Neglede kakšna je naša verska usmerjenost, če sploh kakšna, vedno, v vsakem trenutku, zavedno ali nezavedno verjamemo v marsikaj. Verjamemo lahko, da je življenje trpljenje ali radost, da nas ogroža ali podpira. Lahko verjamemo, da nismo vredni več kot bornega preživetja, ali pa, da si zaslužimo in nam pripada vse. Lahko smo prepričani, da so ljudje zlobni ali pa, da so nam dani v dar kot nosilci lekcij za naš uk ljubezni, sočutja in razumevanja …
Vera v … kaj ... v kaj verjamemo ...
Morda odgovor obsega širši spekter ... morda je pogojen z našo osnovno obliko duhovnosti... morda ...a kaj je osnovna oblika duhovnosti?
Naučili so nas, da je duhovnost vera. Pa sprejmimo dejstvo in izberimo v kaj želimo verjeti in pozorno spremljajmo dejstva v svojem življenju, da iz njih spoznamo v kaj trenutno verjamemo. Iz doživljanja lastnih izbir lahko prepoznamo stopnjo zaupanja samemu sebi, življenju ... Izraža se v naši pripravljenosti, da prisluhnemo, da dovolimo notranji dialog, da dopustimo, da se dogaja in, da se do svoje trenutne resničnosti opredelimo .…
Predpostavimo da nam je všeč trditev, da smo del neskončne večne ljubezni, da smo eno z njo, da smo njen izraz, oziroma, da smo ta ljubezen mi ...
Našo minljivo, skupaj s telesom podarjeno osebnost sestavljajo čustva in um. Zavestna izbira pogleda na lastno življenje z nekritične strani dopuščanja razumevanja in spoštovanja sproži odgovarjajoča čustva odpuščanja, sočutja in hvaležnosti, ki omogočajo izkušanje trenutnega prepričanja o lastni vrednosti. Šele ko utihnejo kriki panike, je naša zemeljska osebnost sposobna, da nam prisluhne. Ko ji omogočimo zaupanje do te mere, da je pripravljena dopustiti obstoj možnosti in dejstev čeprav jih ne odobrava, takrat lahko skupaj, kot celovito bitje, celostno iščemo pot do doživljanja in izražanja svojega bistva.
Ko naša zemeljska osebnost dopusti obstoj neskončnosti in razume, da neskončnost ni nekaj, kar bi lahko karkoli zaobšlo in ko kljub lastnemu omejenemu roku trajanja v trenutni pojavni obliki dopusti možnost, da je tudi sama del večnosti pa čeprav je namenjena izkušnji trenutka ... takrat se rodi pogum, potreben za raziskovanje samega sebe. Pogum za igro svojega življenja.
Neskončnost, ki ji lahko rečemo ljubezen, bog, vir, bivanje ... ali pa je sploj ne imenujemo, je v želji po doživljanju in izražanju same sebe, ustvarila popoln čas in prostor in vanj zmaterializirala popoln mehanizem – človeka z vsem kar ga obdaja.
V enem samem trenutku smo postali njen drobec in se začeli doživljati kot ločeni od nje.
V trenutku, ki mu pravimo rojstvo, smo se utelesili v dimenzijo, ki ločuje. Polarizira absolut in tako ustvarja priložnost, da izkušamo. Da v odsotnosti tega kar ni doživljamo to kar je.
Po zapletenem, velikokrat nezavednem kodeksu lastnih prepričanj in vzorcev iz vseprisotnosti izbiramo kaj bomo doživljali, izkušali in izražali v svoji resničnosti.
V najpreprostejši obliki je duhovnost dejstvo da smo … da obstajamo v tej dimenziji ... da smo tukaj zdaj … Dejstvo, ki ga lahko imenujemo zabloda ali čudež ... oboje in neskončna paleta možnosti vmes, je preprosta doslednost duhovnosti v manifestaciji vsega v kar verjamemo in s tem možnosti doživljanja izbir...
Tako kot mi, je prisotna v vsakem trenutku sedanjosti, začenši z našim rojstvom, s katerim smo si dali priložnost, da končnost posameznih stanj ponovno prepoznamo ko del večnega prehajanja, spreminjanja. Priložnost, da se v dimenziji ločenosti spomnimo drobca neskončnosti v sebi, ga izražamo, doživljamo in tako zgradimo tunel skozi pozabo, na koncu katerega nas čeka svetloba zlitja s samim sabo.
Duhovnost je torej lahko igra … igra resnic. Ko dovolj zaupamo, da sprejmemo vsa dejstva ... ko dopustimo vsakemu lastno izbiro ... ko obsojanje zbledi v razumevanju - takrat se začne igra. Spoznamo, da smo v svoji osnovi nič in v svojem bistvu neskončnost. Spoznamo, da je edini namen utelešenja doživljanje sebe samega. Počasi prevzamemo odgovornost za vse izbire, ki trenutno doživljanje pogojujejo … začnemo izražati trenutne občutke z vidika, ki ga želimo izkušati … in sčasoma izbira postane naša trenutna resnica … in spomnimo se, da je naša večna resnica vseobsegajoča ljubezen in začnemo jo čutiti …doživljati … izražati … izkušati.
Pa vendar je igra le del duhovnosti, namenjena nam v zabavo. Duhovnost je mnogo več. Če se je zavedamo ali ne, je v smislu neskončnih možnosti izbir prisotna v vsakem trenutku sedanjosti … duhovnost je dih neskončnosti v praznino ločenosti, da jo opazimo, da zbudi našo pozornost, da se je zavemo … duhovnost je usmerjanje pozornosti v izbiro in zavedanje dejanskega stanja … stanja kot je in ne kot bi lahko bilo ali bi moralo biti … zavedanje vsakega trenutka sedanjosti …
Duhovnost je budnost, ki je rezultat ravnovesja vseh vidikov našega bitja. Vzpostavitev zaupanja, ki nam omogoči sprejetje lastnega življenja kot igre nas osredišči in dovolimo si premik pozornosti v center sedanjosti … v trenutek, ki dogaja. Rodi se pogum, potreben za sproščeno dopuščanje in brezpogojno sprejemanje dejstev … in … zavemo se … dovolimo si, upamo si biti to, kar v danem trenutku smo.
Duhovnost …. Budnost v vsakem trenutku je edini način, da si dovolimo spoznavati se … občutiti se ... izkušati se … doživljati se …. In v stanju budnosti se rodi izkušnja … izkušnja, ki je izkušnja neskončnosti … izkušnja, ki zahteva popolno ravnovesje duha, uma, čustev in telesa … in potem besede zbledijo v izkušnji …
Kajti duhovnost je v svojem najglobljem bistvu edino in samo - izkušnja …
Neglede kakšna je naša verska usmerjenost, če sploh kakšna, vedno, v vsakem trenutku, zavedno ali nezavedno verjamemo v marsikaj. Verjamemo lahko, da je življenje trpljenje ali radost, da nas ogroža ali podpira. Lahko verjamemo, da nismo vredni več kot bornega preživetja, ali pa, da si zaslužimo in nam pripada vse. Lahko smo prepričani, da so ljudje zlobni ali pa, da so nam dani v dar kot nosilci lekcij za naš uk ljubezni, sočutja in razumevanja …
