. Z očmi, izbuljenimi od besa, so me obkrožile in ves čas divje renčale ter me hotele raztrgati. Psi so bili koščeni in skoraj brez dlake. Ob njihovem nezemeljskem zavijanju sem okamnel. S penastimi gobci in čekani, s katerih je curljala strupena slina, so me še bolj stisnili v krog. Da me ne bi napadli od zadaj, sem se prilepil ob neko hišo in v temi molil. Kaj naj storim?

Naslednje besedilo je odlomek iz zapisa javnega nagovora, ki ga je imel Dalaj Lama v Auclandu na Novi Zelandiji 30.5.2002.

Danes lahko povsod srečamo skrb za človeštvo in menim, da obstaja resnična želja po miru in resnična skrb za okolje. En sam posameznik ne more izpolniti teh želja, sodelovati bi morala celotna družba in si prizadevati za mir in zaščito okolja. Vsak posameznik je odgovoren, da nekaj prispeva k celotni družbi. Družba po svoji naravi vsebuje mnogo različnih mnenj, mnogo različnih vidikov in konfliktov, vključno z različnimi religioznimi tradicijami in rasnimi delitvami. Potrebujemo občutek enosti človeštva. To je še posebej pomembno v današnjem svetu.

Ko se obrnete vase, opazite vse dotedanje izkušnje in preizkušnje svoje notranje samozavesti in notranje trdnosti. Notranja trdnost vam omogoča vpogled vase na osnovi preteklih izkušenj in zaznav, ki vas oddaljujejo od ponavljanja napak in vam dajejo izhodišče za mirno urejeno fizično življenje. Mirnost vašega življenja je odvisna predvsem od vas, saj se od notranjega miru poslavljate, ko se ne znate orientirati v katero smer naj teče vaše življenje.

Si želite mirnosti, urejenosti ali razburljivega premetavanja iz ene smeri v drugo? To je predvsem stvar vašega karakterja, ki vas usmerja na pot poguma in notranje moči šele takrat, ko se sprejemate v notranji samopodobi in si želite novih izzivov le, ko zaključite stare. Ne norčujte se iz drugih, kajti hitro vas lahko doleti podobna usoda kot tiste, katerih pot obsojate.

Ko sem hodil po vrvečih kalkutskih ulicah, mi je srce razbijalo v pričakovanju naslednjega cilja. Avtomobili so hupali in tekmovali za vsak centimeter ceste. Tovornjaki so pospeševali, brneli in trobili.

Na stotine koles in motorjev je hrumelo v en glas. Potni bosonogi moški so z muko vlekli rikše in prevažali cele družine. Voli so sopihali in vlekli preveč natovorjene vozove. Psi, krave, bivoli in ovce so se potikali naokoli in se niso menili za nikogar, sredi vsega pa se je vila prerivajoča se množica pešcev.

Prišel sem v samostan matere Terezije, preprosto pritlično zgradbo, kjer me je katoliška sestra sprejela s skromnim nasmeškom. "Dobrodošli pri misijonarkah ljubezni," je rekla, "kako vam lahko pomagam?"

Pot je v medsebojnem sodelovanju in podpiranju pri znanstvenih projektih. Ne utrujajte se z nepomembnimi stvarmi v življenju, življenje je lepo in vam odpira nova vrata, za katerimi si želite biti šele, ko se sprejmete, sprejmete življenje, kot izziv biti boljši kot kdaj koli doslej. Življenje ni samemu sebi namen, ampak ima višji smisel in višje cilje. Cilj je postati eno s samim seboj in celotnim Božjim stvarstvom.

Bog je neskončna energija vesolja, ki se preliva v vsakega izmed vas, ko se daste na prvo mesto in sprejmete vsa pravila Božjega življenja. Bog nudi, kar si niti v sanjah ne morete predstavljati, saj je eno vsega stvarstva z vami, ko mu zaupate in se mu prepustite v njegovem obličju zavedanja samega sebe. Bog vam nudi oporo, ko vas vsi zapustijo in vam nudi pomoč, ko se ne znajdete v trenutni situaciji in vam odpira nov pogled vase in na vesolje, ko postanete eno z Njim in celotnim stvarstvom.

V tem mesecu so nam televizijci večkrat pokazali potopljeno razpelo s Križanim. Najprej so iz vode molele le še roke, nato so še te izginile pod vodo. Pomenljivo sporočilo?

Skoraj 40 let že prihajajo sporočila duhovnega sveta ljudem našega časa o namenu zemeljskega življenja in nujnih spremembah našega ustaljenega in z zavajajočo tradicijo podprtega mišljenja, delovanja in odzivanja na težave, svoje in drugih.