Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Sreca-Smrt-Hundu-Trupla-Sorodniki

Minljivost telesa in neumrljivost duše četrtek, 15. maj 2014 @ 05:02 CEST Uporabnik: marko72 Številni hindujci verjamejo, da imajo veliko srečo, če umrejo v Varanasiju ob Gangesu, saj pravijo, da pride Šiva v uho umirajočega zašepetat ime Rame (Vsevišnjega Gospoda in izvora večnega zadovoljstva) in mu s tem zagotovi osvoboditev iz kroga rojstev in smrti. Zato veliko romarjev ob koncu življenja pride v Varanasi. Sedel sem tako, da sem prek gorečih trupel opazoval sorodnike in prijatelje, ki so se bili prisiljeni spoprijeti s stvarnostjo smrti. Po sprevodu, ki sta ga po ulicah spremljala petje in jok, so telo položili na grmado iz drv, ga okrasili s svetimi predmeti ter izgovarjali molitve, mantre in sveta besedila. Obred se je končal tako, da je šel najstarejši sin ali najbližji sorodnik okoli trupla, ga poškropil z vodo iz Gangesa in z gorečo baklo zanetil grmado. Zažig mrtvega telesa pomeni osvoboditev duha, plameni pa predstavljajo Brahmo, stvarnika. Ogenj je vse bolj plamtel in proti nebu se je valil črn dim. Takrat so številni žalujoči izrekli zadnje molitve, se okopali v reki in odšli. Jaz pa sem ostal in pazljivo opazoval preminevanje trupla. Lasje so zacvrčali in že jih ni bilo več, meso se je skrčilo, organi so se stalili in kosti razpadle. Plameni so postopoma pogoltnili celotno telo. Na koncu ni ostalo nič drugega kot kup pepela. Tega so nato pazljivo pometli v Ganges, zadnje počivališče. Tak je bil veličastni konec posameznikovega življenja. V ozadju je odzvanjala očarljiva pesem matere Ganges, ki nas je klicala v večno resničnost. Vsake toliko je v njeni pesmi vzniknila mantra Hare Krišna, ki sem jo pel med premišljevanjem o smrti. Čez čas prijatelji in svojci položijo naše telo v zemljo ali ogenj. Zakaj ga uničijo, če ga imajo res radi? Ljudje nimajo radi telesa, temveč dušo. Telo je začasno vozilo in je brez duše kot avtomobil brez voznika. Vidim z očmi, voham z nosom, okušam z jezikom, slišim z ušesi, čutim s kožo, mislim z možgani in ljubim s srcem. Kdo sem pa jaz? Kdo je tisti, ki poganja moje telo ter vse opazuje, uživa in trpi? Radhanath Svami Iz knjige Pot domov, Avtobiografija ameriškega svamija vir: http://www.radhanathsvami.si/minljivost-telesa-in-nesmrtnost-duse-odlomek-iz-knjige-pot-domov Komentarji (10) www.pozitivke.net